17:00
V času dneva, ki ga zamenjujejo za noč, v brenčanju sopare, skozi priprta vrata sobe otrok gleda brezčasje sprehajati se po dolgih hodnikih hiše. Prostor je izpraznjen vseh odvečnih šumov, le korak v čisto svojem, mehkem ritmu meri čas. Tiho mora biti, da ne zmoti usodnih premišljevanj. Od zadrževanja diha se mu vrti v glavi in pred očmi je vedno več temin. Glas, ki ga zgrabi za lase in ga z odločnim potegom dvigne na površje, je zelen in diši po vlažnih gozdnih tleh. Namesto oči, od priklicevanja živih in sijočih, otrok zagleda ozko potko skoz vinograd, po kateri majhni koraki drobijo svoje hrepenenje po neznanem. Vstopi v ta drobceni korak, in ravno pravšen je, zdaj gresta skupaj, zliti v trdoživ bron sredi ugaslega ognja iniciacije, lahkotni kot otroštvo prideta do svojih dreves na skrajnih robovih prostranih jas. Popoldan zdrživa, rokoborca brezčasja, dolg sprehod skozi ujeti svet.
18:00
Slutnja mraka se zatakne v grlu in ni več odtoka za zaužite besede. Dvigajo se v ustih, sredi poplave preteklega loviva zrak.
