Maja Drolec: Mnenje o predstavi
SMG; Umetnost življenja: Umor na podeželju
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, Zavod Rizoma in Mesto žensk
Zasedba
- Barbara Kukovec
- Katarina Stegnar
- Urška Brodar
Dokumentarna predstava v Mladinskem gledališču – na odru Stare pošte, v jeziku umetnosti v zgoščeni obliki, polni referenc na lastno ustvarjanje in na ustvarjanje umetnic, ki so bile ključne za razvoj feministične performativne umetnosti, govori o nasilju nad ženskami, mizoginiji in patriarhatu, sočasno pa se sprašuje, ali je z umetnostjo mogoče stvari spremeniti. In koliko je feminizem v umetnosti naredil za feminizem žensk na podeželju ter ali je mogoče s pomočjo umetnosti spremeniti razmerja moči med spoli.
Uprizoritev se ne osredotoči na eno samo temo, temveč se dotakne širšega razpona problemov, s katerimi se ukvarja feminizem; od spolnega soglasja in mikro spolnega nasilja do femicida. Igralke privzamejo vloge sester Bukovec, kulturnoaktivistični trio Sestre Bukovec zganja umetnost, s katero gre na podeželje, na kraj svojega izvora. Trojica igralk z gledalci deli svoje izkušnje, kakršne so verjetno doživela tudi številna dekleta v občinstvu. Te izpovedi predstavljajo prehodno plast med varnim prostorom skupnosti in samim dejanjem umora, (ki se je resnično zgodil pred leti na Ptuju). Pozornost občinstva počasi preusmerijo k naraščajoči jezi na moške in k temu, česa so sposobni. Osebne izpovedi se dotaknejo tudi vprašanj o nasilnih režiserjih, ki so prepričani, da jim njihov položaj daje neomejeno moč. Take in podobne glasove je potrebno še naprej pogosto slišati, tako v javni razpravi kot v gledališču, saj se podajo v zgodbo, le-ta se začne lahkotno, konča pa veliko bolj temačno. Sestre Bukovec, ki sicer nimajojasne definiranih osebnosti, oblečene v kratke hlače, brezsramno kažejo tudi svoje telo, in obute v škornje, delujejo kot nekakšne samozavestne pripovedovalke, uporabljajo popevke, da z njimi ironično komentirajo resničnost.
Resničnost uprizoritve lahko razumemo na različne načine. Prvi okvir in vidik, ki mu lahko sledimo, sta podeželska. Na strehi nedokončane prenove stare hiške sedi ženska z razgaljenim oprsjem, v rokah ima zastavo, ki niha levo in desno … Čeprav se le en del predstave osredotoča neposredno na podeželje ali v nekakšnem malomestnem vzdušju, se je umor zgodil tam, zaradi česar je vas navzoča vso predstavo. Drugi vidik je seveda feministični aktivizem – želja po vzgoji in ozaveščanju –, ampak hkrati feminizem drugega vala, poln jeze nad moškimi. Zadnji in najzanimivejši interpretativni vidik uprizoritve je umetnost sama. Ta se pojavi v Barbarinih zgodbah o begu v mesto, pa tudi v njeni vrnitvi na podeželje. Del o umoru je predstavljen kot oblika umetnosti – opisan je kot instalacija –, ki, kot se zdi, izraža potrebo, da se s patriarhatom soočimo s pomočjo umetnosti, prav tako kakor umetnice in performerke, ki jih je Kukovec, kot omenja na začetku predstave, občudovala v Londonu. Hkrati s tem, ko se predstava odvija, ustvarjalke postopoma razkrivajo nove napise na kartonasti strukturi, ki visi s stropa: umetnost družbe, umetnost izjav, umetnost nasilja. Tako so umetnice razdelile svoj performans. Zanimivo pa je, da zadnjega dela o umoru niso poimenovale umetnost, temveč območje umora. Zdaj vstopamo v svet umetnosti nasilja, spolnega in siceršnjega, začnejo se dogajati čudne stvari. Čisto blizu otrok v kupu gnoja najde del ženske roke. Kot v filmu. Resničnost poseže v predstavo in Sestre Bukovec krenejo na pravo misijo. Misijo proti patriarhatu, nasilju in femicidu. Pokličejo zaveznice, sosede, sorodnice, dijakinje. Oblečejo si hlače, jih prerežejo. V roke vzamejo puške, zasedejo prostore pred cerkvami, šolami in gasilskimi domovi. V roke vzamejo lopate, skopljejo grobove. Postavijo se pred hiše. Dvignejo napise. Zavzamejo položaje. Na strehah vihtijo zastave. Ne bodo več tiho. Ne bomo več tiho. Kup končno spregovori.
Malo pozneje nasilje na odru postane realno. Urška Brodar naokoli razmeče [kartone] z napisi ‘ne’, drugi performerki pa vstopita oboroženi in začneta v občinstvo metati [mehko nagačene] dojke. Zadnji del ni več umetniško delo o nasilju, temveč postane prizorišče zločina, predstavitev femicida: naklepni umori žensk in deklet, motivirani z razlogi, ki temeljijo na spolu. Instalacija je sestavljena iz [mehko nagačenih], razkosanih ali deformiranih teles, prekritih s folijo, spremlja pa jo performativna pripoved grozljive zgodbe o umoru ženske, ki sta ga zagrešila njen mož in njegova ljubica. To je izbira, ki da neverjetno misliti. Bi to lahko pomenilo, da je performans, bolj kot tradicionalno gledališče, opremljen za to, da spregovori o nasilju? S pomočjo teh prizorov človek začuti bes in občutek o krivičnosti, ki veje iz umetnic. Morda prav zato ta del naredi tako močan vtis in zasenči preostanek predstave, zaradi njegove iskrenosti in surovosti občinstvo izgubi povezavo s prejšnjimi deli, medtem ko jedro predstave postane vprašanje femicida. Igralke in hkrati soavtorice predstave so bile izvrstne.
Spoštovani bralci, predstava je bila pospremljena z velikim aplavzom.
