Ivani
Včasih, sredi noči
stisnem telo ob rob postelje
in sem stari suhozid
za neugnane obrate
sredi meteža sanj.
Ko naposled
padem vanj še sama,
izmikavka
med dolgimi vrvmi snega
od zemlje do neba,
ostarela in nerodna
lovim tvoj svilnat let.
V jasnini sna te gledam
zdrsniti skoz vek,
ki ne prizanaša,
kot sprehod čez tisto jézero
bo tvoja mlada pot.
Vračam se nevedna,
sama kakor črka
na robovih noči.
Morala se bom zbuditi,
doumeti zaupljivost,
da označim
tvoj vnovični obrat stran
od mene, v dan.
