Marko Nemec Pečjak: Nikoli osamljen

0
134

Biti osamljen? Nikoli! Biti sam? Večkrat pobožna želja. Že od rojstva v veliki družini. Osem nas je bilo, dve starejši sestri, trije mlajši bratje. Takrat so pri vsaki hiši v naši predmestni ulici imeli po nekaj otrok. Igrali smo se na cesti. Vedno je bil kdo na ulici in čakal na družbo vrstnikov. Avtomobila nismo videli tudi več dni. Na ulico sem smel, če sem s seboj vzel vsaj enega mlajšega brata. Z brati smo spali v dveh posteljah, v vsaki po dva. Ponoči sva se z bratom večkrat brcala. Grozno. Ko sem začel brati, zelo rad sem bral, me je vedno kdo motil pri tem čudovitem opravilu. Kaj šele, da bi knjigo odnesel s seboj v posteljo in da bi tam prebral zanimivo knjigo do konca. Lahko pa sem bratom na izust pripovedoval pravljico ali zgodbico, da so prej zaspali.

Ko berem, seveda hočem biti sam. Dovolj mi je v mislih družba junakov zgodbe, ki jo prebiram. Že kot devetletnik, ko sem prvič bral Pod svobodnim soncem, sem si, kot v živo, predstavljal Ireno, Iztoka, Svaruna … Dovolj mi je nevidna prisotnost pesnika, ki jo čutim tudi v najkrajših stihih, na primer v hajkih. Seveda pa sploh nisem sam, ko prebiram dialoge Partljičevega Moj ata, socialistični kulak … Ko smo bratje toliko zrasli, da smo dobili vsak svojo posteljo, so se bile uresničile moje želje o nemotenem branju v samoti – v postelji, z baterijo pod odejo. Koliko noči sem raje bral, kot spal. Seveda pa se je pri tem pojavila omejitev. Očetu nekaj časa ni bilo jasno, zakaj so baterijski vložki tako hitro prazni … In spet ni bilo več branja na samem.

V gimnazijskih letih (takrat je bila še osemletna gimnazija) sem imel vedno obilo družbe: sošolci (še bolj sošolke), pionirji (kasneje mladinci) v Partizanu Narodni dom, taborniki Zmajevega odreda in ne nazadnje ministranti župnije Trnovo. Takratni kaplan g. Šparovec je pozimi organiziral smučanje, poleti pa igre z žogo. Moja družba je bila znana kot »trnovska banda«. Nismo počeli kaj posebno prepovedanega. Posebno poleti smo se veliko družili na kopanju – pa naj je bilo na Špici ali na Malem grabnu ali na Koleziji. To so bili časi, ko mladi nismo imeli niti dinarja v žepu. Zato smo si za kopanje na bazenu seveda družno pomagali preplezati ograjo v kakem skritem kotu.

Tudi študijska leta niso dopuščala samosti. Tristo dvajset nas je bilo v prvem letniku, največja predavalnica je imela le osemdeset sedežev. Predavanja so bila delno organizirana tudi v kinematografu. Med predavanji tudi nekajurni odmori. Seveda krasno za druženje. Študiral sem v Centralni tehniški knjižnici. Tu ni bilo dovolj prostora, zato smo s kolegi šli običajno v NUK – ne le zaradi udobja čitalnice, ampak zaradi druženja z dekleti. Med tristodevetnajstimi bruci je bila le ena brucka. Nagovarjali smo jo z vzdevkom »šnelfajerca«. Ni razumela, da to pomeni »strojnica«. Po prvem semestru je presedlala, kot je rekla, na bolj normalen faks. Da se ne bom preveč razpisal, celo naša študentska organizacija je poskrbela za občasno druženje s Šolo za medicinske sestre. Vrhunec tega druženja je bil skupni dvodnevni(!) izlet ob koncu četrtega  letnika. Posledice so bile neizbežne. Kar nekaj strojnikov je bilo kasneje poročenih s »sestricami«. Poprečno je bila taka družinica štiričlanska – tri dame in en inženir. Družimo se tudi sedaj – ob obletnicah absolventskega staža. Pred štirimi leti, ob okrogli petdesetletnici, se nas je zbralo zgolj triintrideset (živih pa nas je petinšestdeset).

V aktivni dobi »služenja za ljubi kruhek« (to je bilo 40 let in še nekaj dni) nisem nikoli imel sobe, v kateri bi bil sam. V projektivnem biroju nas je bilo v risalnici kar šestnajst, v pisarni pa običajno trije, redkeje dva. Res je, ko sem bil nekaj časa direktor, sem imel svojo sobo, a nikoli nisem zapiral vrat proti tajništvu.

Tudi kot upokojenec skoraj nikoli nisem sam. Z ženo sva skupaj že skoraj pol stoletja, otroci, vnukinje … Tudi v času najostrejših covit-omejitev nisva bila z ženo čisto sama. Hči in sin sta skrbela za dostavo dobrin iz trgovin do hišnega praga. Žena je kuhala za cel družinski klan. Jaz sem pa razvažal košare s kosili spet do vrat. Nadomestek za pravo druženje je bil ZOOM. Tudi FACEBOOK nas je kar dobro povezoval. Dobil sem kar nekaj novih znancev – všečkaric in všečkarjev. Tudi na vsakodnevnem sprehodu nisem nikoli sam, petnajst let me je zvesto spremljala psička Eli. Nismo dolgo žalovali. Vnukinja ima sedaj mlado psičko Deedee, ki je cel teden v pasjem vrtcu pri babi in dediju …

Nikoli osamljen! Redkokdaj sam. Lahko rečem: »Res sem rojen pod srečno zvezdo …«

 

Avtor: Marko Nemec Pečjak, star 78 let