Četrtek, 26.05.2011
Pozno popoldne se je petčlanska posadka odpravila na pot iz Splita proti 850km oddaljenem avstrijskem mestecu Mining na reki Inn, oddaljenem le 8 kilometrov od nemške meje.
Vmesna postaja je bil zagrebški klub Močvara ter nastop kanadske skupine Kataklysm, nekaj ur spanca v Zagrebu pri Blanki in njenemu mačku Brbanu, katerima se zahvaljujemo za gostoljubje; Blanki za streho nad glavo, Brbanu za komične trenutke, kateremu je bil najbolj simpatičen Blaž. Brban je sedel pred njegovo posteljo ter ga, po Blaževih besedah, z mahajočim repom hipnotizirali. Tekom noči je Brban našel svoj prostor pri Čvrkijevih nogah v drugi postelji. Poslovili smo se od Blaža, ki je prišel v Zagreb le zaradi skupine Kataklysm, medtem ko se je nova avantura stare garde šele začela. Dve muhi na en mah – čeprav bi se v tem primeru stari pregovor lahko preimenoval „dva slona na en mah“. In tako je iz enega potovanja nastala prava mala mini turneja.
Petek, 27.05.2011
Zgodaj zjutraj smo Kala, Čvrky, Wera in jaz, ob spremljavi glasa gospe iz GPS navigacijskega sistema krenili iz Zagreba, preko Slovenije, katero GPS sploh ni prepoznal, zato kaj hitro padajo prve šale na račun Slovenije v smislu, kako je le prepoznati, če je pa tako majhna. Vstopimo v Avstrijo, GPS glas pa nas začne ponovno intenzivno usmerjati do mesteca Mining v severni Avstriji. Mining se nahaja le 20 kilometrov od mesta Braunau, ki je znan kot rojstno mesto Adolfa Hitlerja, na kar so prebivalci tega mesta in celotne pokrajine izjemno ponosni. Prispemo do majhnega hotela v zasebnem lastništvu gospodarja Baumkirchnerja, ki mu že po nekaj minutah poimenujemo: gazda Jezda (grozni gospodar)!
Po namestitvi v apartmaju smo na hitro opravili neizogibna dejanja ter se odpravili proti prizorišču festivala, ki je oddaljeno le 7 kilometrov od apartmaja. Prispemo do VIP vhoda, saj smo trije od štirih članov posedovali akreditacijo za fotoreporterje in predstavnike hrvaških Internet medijev. Četrti član je imel nekaj nevšečnosti z nakupom vstopnice, vendar ne po svoji krivici, temveč zaradi dotične gospodične, ki je delala na vhodu ter nam ni dovolila do blagajne, kjer so se vstopnice prodajale. Del krivice gre tudi na organizatorja, saj na glavnem vhodu ne bi smeli imeti postavljeno osebo, ki zna le nekaj angleških besed kot so „No“ in „Back“. Vendar ker ni vse za manj, so nas vse te nevšečnosti pripeljale do Nenada iz nemške skupine death metal skupine Commander. Nenad, ki je bil rojen v Mariboru, s hrvaškimi koreninami, trenutno živeč v Munchenu, nam je zelo pomagal. Z njegovo pomočjo smo prišli do vstopnice za Čvrkya in to na prav mestu, kjer smo imeli nevšečnosti. Nenad nas je napotil tudi v vse blagodejnosti VIP akreditacije.
Zaradi vseh teh pripetljajev smo zamudili nastop nemške skupine Tankard, ki je bil po sporedu že ob 13.40h. Žal smo zamudili tudi nastop zadarske skupine Rising Dream, kar nam je še posebej žal, saj bi nam bilo prijetno videti hrvaški metal bend med vsemi temi svetovnimi velikani.
Pomembno je poudariti, da je pričelo deževati že od zgodnjih popoldanskih ur vse do konca prvega festivalskega dne.
Festivalski prostor je imel dva odra; Monster Energy Mainstage in 2nd Stage, ki je bil v šotoru, tako da so se lahko tisti, ki niso bili od volje stati na dežju, skrili v šotor ali v eno od številnih stojnic s hrano, pijačo, kakor tudi v šotore z majicami, CD-ji in ostalimi izdelki, ki so tipični za metal populacijo.
In kakor je to običajno, ko se odpraviš v neznano se moraš najprej orientirati; v tem primeru spoznavanje s prostorom, z vsemi pomembnimi lokacijami na festivalskem prostoru, kot npr. oddaljenost odra, bližina šanka, primerjanje gastronomskih ponudb. Odra sta bila eden od drugega oddaljena nekaj sto metrov, tako da smo se relativno hitro prebili skozi gnečo in blato do drugega odra. Kar se tiče ponudbe pijače, smo bili zvesti pivu in vodi, medtem ko se je na drugih stojnicah nudila tipična hitra hrana: več vrst sendvičev, hamburgerji, cheesburgerji, testenina na azijski način, panirano meso s krompirjem ter kebab, ki je za ponujeno ceno 4 evrov ponujal največ ter edini upravičil kvaliteto s ceno in kvantiteto. 4dl piva je stalo 3 evre, kar je sprejemljivo, glede na to da smo na domačem terenu navajeni plačati za isto ceno vprašljivo vodenasto kvaliteto.
