Melita Kuhar: Starš otroku ni prijatelj!

0
45

KNJIGA 2, ZA POGLAVJE »Staršem v razmislek«

Avtorica: Melita Kuhar

STARŠ OTROKU NI PRIJATELJ!

Nimam miru dokler ne napišem nekaj napotkov nam, staršem glede tega, kar vedno bolj pogosto slišim: »trudim se biti prijatelj sinu, ki ima pet let«. Žal mi je, a starši ne moremo biti v prijateljskih odnosih z našo ljubo deco vsaj dokler se ne zaključi obdobje pubertete. Ali da kakšna mami ponosno pove, da je že od malega najboljša  prijateljica svoji sedaj najstniški hčerki, ki mame sedaj tudi slučajno več ne upošteva ali sliši. Me ob takih stavkih malce panika zagrabi, če rahlo pretiravam.

Kajti, prijatelji ne dajejo meja. Funkcija prijatelja je, da te sprejme takšnega kot si, ne daje mej, ne oblikuje pravil in dogovorov, temveč je njegova funkcija, da te razbremeni pritiskov staršev, šole in drugih izzivov mladega odraščanja. Prijatelji si med seboj lahko povejo najbolj skrite dogodivščine in vedo, da jih ne bo prijatelj obsojal. Skupaj držimo v prijateljskih vezeh, ker se počutimo eden ob drugemu sprejete točno takšne kot smo. Se nas ne sodi ali obsoja.

No, verjetno mi ni treba na dolgo in široko pisati, kaj pa je prava vloga nas, staršev? Ali pač? No, da na hitro ponovim zato, da bom lažje prikazala današnjo temeljno poanto in sicer zakaj starši ne moremo biti svojemu otroku/najstniku prijatelji in prijateljice. Vloga starša je, da skozi proces družbene socializacije in vzgojnih principov v otroka vsadi osnovne gradnike, ki otroku pomagajo odrasti v socialno zrelo in funkcionalno osebo. Ki bo razumela, kaj je prav in kaj narobe, ki bo vedela kako se v neki družbeni situaciji ustrezno vede, ki bo občutila do sočloveka v stiski sočutje in bo imela razvito empatijo ter ji ne bo problem pomagati. Ker ne bo egoistična in na sebe obrnjena rit temveč posameznik z razvito plemenitostjo duha. Takšna oseba bo razvila ponotranjeno vedenje, da je za svoje odločitve in njihove posledice potrebno prevzeti odgovornost. Ne bo ji tuja potreba, da si bo želela doseči nek nivo samoaktualizacije, se pravi, da se bo trudila za pridobivanje izobrazbe, ne bo se bala življenja, četudi to nosi kdaj bolečino in neznane izzive. Ker bo to zdrava čustvena oseba, ki je bila kot otrok vzgojena z mejami, torej danimi zapovedmi, dogovori, ki so bili trdno postavljeni s strani staršev tako dolgo, da so postali vrednostni sistem tudi samega otroka, kar se seveda kasneje, v odraščanju kaže skozi zdravo samopodobo in trdno samozavest.

Vse zgoraj opisano je možno v primeru, ko starši NISO bili svojemu otroku prijatelji temveč so bili na drugi strani funkcionalnega sistema, ki je vzpostavljen v vsaki družini. Starši so prevzeli vlogo dominante osebe, ki ve, kaj je za otroka najbolj primerno v smislu vzgojnih prijemov in prepovedi. Kar seveda ni nujno, da je najbolj ugodno za otroka, a to tudi ni smisel in namen zdrave in odgovorne vzgoje. Ker vzgajanje ni nikoli prijeten ali neboleč proces za mlado osebnost, katere naloga je, da preko sporočil in omejitev ponotranji vrednostni sistem neke družbe in skupnosti, v kateri živi.

Zelo nevarno je, da starš zaradi želje, da bi otroku ugajal, prevzame enakopravno pozicijo prijatelja. Ker prijatelji niso dominantni in ne zahtevajo, da se otrok drži tega, da je treba biti že ob osmih zvečer v postelji. To zahtevamo starši, ker vemo, da v nasprotnem primeru otrok ne bo dovolj spal, bo neprespan, razdražljiv in dojemljiv za različne okužbe. Ko je starš prijatelj svojemu otroku, ga oropa možnosti postati kvalitetna in samostojna oseba. Ker otrok starša, ki se mu prilizuje češ jaz sem tvoj prijatelj in ne očka/mami, ne dojema kot avtoriteto temveč kot nekoga, ki mu ga ni treba resno jemati, kar seveda tudi počne. In potem poslušam starše, ki so baje prijatelji svojemu nasledniku, kako si pulijo lase in vijejo roke češ, da jih mulc nič ne sliši, nikoli ne uboga in se zelo neprimerno vede že v vrtcu, da ne govorim kako niti srednje šole ne dokonča, ker mu je pač ni treba, saj ima za potuho starša, ki je menda njegov prijatelj. In nesrečni krog je sklenjen. Odraščajoči otrok ni zmožen funkcionalno in socialno delovati v okolju, v katerem živi, za talca pa ima lastne starše, ki mu niso v otroštvu postavili zdravih in trdnih mej.