MIMO MLINČKOV NA VRH KOSEŠKEGEA HRIBA ali ZGODOVINA SLOVENCEV V MALEM

0
61

Pred tremi leti sem se odločila za nakup stanovanja v Mostah pri Komendi. Ko sem se o tem pogovarjala s prijatelji in znanci, so kar hitro prišli do ugotovitve, da se bom lahko sprehajala do mlinčkov. Nisem vedela, kakšni mlinčki so to. In že prvi dan, preden sem se vselila v stanovanje in sem ga šele čistila, sem se odpravila tja. Poti nisem poznala, a sem vedela, da je potrebno iti skozi vas Suhadole, mimo cerkve sv. Klemena in potem proti gozdu pod Koseškim hribom. Pot me je vodila ob Pšati, nekaj časa na desni, potem na levi strani. Rečica je po dežju kar visoka, skoraj deroča, po njej plavajo race.

Cerkev sv. Klemena v Suhadolah

Potem se moraš od nje posloviti, saj zaviješ po poti desno, a tu teče mali potoček, ki je poln žabjih pupkov in malih rastlinic, hrane za male živali. Najmlajši sprehajalci uživajo, ko gledajo vodo, ki teče, poleti hladi ozračje, pozimi pa se na njej naredi led. Zgodaj spomladi tu rastejo jetrniki, zvončki, marijine srajčke ob spremljavi siničk, ščinkavcev in ostalih ptic, ki neumorno ščebetajo, in kličejo pomlad, poletje, jesen in zimo. Po dobrih dveh kilometrih prispem do table z napisom Mlinčki in veselo zavijem nekoliko v levo. Kar      ostrmim… Pogled na vse te mlinčke, ki veselo meljejo, kočica z mizo, kočica za piknik, poleg pa skladovnica drv, prostor za taborni ogenj je ograjen s skalami, okoli pa kar nekaj klopic. Čudovito! Pa ne samo to, skrbno in lično urejen prostor sredi gozdička, kjer se ustavljajo pohodniki, skupinice tabornikov, starejših sprehajalcev ali pa mamice z vozički.

Reka Pšata

Pot proti Mlinčkom

V desni  smeri je Žegnani studenec; zajetje za tekočo vodo, ki naj bi bila še do  nedavnega pitna.

Obrnem se v levo smer proti Koseškemu hribu. Že po rahlem vzponu zagledam prvo  od štirinajstih postaj na lično izdelanih kovinskih tablah (Kovaštvo Šinkovec) z napisom:

Od nekdaj tu stanuje moj rod.

Če ve kdo za druzga,   pove naj,  od kod.   

Vodnik           

       

Valentin Vodnik (1758-1819);  naš prvi pesnik, časnikar, jezikoslovec, frančiškan, ki je s svojimi pesmimi budil narodnostno in domovinsko zavest takratnega slovenskega kmeta, obrtnika in meščana, predvsem z Zadovoljnim Kranjcem in Dramilom.  Seveda pa Vodnik ni samo pesnik, ampak tudi časnikar, saj je izdal prvi slovenski časnik Ljubljanske novice, koledar Velika in Mala pratika, spis Povedanje od slovenskega jezika in slovensko šolsko slovnico Pismenost ali gramatika za prve šole.

 V vzhodnih Alpah so se  v 6. stoletju naselili Slovani, Avari, staroselci in drugi

O naselitvi prednikov Slovencev priča prvi slovenski zgodovinski roman Pod svobodnim      soncem, Frana Saleškega Finžgarja (1871-1962). Slovani so v 6. st. poselili prostor Vzhodnih Alp in prodirali proti jugu. Pismi papeža Gregorja Velikega sta najzgodnejši pričevanji o    Slovanih na pragu Italije.

V 7. stoletju se je krajina s Krnskim gradom začela imenovati Karantanija, prva slovanska država v vzhodnih Alpah. Na knežjem kamnu je potekalo umeščanje karantanskih knezov.

Slovenski kmet je l. 1414 pri Krnskem gradu zadnjič izročil koroškemu vojvodi oblast z obredom v slovenščini. Na kamnu je sedel svoboden kmet, ki je je držal marogastega bika in kobilo. Predenj je stopil kmečko oblečeni novi vojvoda…

Knežji kamen

 

Knez Kocel se je leta 861 iztrgal frankovskemu vplivu, podpiral pa je misijo svetega Cirila in Metoda. V tem času nastanejo Brižinski spomeniki, najstarejši zapisi v slovenskem jeziku. 

Karantanci so prvi živeli v državni organizaciji in bili tudi prvi pokristjanjeni. Zato so verjetno nastala nabožna besedila v latinici in v ljudskem jeziku (Brižinski spomeniki) za potrebe krsta in verskega poduka.

V 14. stoletju slovenske pokrajine postanejo del Habsburške, pozneje Avstro-ogrske monarhije. Začetek vzpona Celjskih grofov, najmočnejše slovenske plemiške družine.

