V nadaljevanju si preberite refleksijo Mateje Polone Wallas na roman Zapiski o žalovanju Chimamande Ngozi Adichie pod mentorstvom Gabriele Babnik Ouattara, v sklopu delavnice kreativnega pisanja JSKD Kako shaja moje telo.
Zamašek na šampanjcu, ki je s pokom odletel nekam v zrak in je bil pospremljen z mojim glasnim krikom, le ta se mi je nehote izvil iz pljuč kot znamenje občudovanja (morda celo same nad sabo), je označeval proslavljanje, doživljanje nečesa dobrega, morda celo začetek novega, vendar trenutek za tem, ko se je projektil odbil od stene in me za las zgrešil, sem vedela, da proslavljanje v resnici ni povsem na mestu, da v telesu ne čutim olajšanja ali lahkotnosti, nasprotno, izstreljena v življenje, sem se počutila popolnoma obupano in samo. Pena iz steklenice mi je polzela po roki navzdol, nemočno sem opazovala, kako izgubljam večino mehurčkov in v trenutku mi je bilo žal, da sem svoj odhod od moža naslovila na takšen način. Zdaj so ti mehurčki izginjali in se razpočili ob stiku z mojo kožo, bila sem povsem nepripravljena, v najetem stanovanju nisem imela še niti kozarcev. Poskusila sem piti iz steklenice, vendar se mi je sekt zataknil nekje med sapnikom in grlom, tako sem sočasno zakašljala in kihnila. Moje telo se je začelo nenadzorovano tresti, zdrsnila sem po steni navzdol, sedla na parket in objela steklenico, iz katere se je tekočina še kar naprej izlivala.
Če bi vso stvar premislila, če bi se vsedla z očetom in mamo, jima povedala, obrazložila, da ne zmorem živeti več na takšen način, da ne vidim izhoda, da bom odšla, ker moram iti, ker mi je postala lastna koža pretesna, lasje pa so postali povsem presušeni in bi morda nato dobila njun blagoslov, morda celo nekaj denarja, bi imela sedaj kozarce v stanovanju, morda celo nekaj pohištva, ampak oče je odšel v tujino že prejšnjega septembra in se preredko oglaša, včasih ga ne slišim po več mesecev, mama pa je pravkar začela nov letnik na tretji univerzi in tečaj ajurvede, oboje hkrati ter nima časa, preveč ima dela, preveč je zaposlena.
Pogledala sem svoje roke, ki so se oklepale steklenice. Na koži so že vznikale majhne rjave pege, izdajalske pričevalke starosti, ampak tokrat so se mi zazdele ljubke in všeč mi je bilo, da sem opazila, da jih je čedalje več. To sem dojela kot znamenje izkušenosti in ne starosti. »Žensko prepoznaš po rokah«, je nekoč rekla mama, ki je delila ženske na tiste, ki se negujejo, urejajo, nosijo svoje pege na rokah in tiste, ki si jih odstranjujejo. Ona je vedno skrbela, da je roke negovala, jih mazala, da jih ni izpostavljala mrzli ali prevroči vodi, nohte na njih pa je imela vedno lepo urejene. »Mat roza« mi je svetovala, ampak sama nisem podedovala njenih rok, moji nohti so bili lomljivi kot papir in nisem osvojila nege rok ne prej, ne kasneje. Morda zato vedno najprej pogledam roke na ženski.
Tako kot sem takoj opazila negovanost kože na sodnici, visokorasli ženski srednjih let in resnih oči, ki me je takrat vprašala, kako (in ne zakaj) sem odšla od moža. Sedeča na parketu v napol praznem stanovanju brez kozarcev, sem v tem trenutku razumela, da sem se v resnici takrat ustrašila njene urejenosti, tistih njenih perfektih dolgih nohtov, tankih prstov in gibkega zapestja, s katerim je risala po zraku stavke in odstavke, ki jih nisem najboljše razumela. Ustrašila sem se, da zahtevam preveč od vsega; od nje, da bo pravično razsodila, od moža, da bo svojo jezo umiril, od njegove družine, da bo razumela, od življenja, da me bo zaščitilo, od staršev, da bodo prisotni, od otrok, da jih ne bo prizadelo, poškodovalo… Zato sem ji raje povedala, da je odločitev lastna, da sem stopila skozi vrata skupnega stanovanja samovoljno, seveda po tem, ko sem sem vzela najnujnejše obleke, čevlje, dokumente, našla nekje računalnik. Zamolčala pa sem, da sem takrat zgolj premišljevala kaj potrebujem naslednji dan za službo, da bom urejena, negovana, predvsem pa, da se ne bo opazilo. Karkoli opazilo. Povedala sem ji, da je bila obveznost tista, ki mi je narekovala misli, ne jeza ali strah. Nekaj si je zapisala v svoje beležke, pogledala svoje nohte ter sklenila roke predse, kot da bi se že odločila. Moja sodišča, zibelke nepravičnih odločitev.
Potem so tu še roke moje ljubke terapevtke. Kadar jo obiščem vedno občudujem njeno sproščeno držo, način kako drži roke prekrižane na svojih kolenih ali pa sproščeno ob telesu, da se njena dlan dotika svilnate površine stola, na katerem sedi. Njene roke so malce zgubane, nohti ne preveč dolgi in nelakirani, na hrbtiščih rok pa velikokrat opazim tanke, dolge in enakomerne ranice.
