DIAMANT V TVOJEM ŽEPU
Tisto, pred čemer bežiš, in tisto, kar iščeš, je eno in isto.
Gangaji
Današnje knjige so se kar same sestavile v celoto, ki skuša odgovoriti na zadnje čase vse pogosteje zastavljeno vprašanje: Ali je v tem kaotičnem svetu, polnem negotovosti in strahu, v tem svetu kapitalske pogoltnosti in potrošniške norije, vse večjih neenakosti in prihajanja revščine tja, kjer si je pred leti še zamisliti nismo mogli, uničevanja okolja in umiranja čebel, vse bolj odtujenih centrov moči in politike, ki nas ne povezuje, temveč razdvaja in ločuje, ali je v tem in takem svetu možno biti srečen? Živeti v notranjem miru in zaupanju, da je vse prav tako, kot je?
Na to vprašanje si lahko odgovarjamo na več ravneh. Od modrosti duhovnih učiteljev prek svetovne popularne literature do ljubkih otroških slikanic, ki nam slikajo odgovor. Da, mogoče je biti srečen. Samo odpravi se na pot, pogumno stopaj v neznano, upaj in zaupaj, in našel boš. Kaj? Našel boš samega sebe. In vse odgovore, ki so že od nekdaj zapisani v moji, v tvoji duši.
Gangaji Diamant v tvojem žepu: odkrivanje tvojega resničnega sija
To imenitno delo Američanke Toni Roberson, ki je bila ena izmed mnogih iskalk sodobnega sveta, iščočih svojo izpolnitev, naj vzamejo v branje tisti, ki jih žeja po duhovnosti in prebujeni zavesti. Toni je iskala prek različnih oblik – v razmerjih, poklicni karieri, materinstvu, političnem delovanju in duhovnih praksah – dokler ni leta 1990 na obrežju reke Ganges srečala Sri Poonjajija, učenca znamenitega učitelja Sri Ramana Maharšija. Takrat se je ustavila. Ker je spoznala, da ji ni treba več nikamor potovati, ne več iskati zunaj sebe, temveč se potopiti vase, se samoopazovati in prepoznavati tisto večno, kar je v vseh nas od vekomaj: našo najgloblja resničnost, našo bit. Dobila je ime po reki, ob kateri se je prebudila: Gangaji. Zdaj predava širom sveta, prireja številne delavnice in oznanja povabilo svojega učitelja: ti si ta, ki ga iščeš. Samo odkrij svojo pravo naravo in vedel boš, kdo si.
Gangaji pravi: »Odkrila sem, da je pravzaprav nemogoče najti srečo. Dokler iščeš srečo drugje, je ne opaziš, ker je … v tvoji pravi naravi.“ In pove zgodbo, po kateri je dobila knjiga naslov. Zgodbo, ki jo je rad pripovedoval njen učitelj. Takole gre: Živel je vrhunski tat dragih kamnov, ki je kradel samo najdragocenejše dragulje. Nekega dne je videl, da je bogat trgovec z diamanti kupil dragulj, na katerega je njegovo ostro oko prežalo skoraj vse življenje. Tat je bil navdušen, da je dragulj praktično na dosegu njegove roke. Sledil je trgovcu. Ta je šel na vlak, tat za njim. V isti kupe. Tri dni sta se vozila in tri dni je skušal trgovcu ukrasti diamant. Zaman. Ko je trgovec zapuščal vlak, je šel tat za njim in ga kar naravnost vprašal, kam je skril diamant, da ga on, umetnik svoje obrti, ni mogel najti. Naj mu izda to skrivnost, ga je prosil, naj mu pove, kako mu je uspelo diamant skriti pred njim. Trgovec mu je odgovoril: »No, videl sem vas, kako ste me opazovali skozi izložbeno okno draguljarne in sem domneval, da ste tat. Zato sem diamant skril tja, kjer sem si mislil, da je najmanj verjetno, da bi ga iskali – v vaš lasten žep!« Segel je v tatov žep in iz njega vzel diamant.