Grb Celjskih grofov

Leta 1408 se začnejo roparski vpadi turške konjenice v slovenske dežele. Trajali so do 17. stoletja. Do velikega vseslovenskega kmečkega upora  pride leta 1515.

 Kmetje so utrjevali vaške cerkvice, in sicer tako, da so napravili obrambni zid, na bolj izpostavljenih točkah stolp. “Tako imamo nekaj teh znanih turških taborov, kot je recimo tabor na Šmarni gori,” pojasnjuje zgodovinar Voje. Na turške čase spominja tudi zvonjenje na Šmarni gori. V 15. stoletju je bilo okoli cerkve zaradi turških vpadov zgrajeno obzidje. Legenda pravi, da ko so nekoč Turki šli mimo Ljubljane,      so videli, da so se    ljudje zatekli za debele zidove šmarnogorskega tabora, zato so se napotili tja. Vodja turških konjenikov je izjavil, da bo njegova mula zobala seno iz oltarja, še preden bo ura pol dvanajstih. A sv. Ahac je Turke prestrašil, da so se obrnili in odšli s hriba. Pravijo, da je bilo to ob pol dvanajstih in da je bil tisti dan sobota. V spomin so ob stezi na vrh gore zgradili kapelico, ki se imenuje sv. Sobota, še danes pa zvonovi na Šmarni gori zvonijo ob pol dvanajstih.

Cerkev na Šmarni gori

Obdobje reformacije postavi temelje slovenskega knjižnega jezika in prinese Slovencem prvo tiskano knjigo, leta 1550 izideta Trubarjev Abecednik in Katekizem

Po letu 1555 se je protestantizem razmahnil tudi pri nas. Leta 1584 sta izšli slovnica Adama Bohoriča in Biblija Jurija Dalmatina, s prevodom Biblije smo Slovenci v elitni družbi evropskih narodov.

1909 francoska zasedba za kratek čas izboljša položaj slovenščine v šoli. Krepi se slovenska narodna zavest.

 V Iliriji oživljeni Valentin Vodnik slavi Napoleona, češ da ima zasluge za prebujanje slovenskega duha in jezika. Ilirija (njegovo mnenje je bilo, da smo Slovenci potomci Ilirov)  naj bi postala važen člen v evropski skupnosti narodov. Vodnik se je že tedaj zavedal politične pomembnosti naših krajev med vzhodom in zahodom.

Leta 1848 Slovenci s programom zedinjene Slovenije zahtevajo združitev vseh Slovencev v eno deželo znotraj avstro-ogrskega cesarstvaz lastnim parlamentom in uvedbo slovenskega jezika.

Kaj Slovenci terjamo od cesarja, prikazuje letak. To je ljudstvu namenjen letak, ki je natančneje razložil t. i. koncept zedinjene Slovenije. Pod vplivom sodobnih evropskih narodnih gibanj je postopoma nastajal prvi slovenski nacionalni program, ki je bil javno prvič objavljen v revolucionarnem letu 1848. Marčna revolucija je obetala velike notranjepolitične spremembe in v množici aktivnih narodnih buditeljev je bil najbolj agilen celovški stolni dekan Matija Majar. 17. marca 1848 je napisal in v Kmetijskih in rokodelskih novicah 29. marca objavil članek Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem dobrega serca! V njem je prvi zapisal željo po samostojnem življenju vsakega avstrijskega naroda in do tedaj najbolj jasno nakazal želje po zedinjeni Sloveniji. Hkrati so se začeli oglašati s podobnimi programi  Slovenci na Dunaju in v Gradcu. Majar je verjetno konec marca sestavil peticijo s programom zedinjene Slovenije, ki je bila naslovljena na cesarja, ter je med ljudstvom krožila v prepisih. Letak Kaj Slovenci terjamo? je bil natisnjen 5. aprila 1848 in najverjetneje priložen Kmetijskim in rokodelskim novicam 10. maja tega leta.

1918- razpad Avstro-Ogrske. Nastane država Slovencev, Hrvatov in Srbov, kasneje kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.

1919- priključitev Prekmurja h kraljevini.

2. novembra zvečer leta 1918 je italijanska vojska končala z ofenzivnimi operacijami pri Vitoriu Venettu proti Avstro-Ogrski vojski, ki je razpadla, ter se je začela približevati Vidmu in Trstu.

28. oktobra 1918 so Čehi razglasili neodvisnost od habsburške krone, dan kasneje so v Ljubljani in Zagrebu razglasili nastanek Države SHS, 31. oktobra 1918 pa so še Madžari zapustili dvojno monarhijo. Vojaški poveljniki razpadle avstro-ogrske vojske so tako 3. novembra zjutraj Italijanom ponudili premirje, ki je bilo podpisano v Villi Giusti še isti dan, veljati pa je začelo naslednji dan 4. novembra 1918. Vojaki bivše avstro-ogrske monarhije so se nato napotili domov. Italijanska vojska je 3. nov. 1918 zasedla Trst.