Še naprej je neizprosno deževalo, temperatura pa se je občutno spustila. Na glavnem odru so se menjale skupine Tankard, Neara, Arkona, Suicidal Angels in Equlibrium. Prvi koncert, ki sem ga v popolnosti pogledal, je bil brazilski trio Krisiun na malem odru. Odličen energičen nastop, eden redkih iskrenih predstavnikov old school death metala. Po nastopu sem se s pomočjo prijateljev slikal s kitaristom Moyses Kolesnejem in njegovim bratom, bobnarjem Max Kolesnejem. V kratkem pogovoru sem jima dejal, da smo iz Hrvaške, oba pa se še spominjata nastopa v Zagrebu: leta 2004, ko so nastopili z Morbid Angelom ter leta 2007, ko so nastopili z Incantantionom.
Po Krisiunih je na isti oder s 15 minutno pavzo prispel ameriški power meltal bend Vicious Rumors, ki so začeli kariero že leta 1979. Harmoničen nastop, tehnično odlično dodelan! Najbolj se je izpostavil pevec Brian Allen, ki se je kar nekajkrat povzpel na navpično centralno konstrukcijo odra in na ta način hipnotiziral publiko ter nas vse dobro zagrel s svojim, po mojem mnenju malo smešnim in pretiranim, vendar zanimivim scenskim nastopom.
Po Vicious Rumors je bil oder namenjen trem velikim imenom – zvezdam večera Metalfesta.
Prva zvezda večera je bil bend Amorphis! Še naprej dežuje in nič ne kaže, da bi prenehalo. Eni druge provociramo z domačim humorjem v smislu, da se iz zahoda preko Čiova in Trogirja jasni in da bo kmalu prenehalo deževati. In medtem ko je bilo v Trogirju 27 stopinj, smo mi zmrzovali na 8 stopinjah, mokri in prezebli. V šotoru smo našli prosta mesta za sedenje ter z utrujenimi pogledi spremljali nastop Amorphisa, ki je svojih 50 minut izkoristil za promocijo novega albuma. Svoj nastop so zaključili z „You I Need“ in „My Enemy“ z novega albuma in žal mi je, da jih nisem v popolnosti doživel.
Po Amorphisu so na oder prispeli prvi co-headlinerji prvega večera, kanadska skupina Kataklysm. Z malo spremenjeno set listo iz Zagreba je energični Maurizio ponovno ustvaril odličen kontakt s publiko in jo pri tem pozival na sodelovanje z vzkliki „Are you with us“ , publika pa mu je na vsako njegovo vprašanje odgovarjala ali z besedami, ali z gestikulacijo. Tako kot v Zagrebu se je tudi tu videla Maurizijeva moč motivacije in dvigovanja energije. Ob neizbežnih hitih kot so »As I Slither“, „Push The Venom“, „Crippled & Broken“, „Taking The World By Storm“, lahko zaključim, da skupina igra tako dobro v malih klubskih prostorih kot tudi na festivalnih nastopih. Ne glede na to, ali igrajo pred 200 ali 10.000 ljudmi, bo Kataklysm vedno dal vse od sebe, kar publika občuti in ceni. Zahvaljujoč tej simbiozi, primeru vzajemnega dajanja in sprejemanja, smo bili priče pravemu, energičnemu, iskrenemu death metal nastopu. Bravo Kataklysm!!! Za sam konec prvega festivalskega dne so nam organizatorji ponudili Sabaton. Če zanemarimo majhne tehnične probleme vezane za Joakimov mikrofon, ki ni deloval s polno močjo in je naknadno zamenjan, so Sabaton imeli energičen nastop, ki ga je publika odlično sprejela, vendar se mi je zdelo, kot da je nekaj manjkalo. Mogoče je na moj vtis delovala utrujenost in neprestan dež, vendar dejstvo je, da so iz set liste pozabili na „Attero Dominatus“. Odpeli so hit za hitom, nastop pa so zaključili s „Primo Victorio“. Joakim je v času nastopa na vztrajanje publike dobesedno na ex popil dve pločevinki piva, ostali člani pa so skoraj popadali po odru zaradi spolzkega terena ter bili zaradi tega kar precej statični. Vendar da ne bi iskal dlako v jajcu, moram priznati, da so Sabaton upravičili svoj status in dokazali zakaj so trenutno eni najbolj iskanih metal bendov na svetu.
In to je to, prvi dan se je zaključil, naši problemi pa so se šele začeli. Po Sabatonu so na majhnem odru nastopali švedski blackerji Watain, vendar smo se zaradi utrujenosti in eno urne pavze pred nastopom odločili vrniti v apartma. Ko smo prišli do avta, smo imeli kaj videti. Avto se je zagozdil v blatu, vendar ga kljub vsem naporom, poskusom porivanja, polaganjem pod kolesa vsega, kar se je v tistem trenutku znašlo, nismo uspeli izvleči iz blata. Rahlo nervozni smo poklicali gazdo Jezdo, da nam omogoči prevoz do apartmajev. Gazda je kaj hitro prišel po nas, zaračunal pa nam je 16 evrov.
Veseli, ker imamo končno streho nad glavo in trdo podlogo pod nogami, vendar mrtvo utrujeni zaključimo svoj prvi dan na Metalfestu!
Prevedla: Dunja Krajnc