Poglejmo v žep svojega srca in tudi mi bomo našli svetleč dragulj – sijoče obilje svoje resnične narave. Knjigo Diamant v tvojem žepu je založbi Ganeš predlagal v izid (2011) in jo delno tudi prevedel pokojni psihoterapevt, priznan astrolog in pronicljiv pisec o duhovnosti v reviji Aura, pokojni Viktor Gerkman. Dobro sva se poznala in zanesem se na njegovo presojo, saj je Viktor prebral morda največ knjig o duhovnosti na Slovenskem in je o njih temeljito razmišljal ter pisal. Zato temu velikemu slovenskemu umu, dragemu Viktorju Gerkmanu (6. 1. 1952 – 6. 4. 2009) v spomin, prepisujem njegovo priporočilo založbi in bralcem s hrbtne strani navdihujoče Gangajine knjige: »Po svoji temeljitosti to delo presega vse, kar mi je s tega področja doslej prišlo na pot. Osrednje sporočilo knjige (…) je presenetljivo, hkrati pa povsem samoumevno – da za dosego popolnosti človek ne potrebuje ničesar. Če damo stran vse, kar je odveč, in se ustavimo, se nenadoma pokaže, da je popolnost že v nas. Da je bila samo prekrita s stvarmi, ki v resnici niso pomembne, a nas kljub temu ves čas preganjajo. Knjiga nas torej skuša vrniti v sedanjost, v tolikokrat omenjeni zdaj in tukaj, v katerem pa se zaradi njegove silne enostavnosti in majhnosti ne upamo zaustaviti. Vesel sem, da je ta dognana knjiga končno med nami. Kvalitete se prepletajo in v tej knjigi dosegajo tisto presenetljivo skladje, ki so ga nekateri imenovali modrost. Celo vrhovna modrost, ker gre za samo bistvo našega bivanja.« Ter zaključi z željo, ki je za vse nas tudi želja mojega srca: »Upam, da bo tudi vam ta knjiga pomagala otresti prah s poslednjega zrcala.«
Serdar Özkan Ko življenje zasije
Delo Diamant je v tebi velja brati počasi, zbrano. S svinčnikom v roki, da si lahko prepišemo kakšno modrost ali na rob knjige zapišemo lastno življenjsko izkušnjo o tem, kaj nam je prineslo samoopazovanje, ko smo si postavljali prava vprašanja za branje svojih čustev in občutij, svojih zaznav. Tako se prebuja naša zavest; da vidimo svoj ego, prepoznavamo vedenjske vzorce, si upamo sprejemati tako trpljenje in bolečine kot veselje in radosti, kajti vse to je, vse to obstaja, in vse ima za nas enako vrednost. Kot pravi modra Gangaji: »Tisto, pred čemer bežiš, in tisto, kar iščeš, je eno in isto.« Srce naj odpremo vsemu: celovitosti človeškega življenja, od lepote do najhujše bede. Saj: »Izjemno veselje ob razkritju pravega obraza je mogoče samo zaradi izjemnega trpljenja ob skrivanju tega obraza.«
Dolgo že nisem brala kakšne knjige tako počasi, posamezne odlomke po večkrat. Ni čudno, da sem bila po tem globokem popotovanju potrebna oddiha. Knjige, pri branju katere gredo lahko možgani na pašo in srce v nevznemirjajoče zavetje. Ker ob njej ni treba nič misliti, sproža pa zaradi prijaznega pripovedovanja o svetlih rečeh sprostitev. Takšna je knjiga tudi na Slovenskem zaradi svetovne uspešnice, v dvainštirideset jezikov prevedenega prvenca Izgubljena vrtnica, priljubljenega turškega pisatelja Serdara Özkana Ko življenje zasije (Mladinska knjiga 2011). Leta 1975 rojeni diplomirani psiholog, ki zdaj lahko dobro živi samo od pisanja, se zgleduje po nedosegljivem Saint-Exuperyjevem Malem princu in popularnem Alkimistu Paula Coelha, zbira globoke misli iz svetih knjig in new-age literature ter sestavi piten koktajl za številne bralce, ki jih je obnorela Skrivnost in hrepenenje po brezpogojni ljubezni. Za vse, ki verjamejo v angele, Boga in večno življenje onkraj smrti. Piše v kratkih poglavjih, včasih niti pol strani dolgih, v preprostih povedih in le iz nekaj njih tvorjenih odstavkih. Med pripovedjo večkrat povzema in obnavlja, saj dovoli bralcu, da knjige ne prebere v enem dihu in da med branjem zakinka. Vsebino pripovedi 30 letnega Omerja, ki razmišlja o samomoru, povzame takole: »Samo zato, ker sem hotel pojesti stekleničko tablet, se mi je zgodilo vse mogoče. Spoznal sem morsko deklico, angel smrti se je s svojo jahto zaletel v moj čoln, končal sem v mrtvašnici, bil na lastnem pogrebu, pokopali so me in imel sem dolg pogovor z angelom smrti.«
