in z njim se vlečejo dežne kaplje. Danes je petek, četrti avgust, poplave bodo spremenile našo deželo, mi vsi se bomo spremenili …
Ob pol petih zjutraj je zatulila sirena. Deževalo je vso noč, tako da je bil spanec nemiren. Oblaki so se preganjali med Krvavcem in Veliko planino že včeraj, tedaj, ko je še sijalo sonce, a veter se je čedalje bolj krepil, sicer je bil četrtek lep dan.
Zaključil se je z besedami: »Želim, da postaneš moja ljubezen.«
Dopoldne sem se podala v neznano. V naslednjo začasnost. Sijalo je poletno sonce. Na poti sem se spomnila sanj, ki so se porajale takoj, ko so veke zdrsnile čez oči, glava se je ugnezdila v mehko naročje puhaste blazine, oblečene v vzorec svetlo sivih in bež krogov, prekinjenih z živo rdečo črto. Vesolje je bilo znova neskončno.
V sanjah sem plavala v morju kot prhajoči delfin, nato sem se ulegla na skalo in strmela v vodo. Skoraj črna je udarjala ob kamen, se dvigala in spuščala. Morje diha. In ziblje svojo morsko travo. Strmim v temo med skalami in prisluškujem šumečemu dnevu. Večerno sonce. Ognjena krogla nad obzorjem, ki je po morju razpredla rdečo preprogo. Ladje drsijo čeznjo, nato jih požrejo temni predeli. Zaliv se je obarval vijoličasto, medtem ko so šumi na obzorju počasi presahnili.
Svetloba me je slepila. Vse je bilo jarko in glasno. Odtenki svetle modrine, nianse senc in svetlobe, dnevna svetloba se mi je zdela agresivna. Zaslepljena uzrem surfarja z jadrom, ki ima veliko prosojno okno, ob robovih pa je obarvano vijolično, nekje sivo. Jambor je bel. Surfar ima modro obleko iz neoprena. Mark … Uspelo mu je jadrati, pripet na trapez, fluorescentne barve, skoraj se s telesom dotakne vala, ki ga premaguje v ležečem položaju. Moj Mark. Toplota se razliva po vsem telesu. Zdaj bo pristal na obali, zagledal me bo, kako ga gledam, sončim se gola, držeč v rokah roman Ilme Rakusa; Morje modro moje.
Ne. Ni se ustavil. Pelje se dalje, kot da me ni opazil.
Pred mano je ves zaliv, polkrožen kot nasmejana usta. In morje je sijoče, belo, zrcalo neba. In vsak dan drugačno. Gladko ali nakodrano, vzvalovano ali razburkano. Izmika se vsakršni opredelitvi.
Mark ne spada v ta zaliv. Tega sem se zavedla sredi noči, ko sem se izvila iz sanj. Zakaj se v sanjah mešajo kraji in ljudje, ki že dolgo niso več z nami, niso v našem življenju. Rajc in kasneje Klemen sta me vodila v ta zaliv, ki je daleč od Markovega surfarskega raja na Pelješcu.
Hm, kako smešno. Danes se peljem v Pomarančo na prvo kavo, ko bom prvič srečala novega človeka. Moškega, ki je imel na portalu napisano, da je urejen moški. Smešno.
Ljubi, ne ljubi, ljubi, ne ljubi. Otroška igrica s trganjem listkov merjetice. Večkrat me je kdo ljubil, jaz pa njega ne dovolj.
V aprilu smo imeli petdeseto obletnico s sošolci iz osnovne šole. Aleš me je ljubil kot fant pri štirinajstih letih, jaz pa njega ne dovolj. Sedel je pred menoj v prvi klopi in mi reševal teste pri fiziki in matematiki. Nekoč je profesor zahteval, da nadaljuje s pisanjem v temnici poleg naše učilnice. Po petdesetih letih je Aleš povedal, da je profesor vedel vse o nama in najini zagledanosti, a ni hotel uničiti tiste otroške ljubezni. Svoji hčeri je dal moje ime, Aleš pa je bil njegov najljubši učenec. Danes Aleš, uspešen diplomirani inženir elektrotehnike, priznan po svojem znanju doma in v tujini, čaka na operacijo raka na prostati. Srečen je, ko se dobiva na kavi in še enkrat, ko pohajava ob vznožju kamniških planin. Kar ne moreva se naklepetati, še potrebujeva čas, rada bi mu povedala, kako žal mi je, da sem takrat tako zavrgla njegovo ljubezen.
»Se lahko še dobiva?«, njegove modre oči pričakujejo pritrdilen odgovor.
Jaz pa vem, da je srečno poročen. Nekoč sem prebrala, da je srečen zakon kot velika hiša, ki ima nešteto oken. Kakor hitro odpreš okno ali dve, nastane prepih, in taka hiša ni več trdna. Tudi ljubezen med zakoncema zaniha, če vstopi tretja oseba … Aleš je že odpiral tretje okno, ko mi je zdrsnil korak na korenini ukrivljene bukve. Tedaj me je prijel za pas s svojimi močnimi rokami. Tako krepkega stiska telo ne pozabi zlepa.
»Ne, ne bova se dobila na še eni kavi, ker predobro vem, kako boli, če ti druga ženska spelje moža.«
Nočem biti druga ženska …
Aleša bom še kdaj poklicala, a le kot sošolka, ki jo skrbi za sošolčevo zdravje.