»Imate mačka?« sem jo enkrat vprašala in ona pa je v svoj zagovor dejala »Seveda, dobro opazujete. Veliko se igrava.« Opazila pa sem tudi barvno skladnost njenih oblačil in tega, da ne nosi nakita, le drobno ročno uro na zapestju.
“Odločitve, ki jih sprejmeš moraš narediti zaradi sebe in izključno zaradi sebe. Popolnoma egoistična moraš biti” mi je rekla na zadnjem srečanju.
»Ampak zakaj se ob tem počutim tako slabo?« sem jo vprašala.
»Stvari, ki jih ne poznamo, nikoli ne začutimo kot domače ali varne, vedno so grožnja, pripravljenost na beg ali na boj. Ko boš nekaj časa živela na takšen način, se bodo tudi tvoji možgani navadili, da si sama. Da si odšla.«
»Da sem odšla« sem takrat ponovila za njo, ne da bi razumela, kaj zares se je zgodilo in se zazrla v njene roke. Terapevtske roke, negovalke moje žalosti.
**
»Odšla sem« sem ponovila na glas, a stavek je v stanovanju zgolj odmeval in mi pritrjeval skozi lasten, bled odmev. Vzela sem kuhinjsko krpo in pomila, kar se je izlilo po tleh, preoblekla majico in se odločila, da se uredim. Od nekje sem potegnila srebrno krtačo in si šla skozi lasje z njo. Dvignila sem obrvi, privzdignila zraven še veke, vzela maskaro, da bi si namazala trepalnice; sprva sem mazala nežno, nato sem zaključila še z močnejšim odtenkom. Vzela sem svinčnik, ki je narisal tanko črto na veke. Samodejno sem poravnala vrat, zravnala hrbet, počutila sem se malce boljše. Prvi uhan je šel gladko skozi mečico mojega ušesa, drugega sem lovila. Čas je bil, da bi nase nataknila še nasmeh. Ampak zunaj je že pihal jugo in napovedovalo se je slabo vreme. Nizek pritisk mi je pričel lesti v kosti in čutila sem, kako mi upočasnjuje presnovo, možgani pa so dobivali neko posebno in dodatno ovojnico. Nisem si želela ven, nisem si želela družbe. Oblekla sem volnene nogavice, nase pa dala najljubši pulover ter prižgala računalnik. V elektronskem nabiralniku so me že čakale datoteke s posnetki otroškega rojstnega dne. Na prvi fotografiji sem pozicionirana v središču, na desni in levi otroka. Smejimo se. Fotograf je dobro zadel vzdušje. Na drugi fotografiji gledam v desno, obrnjena sem k enemu od fantov. Ampak fotografova pozornost je zopet na meni in eden od otrok ima odrezano polovico obraza. Doživim silovit naval solz in črne solze mi tečejo po obrazu. Fotografova perspektiva, vzrok mojega odhoda
**
V naslednjih dneh sem za trenutek pozabila na žalost, ki se je že naselila v meni. Terapevtka mi je povedala, da je to dobro, da je potreben čas. Ko sta se otroka vrnila od očeta, sem jima zvečer preštela prste na njunih rokah. S palcem in kazalcem sem se sprehajala po vršičkih in na glas štela. Vsakič sem preštela do devet, nato pa sem ju žgečkala in poljubljala na lica hkrati. Takoj ko sta zaspala, sem preiskala njune žepe. Najprej sem obrnila kavbojke in jopico, našla sem frnikolo, avtomobilček, nekaj robcev. Ni mi bilo povsem jasno, kaj naj bi iskala, ampak zdelo se je, kot da bom našla napako, dokaz odsotnosti. Preiskala sem žepe še na jaknah, v enem sem našla manjšo rolko, v drugem sličice za menjave. To me je umirilo, dokaz o njuni osebnosti, o njunem bivanju, ne životarjenju, je bil prisoten. Dokazi vsakdanjosti, moja pomiritev.
Naslednje popoldne sem ju počakala pred šolo. Bilo je lepo popoldne, zato smo zavili v park v bližini. Iz njunih zvezkov sem strgala papir in skupaj smo izdelali ladjice iz papirja. Spustili smo jih po nabrežju, zaploskali, ker je bila splavitev uspešna. Fotografirali smo odseve na jezeru in naše ladje, ki so jadrale po gladini. Ladjice so nekaj časa plule, nato so se napile vode in razpadle. Nisem mogla zadržati solz. Te so lile po obrazu, po vratu in mi močile obleko. Otroka sta zdaj gledala mene, zdaj razmočene kose papirja, ki so se zatikali ob vejah ob jezeru. Pričela sta trgati nove liste iz zvezka, da mi me pomirila. Prevzel me je prazen obup.
Ne vem kako bi opisala stanje v katerem sem se znašla, ampak kot da bi bil stik med mano kot fizičnim bitjem in mojim razumom – prekinjen, namesto sklenjenosti pa je nekje v meni obstajala točka nič – dolina smrti; najnižja nižina pod gladino morja. Trganje odnosa s samo sabo sem doživljala kot zadnjo postajo v obstajanju, ko se stik prekine, ne obstajaš več. Neobstajanje, najbolj občutena točka.
