Melita Kuhar: Pet napak, ki jih starši delajo pri vzgoji otroka, pa se tega morda sploh ne zavedajo
Najbolj pogoste napake, ki jih delajo sodobni starši pri vzgoji otroka so:
- Ne postavijo otroku pravočasno mej, omejitev in zahtev. Ko starš otroku že pri dveh letih in kasneje postavi zdrave omejitve, mu s tem omogoči varno raziskovanje sebe, odnosov in okolja, mu privzgoji notranje vedenje kaj je dovoljeno in kaj ni, otrok kmalu ponotranji zavest, kaj je prav in kaj ni ter v skladu s tem hitreje in v večjim zaupanjem sledi staršu pri vzgoji. Ker ima občutek varnosti in sprejetosti.
- Prevelika skrb in odvzemanje otrokovih kompetenc. Helikopterski starši hočejo vse vedeti, imeti nad vsem kontrolo, o vsem odločajo namesto otroka in mu ne dovolijo nabiranja njemu lastnih izkušenj, socialnih interakcij in pogumnega soočanja z neznanimi izzivi.
- Razvajanje otroka je izjemno škodljivo za zdrav osebnostni in čustveni razvoj otroka. Ko otrok dobi in ima vse, kar si zaželi, se ne more naučiti kako odložiti hipno zadovoljitev svojih potreb, nauči se, da se ves svet vrti zgolj okoli njega, lahko razvije narcisoidno osebnostno strukturo, ki ne prenese nobenih omejitev. Otrok zahteva, da se mu v vsem ustreže, saj so starši že na začetku pokazali, da se bojijo otrokovega odziva, če ni bilo po njegovo, kar otrok zelo dobro začuti in zna izjemno dobro manipulirati z občutki krivde staršev. Mnogi starši kupujejo otroku vse mogoče materialne dobrine kot nadomestek za iskreno čustveno bližino, ki je ne zmorejo ali pa si ne vzamejo časa.
- Premalo umskih izzivov. Marsikateri starš meni, da otroku ni potrebno razmišljati do vstopa v šolo, s čimer se sama ne strinjam. Otrokovi možgani so v prvih nekaj letih najbolj plastični in otrok do razvoja abstraktnega mišljenja, kar je nekako pri sedmih ali osmih letih starosti vsrka v sebe karkoli sliši, vidi in občuti okoli sebe. Če se starši malce bolj angažirajo pri umskem naporu in to zahtevajo tudi od otrok, bo trud poplačan kasneje v šolanju, saj bo do začetka v šolske klopi nabral že ogromno znanja in izkušenj o socialnih interakcijah, okolju, odnosih in bo imel večidel potešeno potrebo po znanju. Otroci se želijo učiti!
- Nekateri starši delajo napake tudi na področju prehranjevanja, ko je na jedilniku enostavna hitra prehrana, drugi se ne zavedajo pomena gibanja na svežem zraku, spet tretji si ne vzamejo dovolj časa za otroka, ker se preveč posvečajo poslu ali partnerskim kregom.
Otroke večinoma vzgajamo primarno na podlagi sedaj nabranega znanja in lastnih vzorcev, ki smo jih ponotranjili, ko smo sami bili otroci, saj je edina vzgoja tista, ki smo je bili deležni s strani naših staršev. Če smo toliko ozaveščeni, da enakih vzgojnih prijemov ne želimo ponavljati, svetujem, da pridobite osnovna znanja, kaj je to zdrava in kvalitetna, sočutna vzgoja, ko otroka slišimo in ga upoštevamo, a mu obenem postavljamo ustrezne meje in mu izkazujemo ljubezen in sprejetost. Vzgoja je izjemno delikaten proces, ker v njemu oblikujemo otroka z njegovim temperamentom in osebnostjo v človeka, ki bo imel ponotranjena pravila, omejitve, zahteve in standarde, ki se zahtevajo v nekem socialnem okolju, da bo lahko funkcioniral ko kompetentna osebnost.
V današnjih časih mnogi mladi starši v vzgojo in varstvo otrok pritegnejo svoje starše. Babice in dedki so dober primer, kako lahko veliko nudijo svojim vnukom, a obenem svetujem, da naj primarno vzgojo izvajajo starši, ki so dolžni stare starše obvestiti kako naj vzgajajo in skrbijo za vnuke, kaj pa ne želijo. Kot pri vseh situacijah, je tudi tukaj pomembna spoštljiva in iskrena komunikacija!
Vzgajanje danes je različno od tistega izpred nekaj desetletij. Včasih se otroka ni spraševalo kaj bi si želel in hotel temveč so se mu dala navodila in se je pričakovalo, da jih bo brez ugovarjanja izpolnil. Otroci takrat si nismo upali ugovarjati ali se upirati, temveč smo zaupali navodilom staršev. Danes opažam mnogo zmede na področju vzgoje otrok, mnogi starši se počutijo nemočne in frustrirane, ker se od njih zahteva po eni strani, da so perfektni in popolni starši, kar seveda ni možno, saj smo vedno le dovolj dobri starši, po drugi strani pa na starše pritiskajo mediji in neskončno število bolj ali manj uporabnih nasvetov, kako ukrotiti malčka ali kako ga osrečevati. Starši so nehali poslušati svojo intuicijo in ne poznajo otroka kot unikatno osebnost temveč gledajo na sovjega cicibana kot na nekakšen projekt, ki mora biti perfekten. Vse to kreira ogromne napetosti tako v starših kot v otrocih, ki čutijo negotovost staršev.
Svetujem staršem, naj se umirijo, poslušajo svojega otroka, se zazrejo v sebe in v to, kakšna osebnost njihov otrok je. Preko omejitev in zahtev naj omogočijo otroku varnost, z vzgledom jim pokažejo da se tudi sami držimo določenih pravil in omejitev, vzgojne zahteve naj bodo vedno enake, dosledne in konsistentne, razložimo otrokom zakaj nekaj od njih zahtevamo in kakšne so posledice neizvrševanja pravil. Ob vsem tem pa jim izkazujemo tudi neskončne količine ljubezni in varnosti. To je zmagovit recept za odraščajočega osebnostno, čustveno in socialno uravnoteženega posameznika.
