Mira Sušić: Beli ptiček

0
65

Vrabec je priletel na okenko polico. Vrabčki znajo biti pogumni in drzni, ko jih jim radovednost ne da miru. Ptiček se je zastrmel v lebdečo  belo figuro za šipo zaprtega okna.  Figura za šipo okna je bila podobna kot solza pticam. Imela je kljun, peruti in  rep.  Belo bitje, ki je prhutalo za stekleno šipo, je bilo ptičjega rodu. Vrabček je obstal kot vkopan.  Beli ptiček se ni premaknil niti za ped, medtem ko je frčal, kot pač počnejo vse ptice, medtem ko švigajo sem in tja po nebu.

»Kdo mi bo verjel, da sem naletel pri ljudeh  na belega ptička, ki leti, a  ne premika kril med letom,« si je vrabček dejal sama pri sebi. Vrabček je bil poučen o navadah ljudi. Vdel je, da imajo ljudje kanarčke v kletki, pa štirinožne prijatelje mačjega in pasjega rodu. Ptiček bele snežne barve je bil nekaj posebnega, čeprav je imelo krilato bitje  ptičji kljun, perutničke, repek in nožice.

Ptičja druščina je čebljala in bližnjem drevesu. Ptice so si imele veliko za  povedati. Ščebetale so vse v prek, ena drugo preglasovale, da se je njihovo čivkanje glasno razlegalo daleč naokrog po okolišu.

Mali vrabček se ni dal zmotiti na okenski polici. Lebdeči snežno beli  ptiček je popolnoma navdušil, očaral in prevzel pernatega ptičjega prijatelja.  » Le kako belemu ptičku uspe leteti, ne da bi premikal kril?«  je tuhtal vrabec. Kar je videl, ni bila nobena izmišljotina. Beli ptičk je nedvomno letel. To je bilo črno na belem.

Na dlani je bilo, da je  bila snežna figura ptica. Vrabček si ni mogel kaj, da ne bi poskusil leteti kot beli ptiček za stekleno šipo okna, zato je pogumno razprostrl krili, a se ni dvignil v zrak niti za pet. Vrabec je vztrajal na položaju.

» Nekaj se bo že izcimilo iz tega,« si je dejal ptiček, ki je posnemal snežnega ptičjega  prijatelja za šipo okna. Vrabček se je  s krempeljci krčevito držal roba okenske police,  da ne bi zviška štrbunknil  v  votlo praznino. Previdnost ni bila nikoli od več, ko je šlo za kožo, pardon za ptičji puh. » Kdor čaka, dočaka,« si je rekel vztrajni  vrabček, ki se mu je šlo za ptičjo čast in  ponos vrabčevega rodu. Brobna ptica ni prhutala s perutničkami,  zmigala je le  z repkom, da bi se povzpela v let.

Trmasti in trmoglavi  vrabec  je naprezal  vse svoje moči. Razprostrl je zopet  krila na vse pretege, a nič ni pomagalo, vse je bilo brez haska, ves njegov trud je bil zaman.  Vrabček  je obtičal kot štor na knjižni polici. Ni bilo kaj .nekaj je bilo hudo narobe s tistim belim ptičkom za stekleno  okensko šipo. Na dlani je bilo, da je  bila snežna figura ptica, o tem ni bilo nobenega dvoma, a nekaj čudnega je bilo  na njej. Ptica ni imela perja, za nameček pa  se ni oglašala, skratka ni ne čivkala in niti  žvižgala, bila je tiho kot miš, ko zasluti mačko v oklici.

Naslednjega ne se je vrabček vrnil na okensko polico, ker ga je radovednost tako matrala in mučila, da si ni mogel kaj, da ne bi zopet občudoval belega ptička in razvozlal zagonetne uganke njegovega letenja in molka. Ta misel ni vrabčku dala miru. Nekaj skrivnostnega  je bilo  gotovo na tem, da je beli  ptiček  letel brez premikanja kril. Človeške roke so odprle okno, a beli ptiček ni zletel z okna v nebo. Lebdel je na šipi  kot kip na podstavku.

Vrabčku ni bilo nič, popolnoma nič jasnega, medtem ko je gledal  belega ptička na šipi odprtega okna. Vrabec ni česa takega  snežno belega nikdar videl. S šipe je vanj zrla ptičja figura svojimi črnimi očmi podobnimi kroglicam. Beli ptiček je bil zanj čarobno in čudežno bitje iz pravljice.

V sobi se je premikala človeška figura. Vrabček je bil previden ptiček, zato je z okenske police nemudoma  švignil na vejo bližnjega košatega drevesa in z daljave zrl  skozi okno v sobo.

Okna so nevarne reči, ker jih ljudje odrejo in zaprejo, zato ni pametno biti zraven oken, ko se ljudje mudijo pri oknu. Vrabček je bil toliko že poučen o navadah ljudi, da se je držal zlatega pravila ptičje previdnosti. Želja, da bi prišel zadevi do dna,  ni dala  krilatemu puhastemu radovednežu miru. Skrivnostno letenje tistega lebdečega ptičjega bitja  na okenski stekleni šipi  ga je pritegnilo kot magnet opilke železa, zato ni  šel  mali  pernati prijatelj  pretirano  daleč stran in jo strahopetno  odkuril na varno kot zajec. Vrabček je radovedno posedal na veji drevesa in gledal človeško bitje s kodrastimi  lasmi, skrbno počesani v kiti.

Deklica, s pšeničnimi lasmi,  je sedela v sobi  za mizo. Deklice je ustvarjalo čarobno in čudežno bitje s papirja. Deklica je  barvala in rezala papir. Izpod njenih veščih prstov je nastajalo papirnato bitje, figura, ki je polagoma pridobila ptičjo obliko. Snežno bela papirnata ptica je imela nekoliko ukrivljeni kljunček, lepo oblikovane perutničke in drobne nožice. Ko je bil beli ptiček nared, ga je dekletce prilepilo na nasprotno šipo okna tako, da sta si ptici leteli nasproti.

Drobnemu ptičku na veji drevesa  je bilo vse kristalno jasno kot beli dan. Otroške ročice so imele čarobno in čudežno  moč. Prava čarovnija je nastala iz njihovih lesenih pisanih barvic, pravcati čudež so pričarale njihove škarje. Izdelale so zopet belo snežno ptičko in jo prilepile na šipo. Vrabčku je bila sreča naklonjena, ker je končno razvozlal uganko belega ptička. Beli ptiček je bil papirnata figura, podobna kot solza ptičjemu rodu, ki jo je  otrok mojstrsko izdelal iz papirja.

Vrabček se je obrnil proti oknu, kjer sta bila  a šipi pripeta snežno bela ptička,  razprostrl krili in se veselo pognal v modrino sinjega neba. Šviganje sem in tja je bilo malemu vrabčku v veliko veselje, ker je bilo pravo potovanje med hišami, travniki in gozdovi ter polji. Bela ptička pa nista šla v širni v svet ,ampak  sta oba tičala na stekleni šipi okna.