Nedelja, 29.05.2011
Zadnji dan festivala. Po prijetnem nočnem počitku se odpravimo na zajtrk, ki se je podaljšal s pivom, za kar krivimo natakarja: nesporazum v komunikaciji. Čas si krajšamo s sprehodom, Wera se je želel slikati z račkami, vendar so se videč nas, kaj hitro razbežale. Najpomembnejša informacija današnjega dne je – Sonce! Sonce sije, toplo je, pravi spomladanski dan, kar nas je napolnilo z energijo in željo, da današnji dan preživimo v dobrem razpoloženju.
Nekje okoli 13.00 ure smo prispeli na festival ter si ogledali koncert angleške heavy metal skupine Hell. Ti predstavniki NWOBHM-ja, so ustanovljeni že davnega leta 1982, vendar se zaradi spleta okoliščin razidejo že leta 1987, da bi se leta 2008 ponovno združili. Svoj prvi album »Human Remain« objavijo šele maja tega leta. Za mene so bili Hell najprijetnejše presenečenje celega festivala. Glede na termin nastopa se je zbralo kar veliko število obiskovalcev festivala. In imeli so kaj videti! Superioren nastop, odlične vokalne in instrumentalne izvedbe, pevec David Bower s krono iz trnja na glavi, ostali člani pa z rahlo obarvanimi obrazi, kakor da so ravnokar prišli iz pekla. Biblijska tematika, smrt, življenje po smrti so glavne niti te skupine. Vse to skupaj zgleda in zveni zanimivo in dokaj kvalitetno. Pevec, oblečen v svečenika, se pri izvedi ene od pesmi začne slačiti na odru, ter sam sebe bičati po hrbtu z usnjenim bičem. Ko se je obrnil se je videlo, da so udarci resnični. Pevec s svojimi gibi in načinom petja spominja na King Diamonda. V publiki so bili prisotni tudi člani folklornega društva iz Mininga, oblečeni v narodne noše, ki so prav tako nastopali na festivalu. Hell je s svojim nastopom potrdil, da so se ponovno vrnili ter da se bodo tudi v prihodnosti pojavljali, kar dokazuje podatek, da je njihov album v samo prvem tednu prodaje prispel na 46. mesto najbolj prodajanih novih albumov v Nemčiji.
Čakajoč nastope skupine Belphegor, Sodom ter Onslaught smo si čas krajšali z obveznim shoppingom, nakupom majic, kozarcev, jaken in CD-jev. Najbolj obiskan je bil šotor Century Media Recordsa, kjer so se lahko kupili originalni CD-ji in to že po neverjetni ceni 5 evrov.
Belphegor! Nastop je bil zelo dober, pevec Helmuth, za katerega vsi pravijo da je bahat in prepotenten, pa je dominiral na glavnem odru. Slišali smo še eno zanimivo anekdoto o njemu. Na svojem imetju v bližini Salzburga živi z svojimi »prijateljicami«. V kolikor se z njim dobro razumete in postanete prijatelji, so vam, ko vas povabi na svoje imetje, na voljo tudi vse njegove »prijateljice«, ki vam bodo nudile vse vrste storitev in izpolnile vaše želje.
Še posebej sem se veselil nastopa skupine Sodom, saj sem jih vzljubil že z albumom »Agent Orang« iz leta 1989. Odličen nastop, ki ga je publika sprejela z navdušenjem. Tom Angelripper je kontroliral publiko in dominiral. V pavzi med pesmimi se je smejal in pri tem zabavljal publiko. Na željo publike si je celo slekel majico. Nato je naročil varnostnikom, da z vodo polivajo publiko zaradi velike vročine in dehidracije, proti publiki pa je metal veliko količino plastičnih steklenic polnjenih z vodo. Nastop kakor tudi set lista, na kateri so bili večinoma stare pesmi, sta bila odlična, Sodom pa je dokazal, da so še vedno močni na sceni ter da se na njih lahko računa tudi v prihodnosti, kot na prave, originalne predstavnike stare šole evropskega thrash metala.
Nastop skupine Onslaught je bil odpovedan, za kar sem zvedel v zadnjem trenutku. Pojavili sta se dve informaciji o odpovedi nastopa; prva je glasila, da so člani skupine doživeli prometno nesrečo vozeč se proti Miningu, kar so kasneje demantirali. Točen razlog odpovedi nastopa je virusno vnetje grla pevca Sy Keelera. Žal mi je, da jih nisem uspel videti, saj sem se veselil še enemu thrash velikanu, še posebej po odličnem vrnitvenem albumu »Sounds Of Violence«. V tem času sem se moral zadovoljiti s švedsko death metal skupino Dawn Of Disease, ki so nastopali kot zamenjava skupine Onslaught.
Pred glavnim odrom se je zbralo veliko število ljudi. Sonce nam je dodobra udarilo v glavo. Gneča pred odrom je dala naslutiti, da se festival bližal koncu, ter da vsi želijo zasesti kar se da dobro mesto, da bi se lahko poslovili od festivala s kar se da dobrim pogledom na zadnje tri koncerte.
Wintersun, finski folk/melodic death metal bend, je energično odigral svoj nastop. Da bi si zbistrili glave od premočnega sonca, ki nas je uspavalo, smo odšli v VIP šotor, se osvežili in rehabilitirali ter z nestrpnostjo čakali zadnja dva benda letošnjega festivala.
Prvi bend je bil angleška skupina Saxin, legende heavy metal scene, ustanovljena leta 1976. Petčlanska posadka, s pevcem Biff Byfordom na čelu, je kot da ponovno začela živeti svojo mladost. Dinamičen nastop na katerem Biff ves čas uspeva publiko držati v transu, z njo komunicira, podaja jim plastenke z vodo. Saxon so imeli zelo dober nastop in dokazali so, da nam bodo še dolgo ponujali kvalitetno glasbo. Po daljši pavzi je na oder prispel zadnji bend, švedsko – internacionalna skupina Arch Enemy, s karizmatično pevko Angelo Gossow. Na njene vokalne sposobnosti, še posebej na growlanje, ji lahko zavida paleta moških death metal vokalistov. Takoj na začetku se je vedelo, zakaj so Arch Enemy toliko zamujali. Razlog je enostaven – iskali so popoln zvok ter ga na srečo in zadovoljstvo publike le našli. Kitaristično dodelano tako, da se je slišal dobesedno vsak dotik žice, dominanten, prevladujoč vokal, čisti in ne preveč glasni bobni v kombinaciji s kitaro Sharlee D’Angela so razlog, da je bil le-ta po mojem mnenju najbolje odigran koncert na celem festivalu.
In kakor pravi skupina Arch Enemy v svojem verzu:
One for all
All for one
We are strong
We are one.
In tako se je končal Metalfest Open Air v Avstriji! Za konec smo obkrožili festivalski prostor, pojedli kebab ali pizzo. Žalostni, ker se je končalo, vendar srečni in veseli, da smo bili priče resnično velikega festivala, ki je gostil velikane metal glasbene scene. Odpravili smo se proti apartmajem ter se pričeli pakirati za jutrišnjo vrnitev v Split.
Med potjo smo podelili svoje vtise in navdušenje nad videnim. Na Hrvaškem smo naleteli na policijsko in carinsko kontrolo, ki nam je pretresla vse stvari, nas spraševali kje smo bili, kaj smo delali, zakaj, kako…
V večernih urah, v ponedeljek, 30.5. ,smo prispeli v Split, z mislimi pa smo še vedno bili daleč stran v severni Avstriji.
Prevedla: Dunja Krajnc
