E-natečaj, Tina Reščič

0
326

SMETI IN LJUDJE

 

Spregovorila bom, kako nenavadne so lahko smeti.

 

Nekoč, ko so ljudje še imeli kmetije, so imeli tudi smeti. A bilo jih je manj kot danes. Steklene kozarce na primer medu, marmelade idr. so zakopavali v zemljo, nekatere pa so si pustili, da so si kaj shranili vanje, a šele takrat, ko so vse pojedli in polizali do zadnjega. Zakopavali so jih na različna mesta. Včasih se je tudi zgodilo, da so, ko so zakopali steklen kozarec, odkrili starega iz preteklih let.

 

Nekega vročega julijskega popoldneva je šel deček Tilen z očetom Marjanom na travnik, da bi skupaj zakopala prazen stekleni kozarček marmelade. Ko sta izkopala luknjo, sta z lopato naletela na nekaj trdega. In kaj sta zagledala? Stekleni kozarček in v njem je bil listek. Ko sta ga odprla, sta prebrala, kaj je pisalo:

 

25. 3. 2009

 

Dragi prijatelj, prijateljica!

 

Tole pisemce sem zakopala prav zate, saj to je tvoj skriti zaklad, ki ga niti malo nisi pričakoval/-a. Zdaj, ko si ga dobil/-a, se oglasi na mojem domu, da dobiš prijetno darilce. Če želiš izvedeti za moj naslov, je tukaj: Rožni gaj 2, prva hiša pri drugem križišču na levo. Zdaj se pa nič ne obotavljaj in kar hitro steci k meni domov.

 

Prisrčen pozdravček

 

Neja

 

»O, saj sva soseda!« vzklikne Tilen in takoj vpraša očeta, če jo lahko vpraša za darilce. Oče mu prikima. Deček ugotovi, da je bilo pisemce napisano točno pred dvema mesecema.

 

Naslednje jutro deček, kakor hitro more, steče k sosedi, potrka na vrata … a se nihče ne oglasi. Potrka še enkrat in glej, vrata se odpro. Za njimi pa stoji Nejka. Ko zagleda Tilna, ga vpraša, kaj hoče. Deček ji odgovori, da bi rad obljubljeno darilo, saj je našel njen stekleni kozarec, v katerem je bilo pismo. Deklica se je spomnila in mu darilo hitro izročila. Imela je že pripravljeno, saj je hodila vsak dan pogledat na tisto mesto, če ga je že kdo odkril. In včeraj je na označenem mestu videla zemljo namesto trave. In razveselila se je, da bo končno lahko nekomu dala svoje lepo darilce. V njem pa se je skrival majhen venček lepih majhnih rožic in ena debela knjiga z naslovom 365 povestic za lahko noč. Tilen je bil vesel. Zahvalil se je in stekel domov. Tudi njegovi starši so bili veseli. A ne le njegovi, temveč tudi Nejkini starši in ona sama.

 

Tisti dan je bil za oba zelo razburljiv. Kasneje sta se skupaj igrala, brala … Obe družini pa sta postali veliki prijateljici za vedno!

 

 

Ime in priimek: Tina Reščič

Razred: 5. C

Šola: OŠ Solkan (pri Novi Gorici)

Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič

 

Del natečaja, objavljenega na naši spletni strani.