Maja Drolec: Ocena knjige Ane Riel; Smola

0
524

Danska pisateljica Ane Riel (1971) je bila za roman Smola nagrajena s prestižnimi nagradami; za najboljšo kriminalko – prevedeno v švedščino, najboljšo kriminalko – prevedeno v norveščino in najboljšo dansko kriminalko.

V romanu Smola bralci beremo ganljivo, klavstrofobično zgodbo o obsesiji in o ljubezni. Zgodba o ljubezni se izrodi v norost. Kaj vse se lahko zgodi, če imaš nekoga preveč rad, ko človeku, da bi ga obvaroval, povzročiš nepopravljivo škodo.

Jens je čutil odgovornost do predmetov. Moral jih je ohraniti. Vsaka stvar, ki jo je vzel v okrilje, je v njem vzbudila veselje in čustveno navezanost. Občutek povezanosti ga je gnal naprej. Če je navezanost kdo hotel pretrgati, se je počutil izgubljenega. In celo prestrašenega. Sčasoma ga je začel preganjati prav poseben strah: da bo nehote zavrgel nekaj, kar je nenadomestljivo. Nič ni bilo odveč, … nič se ne vrne. Vrnil se ni oče, vrnil se ni brat, vrnil se ni sin. Zato mora vse, prav vse, obdržati v bližini.

Vedel je, da ga dvanajstletna hči Liv ne bo nikoli zapustila.

»Vse se slej ko prej vrne. Nič ne odide za vedno. Ena barva nadomesti drugo: svetlo zelena se umakne temno zeleni … Na koncu listje postane prst.

Liv je morala biti priča številnim umorom.

»Najbolj čudne in najhujše so bile oči, ki so zrle vame izpod košatih obrvi. Strmele, ne da bi kaj videle. Kot da najprivlačnejše oči, kar sem jih kdaj poznala, prekriva mlačen sloj. Bilo je, kot da pred sabo nimam več očeta. Takrat sem doumela, kolikšno breme nosim.«

Roman se pripoveduje tudi s pismi, ki jih piše njena mama.

Več si lahko preberete v najboljši kriminalki, ki spominja na Stephena Kinga, v romanu Smola, ki ga je izdala Hiša knjig, HKZ.