Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Dušan Šarotar; Zvezdna karta
Goga, 2022
Dušan Šarotar (1968) je pisatelj, pesnik, publicist in scenarist, ki v svojih delih prikazuje mehkobo in melanholijo prekmurskih ravnic in življenje svojih prednikov spretno prenaša v besedila, ki jemljejo dih, navdušujejo stroko doma in v tujini ter dajejo zalet tudi številnim prevajalcem njegovih del po vsem svetu. Njegovi romani so: Potapljanje na dah, Mrtvi kot, Nočitev z zajtrkom, Biljard v Dobrayu, Nostalgija, Ostani z mano, duša moja/ Ostani z menov, düša moja (v slovenščini in prekmurščini), Ne morje ne zemlja Panorama: pripoved o poteku dogodkov, Zvezdna karta (med finalisti za nagrado Kresnik), Nikomah poroča. Poezija: Občutek za veter (soavtor Feri Lainšček), Krajina v molu, Hiša mojega sina.
Roman Zvezdna karta je delo, ki z nekega zgodovinskega spomina briše prah in mu pretanjeno vrača podobo, barve in tudi glas. Usoda judovske skupnosti v Prekmurju je osrednja tema romana Zvezdna karta.
Pripovedovalka, služkinja in pomočnica na posestvu, Žalna, v njem postopoma razkriva drobce iz življenja trgovca Franca iz Čakovca, blagega in umirjenega človeka, njegove zasanjane žene Rože, za katero izvemo že ob poroki, v hotelu Slon v Soboti, da nikoli ni bila dobra z besedami, in verjame, da je tišina največ, kar lahko podari svojemu možu, v njej pa je rasla nova beseda, otrok – zaradi njega ji je bila obleka tesna, kot bi se hotela zdaj, zdaj razparati in bo ostala gola -, a povsod se bo počutila tujka, zato večkrat odide v svoj svet, v svet rož, ki jih s sinom zbirata v herbariju, misleč, da tisti, ki je skrit globoko v njej, stisnjen kakor cvet v herbariju, ne bo nikoli zares umrl. Žalna je delala v njihovem gospodinjstvu in je nosilka zdrave kmečke logike, že s svojim imenom napoveduje katastrofo, ki marsičesa ne razume povsem, vendar s svojo srčnostjo in intuicijo sluti, kaj tare družino, da je na vidiku usoda, ki se ji ni mogoče izogniti. Pomagala je Francu pri računovodstvu, pazila na njunega sina Evgena. Osrednje dogajanje je umeščeno v Šalovce, kjer je družina stanovala tik ob železniški postaji, zato je bilo življenje glavnih protagonistov zaznamovano z neprestanim, predvsem očetovim, odhajanjem in prihajanjem, – pa ne samo njegovim -, prišli in odšli so tudi cirkusanti. V romanu se kot motiv ves čas zarisuje cirkus, ki ga danes ni več, v romanu Zvezdna karta pa je cirkus simbol življenja pred drugo svetovno vojno, mogoče gre za kontrast med živahnostjo predvojnega obdobja in tragičnimi dogodki, ki so sledili, predvsem, kar se tiče prekmurskih Judov. Molk oziroma tišino, ki igra v romanu pomembno vlogo, bi lahko razumeli tudi kot opomin, saj se o usodi Judov pri nas dolgo ni govorilo.
Zdi se, da cirkus pooseblja tudi nostalgijo (nostos – vrnitev domov in algos – bolečina) po preteklosti, povezano z občutkom topline, melanholije in žalosti, zanimiva je melanholija pri otrocih, ki se zdijo nekako starinski, odrasli otroci. Šarotar popisuje obdobje pred tem, ko se je v mirno meščansko življenje, ki so ga ogrožali le slabi plačniki in trgovska konkurenca, že začela zajedati slutnja vojne, o kateri so slišali po radiu, o bojiščih v Afriki in bombardiranju prestolnice države, Beograda.
Sin je čakal očeta – sedeč na tirih z risalnim blokom v rokah -, in ob njem je bila največkrat Helena, ki bi ji rad pokazal nekaj lepega, prebral bi ji rad nekaj novega, nenavadnega, kar še nikoli ni videla, ne slišala. Z njo je ravnal nežno in ji nikoli ni pokazal, da je pohabljena. Imel jo je rad, ker je tiho poslušala njegove pripovedi, ali pa sta gledala fotografije njenega očeta v fotografskem ateljeju, ali pa sta, ujeta v pozno popoldansko svetlobo, zrla v nebo.
Roman je razdeljen na tri daljša poglavja, zgodba ne teče linearno, glavni vzgib za obuditev Žalninih spominov so v prvi vrsti predmeti, ki pogosto dobijo simbolno vrednost, prav posebno vlogo imajo fotografije, ki so tudi nekakšna rdeča nit romana. Skozi pripovedovalkine oči pokukamo v duše treh protagonistov, ki vsak na svoj način dojemajo svet, ki razpada. Družinica živi srečno življenje, vendar v zraku ves čas visijo zle slutnje o tem, kar prihaja, a do konca romana ostaja neizrečeno. Vojna je spremenila vse; 26. aprila 1944 so vse Žide odpeljali iz mesta in jih deportirali v Auschwitz, vrnil se ni nihče, med njimi sta Roža in enajstletni sin Evgen.
Delo je napisano v ritmičnem in poetičnem jeziku, ki še poudari melanholično podobo pokrajine, v katero je umeščena zgodba. Šarotarjevi junaki so večkrat pasivni, ko se vdajo v usodo in jo sprejmejo, je pa odličen zapis v teh trenutkih zaziranja, ko junaki dojamejo, da je nenadoma vse drugače, da so se stvari zaradi vojne, ki se je zgodila, spremenile in da stvari nikoli več ne bodo enake. Pisateljevo najmočnejše orodje so besede in z njimi se vešče poigrava v najrazličnejših umetniških zvrsteh, pa najsi gre za prozo, poezijo, scenarije, otroška dela ali še marsikaj drugega. Dušan Šarotar v romanu ne razkrije le še enega dela zgodbe svoje rodbine – Franc Schwarz je bil namreč njegov stari oče –, temveč tudi vse svoje pisateljsko mojstrstvo.
Spoštovani bralci, roman Zvezdna karta je izdala založba Goga.
