Mogočna starodavna hosta se je razprostirala daleč naokrog brez konca in kraja. Gozd je bil varen dom malih in velikih živali.
Temni sivi oblaki so se razkropili na nebu. Nehalo je deževati. Sonce je pokukalo izza oblakov. Zlati sočni žarki so se lesketali na površini velike luže sredi blatne steze.
Polž je lezel po potki in prenašal na grbi svojo zavito hišico kot avtomobil, ki vleče za sabo prikolico. Zajček je urno priskakljal po stezi, se izognil luže z bliskovitim in veščim skokom. Zajčji prijatelj si je štel v dobro skakljanje sem in tja po gozdu, za nameček pa je bil tudi ponosen na zajčji izostren sluh. Dolgouhi kratkorepec je zapazil polža na blatni stezi. »Glej ga no, posebneža, ki prenaša domek vsepovsod po gozdu!« je bleknil zajček in v isti sapi pristavil, »Ti si prava bela muha v hosti z zavito ropotijo na hrbtu.«
Polž je bil malce užaljen, konec koncev se ni imel za posebneža, »Vsak je po svoje poseben. Ti imaš dolga ušesa in kratek rep, jaz pa zavito hišico na grbi.« je odločno odvrnil polž. Polžek ni ostal dolžen zajcu, ki se je rad izprsil, bahal in hvalil pred gozdno druščino. Kratkorepi dolgouhec si ni mogel kaj, da ne bi bleknil: »Jaz imam hitre tačke in kot blisk švignem na jaso, ti pa si tako počasen, da celo večnost lezeš na cilj.«
Polž je globoko vzdihnil, nekaj časa tuhtal, nato pa prepričano odvrnil bahavemu zajčku:» Ne moti me, da nosim hišico vsepovsod naokrog. Ko rosi, se urno skrijem v moj dom, pa sem varno na suhem, skratka nisem moker kot miš.« »Na to pa nisem pomislil, da se tako braniš pred dežjem!« je presenečeno vzkliknil zajček. Zajčku je bilo žal, da ni imel domka kot polžek, zato je polžu zavidal zavito hišico. »Blagor tebi, ker imaš dom na dometu. Moja dlaka na mehkem kožuščku je v hipu mokra, ko dežuje,« je tarnal zajček.
»Tvoje urne tačke ti niso v veliko pomoč, ko te ujame ploha v gozdu,« je modro ugotovil polž, ko je slišal zajčje besede. Polžek je bil ponosen nase. Godilo in prijalo mu je, da se je lahko končno postavil pred zajčjim prijateljem. Zajček se ni več ponosno izprsil, ne bahal in niti hvalil pred polžem, kot je imel navado.
Dolgouha in kratkorepa živalca je poklapano in potrto gledala polžka in polževo zavito hišico. » Dal bi vse na svetu, da bi imel tak domek, kot je tvoja hišica. Skril bi se namah vanj in pri priči bi bil gotovo na konju, ker ne bi bil moker in bi bil celo na varnem pred lisico, volkom in risom,« je vzdihnil zajček, ki ni bil več zadovoljen s svojo zajčjo podobo, pravzaprav domom.
»Ni tako hudo, kot se ti zdi, zajčji prijatelj,« je polž skušal potolažiti razočaranega zajčka. Polžek je bil dobrega srca, zato ni zameril zajcu bahavega slavospeva in bodic na račun polževe počasnosti. »Vsaka žival v hosti je po svoje bela muha, ker ima nekaj posebnega, skratka po nravi je popolnoma različna in drugačna,« je pomodroval polž. Zajček je malce razmislil, nato pa pritrdil pametnemu polžu: »Drži, kar praviš, polžji prijatelj. Vse živali v gozdu so bele muhe in imajo tudi dom po meri.«
Zajček ni več zavidal polžu hišice na grbi, konec koncev je imel varen domek po zajčji meri, za nameček pa še urne in nagle tačke, kratek repek in dolga ušesa za obrabo pred nevarnimi zasledovalci v mogočnem gozdu.
