Maja Drolec: Mnenje o romanu
Marieke Lucas Rijneveld; Nelagodje večera
Prevedla Mateja Seliškar Kenda
Beletrina, 2022
Marieke Lucas Rijneveld (1991) je eno najopaznejših novih peres nizozemske književnosti. Njegova pesniška zbirka, objavljena leta 2015, je bila ovenčana z nagrado C. Buddingha za najboljši pesniški prvenec, časopis de Volkskrant pa jo je označil za literarni preboj leta. Leta 2018 je pri ugledni nizozemski založbi Atlas Contact objavil svoj prvi roman Nelagodje večera, ki je bil prav tako nagrajen in je postal prava uspešnica. Za roman, ki z brutalno neposrednostjo in skozi nadrealistične podobe pripoveduje o posledicah družinske travme, deloma navdihnjene z avtobiografskim ozadjem in s smrtjo avtorjevega brata, je leta 2020 kot prvi nizozemski avtor prejel prestižno nagrado mednarodni booker.
Roman Nelagodje večera se dogaja v nizozemskem okolju, v katerem veljajo stroga, ortodoksna pravila, prvinski človeški čutnosti in organski dejanskosti pa so nadrejene verske dogme in biblične prispodobe. Nelagodje večera te z besedami zaobjame že po prvih straneh, naseli se počasi in vztrajno in te do konca celostno osvoji, saj je ena redkih knjig, kjer te zgodba dobesedno boli. Jas pripoveduje zgodbo o svoji družini na kmetiji. Po največji mori za starše in po tragediji, ki zaznamuje družino na podeželju, se že tako utesnjeno in rigidno zategnjeno razpoloženje še stopnjuje, čeprav o odnosih v družini pred smrtjo najstarejšega otroka po uvodnih stavkih težko sodimo, saj je prvoosebna pripovedovalka, ki je zaradi bratove smrti tudi pogreznjena v globoko žalost – slabo vest – in ohromljenost, zelo skopa s slikanjem družinske dinamike pred usodnim dogodkom. Je desetletnica, ki se nekega ledenega jutra ob novici, da je jezero pogoltnilo njenega starejšega brata, spremeni za vedno. Ne sleče več rdeče jakne, ki jo ščiti. Namesto starševske odsotnosti išče toplino. Mama ne je več, odriva hrano, kot bi se žrtvovala za svoje mladičke, hujša, je le še silhueta. Ko jo oče stehta, tehta le še za pol teleta. Pred njimi izginja mati, njena shujšana silhueta je vedno tanjša, Jas verjame, da je v njenem trebuhu kamen, verjame, da v kleti skriva Jude na begu in še marsikaj nemogočega. Molk prav kriči od vsega zamolčanega, o bratu se ne govori, zato vse skupaj vodi v pravo čustveno izčrpanost.
»Brez Mathiasa so tako neznatni, prazni prostor za mizo ima le še sedalo in naslonjalo, moj brat se ne guga več predrzno na njem in oče ne kriči več: »Na štiri noge!« Njegov stol mora stati prazen.«
Definicija žalosti se razvrednoti v trenutku, ni povezovalna, ampak že tako klavstrofobično družinsko vzdušje razbije na tisoč koščkov. Sestaviti se je treba na novo in to, žal, vsi družinski člani počnejo vsak zase. Jas, sestra Hanah in brat Obbe v svojem strahu, osamljenosti ter hrepenenju po starševski pozornosti iščejo rešitve na surov, skorajda že brutalen način. Je Obbe zato ubil hrčka, da bi dobil nazaj Matthiasa? Jas in Hannah se vživljata v pravljična bitja in si želita oditi od doma. Oče in mama sta videti tako žalostna, še tedaj, ko se smehljata, so njune oči žalostne. Jas ve, da ne spita več drug na drugem, ne pogledata jo v oči. Jas se zato večkrat polula v hlače, ne more odvajati blata, zato ji oče v zadnjico poriva zelene koščke mila. Če se cena mleka zniža, oče besno odvihra od doma, Jas misli, da ga ne bo več nazaj in si misli, … v tej hiši ima vsaka smrt lasten obešalnik. Ampak najhujša je neskončna tišina. Jas ima svoji igrački, mali krastači, s katerima se pogovarja. S krastačama bi odplula, celo jakno bi slekla. Krave (180) dobijo parkljevko in slinavko, vse bo treba pobiti. Kako bo oče preživel smrt 180 krav, ki jih pozna že od rojstva? Mama hoče umreti. Veterinar tolaži Jas in ji pove, da je popolna. Obbe ubije očetovega najljubšega petelina, Jas mora to gledati in ne sme nikomur povedati. Jas vzame krastači in z njima odide v klet, kjer je hladilna skrinja. Odide k Mathiasu, tačas, ko se mama pogovarja s patrom, ki vsak mesec preverja, če živijo po božjih zakonih.
Njihovo življenje v strogi verski skupnosti je polno omejitev in nerazumnih prepovedi, najbolj pretresljiva pa je nezmožnost izražanja bolečine, s katero se odrasli ne znajo spopasti, otroci pa je očitno ne znajo zajeti.
Občutek imamo, kot da se zgodba družine Mulder ne dogaja zdaj in tukaj. Pa se in to na nizozemskem podeželju na začetku tisočletja, v kalvinski skupnosti, ki te lahko s svojim dojemanjem življenja odnese daleč nazaj v preteklost.
Roman je fascinantna študija žalovanja, navdihnjena z avtorjevo resnično izkušnjo ob izgubi brata. Roman o žalovanju s perspektive čustveno podhranjene deklice, ki je razpeta med organsko naravo in bibličnimi prispodobami
Skozi presunljivo iskren roman o žalovanju nas tako vodi izpoved odraščajoče deklice na pragu adolescence, ko vse pogostejša znamenja njenega telesnega zorenja, tako kot pri sorojencih, sovpadajo z nenadno tragedijo, družinska travma pa se zajeda v dušečo tišino odsotnosti. Tako namesto vzdrževanja topline zavetja, ob nezaceljenih ranah, začne zdaj disfunkcionalna družina razpadati v hladu anemične komunikacije, čustvenega stradanja, pod bremeni krivde in v zapredku mračnih skrivnosti ali v pobegih v transcendenco in fantazme, odklonsko vedenje, vendar se v negotovem razpoznavanju realnosti, vzporedno uteleša tudi odrešujoča domišljija … Skozi kroženje tokov zavesti, spoznanj in nenavadnih domislic v romanu Nelagodje večera nas bo popeljala Mateja Seliškar Kenda, ki je pisateljev prvenec prevedla v slovenski jezik.
Spoštovani bralci, roman Nelagodje večera je izdala založba Beletrina.