Leta 1941 se Slovenci uprejo okupatorju in 1945. dobijo svojo republiko, v okviru SFRJ. Leta 1947 se velik del Primorske ponovno združi s Slovenijo.

Druga svetovna vojna je terjala 84.000 slovenskih žrtev. Za 90 % žrtev so bili odgovorni okupatorji in kolaborantske enote, za 8 % pa partizani. Po vojni je OF  prevzela oblast, komunistične oblasti pa so na Slovenskem obračunale s svojimi nasprotniki, tudi z množičnimi izvensodnimi poboji, ki so terjali 13.781 žrtev (od teh, 90% so bili pripadniki kolaborantskih vojaških enot). Slovenija je s partizansko borbo pridobila Primorsko, in se je kmalu po koncu vojne preoblikovala iz Dravske banovine Kraljevine Jugoslavije v Socialistično republiko Slovenije v okviru SFRJ.

1990- Plebiscit o osamosvojitvi. Za samostojno Slovenijo glasuje 88,5 odstotka volivcev.

V drugi polovici osemdesetih let se je dogajanje na Slovenskem še izraziteje usmerjalo k slovenski osamosvojitvi. Slovenski intelektualci so zahtevo po tem izrazili v sloviti 57. številki Nove revije, v kateri so izšli prispevki za slovenski nacionalni program. Različni avtorji: dr. Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Jože Pučnik ter France Bučar so v svojih prispevkih razpravljali o različnih vidikih Slovenije in slovenstva. Poleg političnega je tudi družbeno dogajanje jasno sporočalo željo po slovenski samostojnosti: ljudje so protestirali ob poteku procesa proti četverici ter množično prisluhnili branju Majniške deklaracije, ki jo je 8. maja 1989 na Kongresnem trgu prebral Tone Pavček. Že prva točka deklaracije je jasno zahtevala, da Slovenci želijo živeti v svoji suvereni državi. Že prihodnje leto aprila so potekale prve večstrankarske volitve, na katerih je zmagal Demos, ki je na koncu pod taktirko Lojzeta Peterleta oblikoval vlado. Predsednik skupščine je postal dr. France Bučar, funkcija predsednika predsedstva pa je bila zaupana Milanu Kučanu. Nekaj mesecev kasneje so se začele intenzivne priprave na izvedbo plebiscita. Plebiscit o samostojnosti Slovenije je potekal 23. decembra 1990, na njem so se slovenski volivci odločali o vprašanju »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«

Junija 1991 Slovenija razglasi samostojnost, istega leta sprejem nove Slovenske ustave in 15. januarja 1992 Evropska unija prizna Slovenijo.

Maja 2004 Slovenija postane članica Evropske unije.

Žive naj vsi narodi,

ki hrepene dočakat dan.

Ko koder sonce hodi,

 prepir iz sveta bo pregnan,

 ko rojak, prost bo vsak,

 ne vrag le sosed bo mejak!

S Prešernovo poezijo, ki dosega evropsko in svetovno veličino, je narod nosil v sebi vero v zmago, napredek in pravico.

France Prešeren (1800–1849), največji med slovenskimi pesniki, je slovenščino povzdignil na raven enakovrednega evropskega jezika. Prva verzija njegove Zdravljice je nastala 1844. Zaradi cenzure, ki je zahtevala črtanje kitice, je pesnik ni vključil v svojo zbirko Poezije iz leta 1847. Delno spremenjeno je objavil šele v času pomladi narodov 1848, ko so številni evropski narodi zahtevali večje pravice in uresničitev svojih nacionalnih ciljev. Eden glavnih uspehov gibanja je bila v habsburškem cesarstvu ukinitev cenzure aprila 1848. NUK kot sedež spomeniškega območja hrani štiri rokopisne verzije Zdravljice, rokopis Poezij, v katerem je Zdravljica prečrtana, in vse njene tiskane izdaje. Zdravljica nosi globoko humanistično sporočilo o bistvu ideje povezane in miroljubne Evrope.

Pot se od »Križevega pota slovenstva« vije mimo smerokaza proti vrhu Koseškega hriba, 467m nadmorske višine, do Klopce, kjer si pohodnik na klopci lahko oddahne in se vpiše v spominsko planinsko knjigo.

Z vrha, pri Klopci, se lahko podaš naprej in čez pol ure se spustiš do cerkvice sv. Štefana v Utiku, in po nekaj 100m sprehoda skozi vas Bukovica zaviješ spet desno proti gozdičku (mimo Tesarstva Kranjec) in se skozi gozdiček, zdaj je teren raven in ne več strm, vrneš spet mimo mlinčkov v Suhadole.

Ena od 14 tabel “Križevega pota slovenstva

Pohod traja 3 ure, pohodnik premaga 200m nadmorske višine, a  pot je poučna, slikovita in prijetna, zato jo zelo priporočam.

                                                                              

Napisala: Maja Drolec Moste pri Komendi