Petelinček na kupu sena je zakikirikal v novo jutro. Sonce se je dvigovalo izza obzorja, danilo se je. Jutranje meglice so se razblinjale, kapljice rose so polzele z listov v raznobarvne cvetove odetega travnika na jasi za vasjo. Sončni žarki so božali travniško cvetje, eden za drugim so se razpirali pisani cvetovi in privabljali čebelice na jutranjo pašo.
Pogled na barvit travnik je jemal dih. Sonce je grelo cvetlice, jutranja rosa je umivala njihova stebla in liste, občasni deževni dnevi so poskrbeli za žejne koreninice in rast raznobarvnih lepotic.
Na robu travnika se je začenjalo polje. Makovi cvetovi so ponosno plapolali v blagem vetru, en mak pa je vsako jutro ostajal zaprt. Njegovo steblo je pognalo visoko, bilo je čvrsto in zdravo, njegov cvet pa se ni razprl.
Po travniku je prihajal zajček, iskal je velik, čvrst korenček, s katerim bi nahranil svoj želodček. Priskakljal je mimo zaprtega maka. Postavil se je na zadnje tace, ga povohal, nato pa zmajal z glavo in odšel dalje. Nekoliko za njim je prav potiho mimo drobila svojo pot majcena miška. Iskala je hrano za kosilo. Pritekla je do maka, se ozrla navzgor, nekaj časa opazovala zaprt cvet, nato pa zavzdihnila in odšla naprej. Komaj je dobro odnesla tačke, se je izza bližnjega grma prikazala veverica s polnim naročjem lešnikov. Ob makovem steblu je odložila oreščke in si obrisala potno čelo. Pogledala je kvišku, ko je opazila zaprt cvet je skomignila z rameni, pobrala lešnike in odšla dalje. Pozno popoldan je tod okrog oprezal maček, ki si je nadejal, da bo tokrat vendarle ujel miško. Tudi on je večkrat opazil zaprt mak, z zanimanjem si ga je ogledoval, s smrčkom nežno dregnil v zaprt cvet, ki se tudi tokrat ni odprl, zapredel je in odšel dalje.
Živali, ki jih je pot dnevno vodila mimo so nestrpno čakale, da bi skrivnostni mak odprl svoj cvet. Niso pa vedele, kar je do sedaj opazila samo sova, ki je čez dan spala, ponoči pa bedela. Mak, ki ostaja zaprt, se razpre samo zvečer, ko nanj posveti luna. Takrat skrivnostni mak odpre svoj cvet in zažari v soju lune. Najlepši in največji cvet ima, vendar svoje vrednosti ne pozna, saj ponoči rožice in živali spijo.
Nekega poletnega večera je nad travnik priletel roj kresničk, razsvetlile so travnik in cvetočemu maku s svojo osvetlitvijo pripomogle, da je zasijal še lepše kakor običajno. V večernem mraku sta po stezi ob travniku prišli dve majhni postavi. Deček in deklica, ki sta živela v vasi na drugi strani travnika. Ogledati sta si želela kresničke, zato sta se podala čez travnik. Deček je opazil, kako se nekaj svetlika še lepše in bolj svetlo od številnih kresničk. Približal se je žareči svetlobi in opazil mak, ki ga je osvetljevala luna, nad njim pa so preletavale kresničke. Cvetoča rožica ga je očarala, nekaj časa jo je opazoval, nato pa pristopil in si pobližje ogledal v mraku cvetoči mak. Mak se je prestrašil in brž želel zapreti svoj cvet, ko ga je ustavil nežen dečkov glas.
»Kako si lepa, draga rožica, prosim ne zapiraj se. Tvoj cvet je prečudovit in škoda bi bilo, če te ne bi mogel pokazati še sestrici.«
Potiho je poklical deklico, da se rožica ne bi prestrašila. Ko se je približala, je presenečena ostrmela. Očarana nad lepoto cvetočega maka je navdušeno zaploskala. Nežno se je dotaknila makovega cveta in ga na rahlo pobožala. »Vsak dan bi te želela občudovati, upam, da te še kdaj najdeva.« je rekla deklica. Otroka sta se poslovila in se odpravila nazaj proti domu. Mak je drgetal od navdušenja. »Sem res tako poseben? Je moj cvet pravkar razveselil ta dva malčka«?«
Sova na bližnjem hrastu je pritrdila sramežljivi rožici. Mak je bil ganjen od pohval.
Naslednje jutro, je petelinček spet zapel. Rožice so počasi odpirale svoje cvetove. Tokrat se je njihovemu prebujanju pridružil tudi mak, ki je doslej odtajal zaprt. Požel je vzdihljaje ganjenosti rožic, ki so rastle okrog njega. Mimo je priletela čebelica, se usedla na makov medovit cvet in nabrala cvetni prah. Tako je sramežljivi mak dobil novo prijateljico.
Mak je nato pozdravil presenečenega zajčka, navdušeno miško, poskočno veverico, ki so ji od presenečenosti popadali vsi lešniki po tleh. Prišel je tudi maček, ki se je s smrčkom nežno dotaknil rdečega maka in se njegove lepote kar ni mogel nagledati.
Mak se je odločil, da bo odslej bolj pogumen in svojega cveta ne bo več skrival pred obiskovalci. Najbolj pa se je veselil, ko je nekega dne zagledal, kako proti njemu teče mali deček, ki je tokrat za roko držal mamo. Fantek je želel mami pokazati najlepšo rožico na travniku. Mak ju je pozdravil v vsej svoji lepoti in se razveselil, ker mu je deček dal vzpodbudo, da je začel verjeti vase, spoznal nove prijatelje in se veselil novih sončnih dni.