Angel smrti Omerja obvesti o datumu njegovega konca. Pred smrtjo pa mora najti skrivnostno knjigo – Knjigo upanja. To mu je, dečku dobrega srca in odprtega duha, ki se je znal pogovarjati z vrtnico, delfinom in labodom, pred svojo smrtjo zaupal sveti starec. Skril jo je na Cvetličnem otoku in zdaj se poda ponjo, da sklene svoje življenje z opravljenim poslanstvom in nalogo, ki jo je dobil od višjih sil. Razume, da je angel smrti njegov prijatelj in pomočnik. Ki želi vsem ljudem dobro. «Naloga angela smrti smo bili mi, ljudje, ljudje, ki so pozabili nanj in ki niso mogli resnično čutiti življenja, ker so pozabili nanj, in ki niso vedeli, kako umreti, ker niso zares čutili življenja …« Kdor zares ljubi, še bolj in bolj ljubi, kdor brezpogojno ljubi, bo postal nesmrten, ker bo v njem svetloba. Kot je v nesmrtnih, ki so prišli na naš svet in – razen ljubezni – pred minljivostjo pobegnili nazaj v svojega. V lepoti, sreči, svobodi. Ljubezen je ostala tu, med nami. Česar se dotakne, ostane za vedno. Ljubezen je vir svetlobe. Svetloba je božja in bog je ljubezen, sklene pripoved Serdar Özkan ter s krepkim tiskom na koncu izpiše tri zanj in za njegovo knjigo navdihujoča sporočila iz Svetega pisma in Korana. Tale:
Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba.
(Prva Mojzesova knjiga, 1,3)
Bog je svetloba nebes in zemlje.
(Koran, 24,35)
Bog je ljubezen.
(Prvo Janezovo pismo, 4,8)
Juliette Saumande, Éric Puybaret Iskanje sreče
Kako pomembna je sreča v našem življenju, o tem se velja pogovarjati že z malimi otročiči. Jih učiti uživati v dotikih in objemih z ljubljenimi, uživati v gozdu in na travnikih, vohati rožice in imeti dobro srčece. Slikanice so imenitna možnost za tak pogovor in za topel objem, v katerega stisnemo otroka, ko mu beremo in se z njim pogovarjamo o prebranem. Paša za oči je lepa velika slikanica ilustratorja Érica Puybareta in piske Juliette Saumande Iskanje sreče (Morfem 2010), s katero lahko potujemo po svetu in iščemo srečo. Kot je to storil mali Manug iz dežele Previdnost, kjer so bili ljudje srečni, saj niso bili razočarani. Sleherno razočaranje so v kali preprečili: niso pekli kolačev, ker so se bali, da se jim ne bi posrečili, niso se igrali z igračami, ker so se bali, da bi se polomile, nikoli niso potovali, ker so se bali, da se bodo zgubili …Dedek je Manuga učil: »Če boš prisluhnil dedka nasvetu, nikoli ne boš nesrečen na svetu!« Pa se je nekega dne odprlo okno njegove sobice in je priletela čarobna ptica Lilorepka in je dečku zbudila hrepenenje po potovanju v svet, da je stekel za njo dogodivščinam naproti, iščoč Srečno deželo. Z različnih dežel je pošiljal dedku razglednice, na katerih je navdušeno poročal o svojih doživetjih. Dedek mu je zavidal, dedek, ki »si ni upal, dedek se je bal. Oh, kako je to svojo previdnost včasih obžaloval!«. Konec nas nauči: »Srečna deleža je povsod, kjer so ljudje srečni!« in to si velja zapomniti. Kajti srečo nosimo v sebi (ali pa ne), zato jo lahko najdemo povsod (ali pa nikjer). Prikupno branje, užitek za oči majhnih in velikih ljudi.