Včasih se mi je zgodilo v življenju, da sem jaz hrepenela po nekom, ki mi je bil ljub, on pa me ni hotel.
Mark me je imel rad pri dvajsetih, pri tridesetih, pri štiridesetih, potem so njegova čustva začela postajati nezanesljiva. Govoril je, da me neskončno ljubi, počel skozi najino hišo z nekaterimi odprtimi okni to in ono, odpiral in zapiral polknice, nato je odšel. Še nikoli nisem bila bolj izgubljena. Zrušila sem se vase. V neko prastaro bolečino. Proti tej bolečini ni pomagalo nič. Izgubila sem samo sebe. Reševala me je rutina: vstajanje, umivanje zob, zajtrk, delo in tako naprej. Milimeter za milimetrom je ponovno sestavljalo vse, kar je bilo videti razbito.
Včasih sem se vprašala: »Ljubi Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Danes sem ravna nižina in oblaki, ki ne poznajo meja, a danes meja skoraj ni pomembna.
Mislim, da sem pametno razporedila svoje moči. Gospodarno, v okviru zmožnosti. Ko je zatišje, spustim jadra. Lačna sem svetlobe. Globoko vdihnem, ko se pred Pomarančo na parkirišče pripelje tujec. Urejen moški. Ura je deset dopoldne, pa ne, da je zaradi mene vzel dopust …. Zelo klasičen je videti, črne hlače, črni čevlji, opečnata polo majica z ovratnikom, nižje postave, rahlo ukrivljen hrbet, močne roke, porjavela koža, glava plešasta, dolg in ukrivljen nos. Prvi vtis želi biti napolnjen s kemijo, a žal, ni.
»Janez«, pozdravi z iztegnjeno roko.
Potem, ko človeka spoznavaš, ko ti naredi nekaj dobrega, ko pokaže zanimanje zate, je zunanjost zanemarljiva.
Radovedna sem in čutim potrebo po varnosti, zato sem brskala po spoznavnih portalih: Ona-on, Jaz in ti skupaj. Javijo se gospodje, pomembno se mi zdi, da so izobraženi, seveda se po dveh e-sporočilih že vidi, ali gospod želi spoznati žensko ali bi rad doživel novo seksualno izkušnjo, sicer pa je poročen in zelo osamljen, revček. Ne moreš verjeti, kaj ti vse pride nasproti. Tudi sodelavkin mož se je pojavil med fanti in bi pričakovala, da se bo elegantno umaknil, ampak ne. Njegove želje so doživeti dobro seksualno izkušnjo. Žalostno je, kako moški pri šestdesetih lovijo še svoje zadnje skoke čez plot.
Z Janezom se peljeva v prijetno restavracijo na kavo. Klepetava, se smejeva, pripoveduje o svojem življenju, o odraslem sinu in hčeri, ki se bo septembra selila iz družinske hiše, potem bo sam in bo hišo prodal, ker je zanj prevelika. Jaz govorim o svoji preteklosti, na koncu natakarici podari visoko napitnino. Želi me spet srečati. Meni je všeč samo tisto, kar je podobno Marku, le da Janez žene ni zapustil, ampak mu je umrla. Rakavi tumor v glavi jo je popeljal v cerkev na Brezjah, kjer je prižgala svečo. In še preden je po kolenih prišla okoli oltarja, je sveča ugasnila. To naj bi bil znak, da bo umrla. Ona je to vedela. Tik pred koncem ni več prepoznala svoje hčerke, samo še moža.
Janez mi to pripoveduje, ko me povabi na kosilo. Njegove modre oči pogledujejo v moj obraz in si želijo: »Samo da se ne bi končalo.« Rekel mi je, da sem lepa. Vmes si pripovedujeva, kako je bilo prej. Plaho prepletava svoji zgodbi, ki predeta zapredek skupne zgodbe. Vendar ne greva do konca, gibljeva se naprej v odprto, kar tudi ustreza najini naravi. Jaz v svojih mislih načrtujem, že pohajkujem po mesečni avgustovski noči, kako se bova ljubkovala ob godenju čričkov. Medtem ko bom čakala, da bo odprl vrata svoje hiše, kjer sta njegova odrasla sin in hči, oba zelo uspešna, , bom brala skrivno knjigo in trepetala, da veter ne bo zapiral oken in polknic.
Se bo zgodilo neverjetno: ljubezen in ljubezen sta se našli …
Petek je prinesel apokalipso. Deroča voda je spremenila zemljevid Slovenije. Sosedje smo se najprej boječe gledali in končno spoznali, da potrebujemo drug drugega, končno smo postali ljudje. Zdaj si vsi pomagamo. Veseli smo, če nam uspe sprazniti tudi sosedovo klet, ker je on že star, če nam uspe skuhati obaro za vse prostovoljce, ki pomagajo.
Delamo vsi, veselimo se vsi, prve solze, ki so privrele v oči v petek zjutraj, so pozabljene … Rastejo novi domovi … Pospravlja se vse, kar nam je narava hotela z vso ihto vzeti in ljubezen je spet val, s katerim bomo plavali čez širno morje. Kmalu bo le spomin, ki ga pozabiš.
