KNJIŽNA NOVOST ZALOŽBE MODRIJAN
Marie NDiaye
Rosie Carpe
Prevedla in spremno besedo napisala Saša Jerele
Kako naj daje tisti, ki ni prejel ničesar?
http://www.modrijan.si/knjigarna/knjiga.php?c=470
O knjigi
Rosie Carpe (2001) je sedmi in najbrž najlepši roman Marie NDiaye: prvine, ki jih srečujemo v vseh njenih delih, se tu združijo najbolj posrečeno in v najbogatejšo prispodobo. Pisala ga je pet let in si z njim prislužila nagrado Fémina, ki so ji jo podelili z večino glasov v prvem krogu. Kljub dokaj preprosti vsebinski zasnovi (mlada naslovna junakinja se po mnogih grotesknih doživljajih in v gmotni in duševni stiski iz pariškega predmestja odpravi na Guadeloupe, kamor se je odselila njena družina) je samo dogajanje skrajno banalno, včasih na meji logike in verjetnosti. Osrednja tema je zlo ali natančneje zlo, ki se skriva v sprevrženi ljubezni, v zakrinkavanju brezčutnosti za ljubeznijo, sebičnosti za mehkobo, okrutnosti za dobroto; in zlo, ki preži v nemoči, strahu, trpljenju.
Ob tem se odpira eno od najokrutnejših vprašanj v romanu: »Kako naj daje tisti, ki ni prejel ničesar?« – kakor ga je izrazila kritičarka Marie-Laure Delorme. Obsojanje namreč ni slabost Marie NDiaye. Kakor pravi, se ne postavlja nad svoje like in ne pozablja, da imajo tudi najtrdosrčnejši svojo človeško plat, da smo lahko podli tudi nehote. Pa vendar. Najhujša perverznost, ki jo lucidno razkriva pisateljsko pero Marie NDiaye, je ravno dejstvo, da se sebičnost najpogosteje in najbolj izdatno napaja, kadar se zakrinkava za ljubeznijo.
O avtorici
Marie NDiaye (1967) je francoska pisateljica senegalske krvi in ena tistih sramežljivih prikazni v francoski književnosti, kakršne v njej pravzaprav nikoli niso bile redke, kakor tudi ni nikoli manjkalo njihovih nasprotij. Poredkoma nastopi v javnosti, v intervjujih je zadržana. Zato pa jo odlikuje velika notranja odločnost: svoj prvi roman je objavila pri rosnih sedemnajstih. Za njen zadnji (deveti) roman, Tri mogočne ženske (2009) je prejela nagrado Goncourt in bila deležna silne medijske pozornosti. Marie piše tudi za gledališče. Njena drama Očka mora jesti (2003) je celo prvi tekst kake živeče francoske avtorice, ki so ga uvrstili v repertoar Comédie Française. Objavila je tudi tri otroške knjige, zanimivo avtobiografsko obarvano besedilo in zbirko novel. Nekje vmes je na Sorboni študirala jezikoslovje, prejela štipendijo Francoske akademije za bivanje v Villi Medici v Rimu in spoznala svojega moža, pisatelja Jean-Yvesa Cendreyja. Po številnih selitvah po francoskem podeželju se je s sopotnikom in njunimi tremi otroki pred nekaj leti ustalila v Berlinu. Piše, kakor pravi, zato, »da bi si osmislila življenje in obvladala kaos«.
