Borut Gradnik je ležal v operacijski sobi. Kirurška ekipa se je mudila okrog njega in mu skušala rešiti življenje. Zdravnikom je uspelo odkriti kroglo, ki se je neusmiljeno zasadila vanj in ga smrtno ranila, da se je izurjen policist onesvestil in obležal na tleh med tvegano akcijo na terenu, ki ji je poveljeval. Krogla je obtičala v njegovem telesu in se hinavsko skrila vanj ter grobo raztrgala in razklala tkiva. Zlikovec je namerno večkrat streljal v policista in ga hudo ranil.
Življenje je počasi zapuščalo Boruta Gradnika, dokler ni njegovo srce nehalo biti in utripati kot točna ura. Ravna črta se je pojavila na aparatu, ki je označil enakomerno srčno utripanje. Njegovo uporno in čvrsto srce se je predalo skušnjavi smrti večnega počitka in se odločilo, da se ne bo več greblo za državo in za slavo njenih oblastnikov. Razum ni več obvladal telesa. Možgani niso več ukazali telesu, ga trmasto bodrili in zahtevali, naj se ne preda malodušju in skušnjavi večnega miru.
Specialec ni več čutil bolečin. Prijeten občutek blaženega miru ga je spremljal v zadnjem trenutku življenja, preden se je njegova duša dokončno večno ločila od telesa in šla svojo pot.
Gneča novinarjev je prežala pred bolnišnico in zdrvela v konferenčno dvorano, kjer so najavili tisovko kirurške ekipe. V konferenčno dvorano so stopili zdravniki in zdravnice. Pred mikrofone številnih nestrpnih novinarjev se je pojavil kirurg Stojan Korošec z listom papirja. Zdravnik si je nataknil očala na nos, se odločno postavil pred mikrofone in prebral sporočilo: » Pacient, ki so ga pripeljali v kritičnem stanju v bolnišnico, je podlegel smrtnim ranam med operacijo ob 12.56 . Kirurški ekipi je uspelo odkriti smrtonosno kroglo v njegovem telesu in jo odstraniti, a kljub zdravniški negi in poskusom oživljanja je njegovo srce prenehalo biti. Svojcem in družini padlega specialca izrekam iskreno sožalje vsega osebja bolnišnice in celotne kirurške ekipe.« Med novinarji je završalo, roke so se dvignile kvišku in zahtevale pozornost kirurga, ki je nejevoljno ošvrknil prisotne s strogim pogledom.
Stojan Korošec je pripognil list papirja, ga spravil v žep bele halje in se oddaljil od mikrofonov. »Ne odgovarjam na novinarska vprašanja, gospodje novinarji in gospe novinarke. Imejmo obzira do žalujoče vdove z otrokom.« je odločno zdravnik zavrnil novinarsko drhal, ki je silila vanj
Kirurg je nato odšel z ostalimi zdravniki in zdravnicami iz konferenčne dvorane, medtem ko so novinarji hiteli poročati svojim urednikom. V časopisih sta se kmalu zatem pojavili začetni črki imena in priimka preminulega specialca. Mediji so zahtevali svoj davek.
Dan se je polastil mesta. Mesto se je otreslo lenobnega prebujanja in zaživelo. Gneča ljudi se je zbirala na križiščih in prečkala ulico, ko se je na semaforjih zamenjala luč. Gost promet se je odvijal kot klopčič ovite kače in polževo lezel po mestnih ulicah. Prometni zamašek je upočasnil kolono vozil na cesti.
Vesni se je podrl svet pod nogami. Življenje se ji je obrnilo na glavo, ko ji je kirurg obzirno povedal, da ni njen mož preživel operacije, kljub zdravniškemu prizadevanju in oživljanju hudo ranjenega specialca. Mlada ženska je jokala, tulila in obšla jo je slabost. Živci so popustili, zato so ji zdravniki dali pomirjevala in jo pridržali v bolnišnici.
Vesna je bila ob oknu. Strmela je na ulico. Turobna žalost se je narisala na njen obraz. Resne poteze so spačile značilno ljubkost njenega obraza. Ustnice so oblikovale podolgovato, resno črto. Njen pogled je bil odsoten. Njene oči so za hipec zalesketale, ko se je spomnila moža. Misel na otroka, malega Jana je zdramila Vesno iz otopelosti. Na misel ji je naenkrat šinilo ,da je ostala sama, čisto sama z otrokom. » Ne morem verjeti, da ni več Boruta ob meni.« je trmasto ženska zanikala bolečo resnico.
Bledo sonce se je dvignilo nad strehe hiš, vendar ni grelo zraka .Plahi sončni žarki so se podali med mestne stavbe. Sonce, ki je pokukalo izza streh visokih stolpnic, je spustilo svoje žarke na pročelje razvlečene podolgovate stavbe. Žarki so se svetlikali na steklih oken bolnišnice.
Misel na Jana je mamico predramila iz boleče otopelosti. Vesna je morala čim prej k Janu, zato je prevladala v njej ženska upornost, trmoglavost in kljubovalnost. Materinstvo je zbudilo bojevitost in željo po samoohranitvi. Mali Jan je ostal brez očeta, odslej bo morala ona skrbeti zanj, ga hraniti, oblačiti, vzgajati . Vse to bo morala storiti brez Borutove pomoči, zato ni bilo časa za pomilovanje same sebe in cmarjenje .Pred malim Janom se je morala znebiti strahov, negotovosti in omahovanj. Morala je biti odločna ženska, prepričana vase in neustrašna, a istočasno ljubeča, zaščitniška in igriva mamica.
Vesna je osredotočila vsako misel na Jana. V tistem bolečem trenutku izgube je odstranila vsako misel na pogreb moža. Ni hotela misliti na pogreb, na krsto, na žaro, na vence, šope cvetic, gomilo, grob, žalujoče svojce, prijatelje, službene kolege. Spomin Boruta je boleče rezal pekoče rane v njeno srce, zato se je Vesna potrudila in privlekla iz skladišča spominov podobo, ko je bil Jan še dojenček in ga je dojila. Dojenčkove ročice so se stegnile proti njej, ko so usta za trenutek izgubila stik z njeno bradavico na dojki. Drobni prstki na ročicah so mrzlično tipali in iskali po mehki koži tisto prijetno naslado. Dojenček je obupano zajokal, ko ni našel bradavice, iz katere je curljalo okusno, materino mleko. Jan je odprl priprte oči, pogledal, tipal in iskal, dokler ni našel slastnega izvira. Ko je dojenček zopet našel bradavico na dojki, jo je krepko tiščal z ročicami in slastno srkal mleko, dokler se ni nasitil.
Beseda pogreb, ki se je ponovno oblikovala v misel v možganih mlade vdove, ni dala Vesni miru, ker se je zopet prikradla v njene možgane in odgnala prijetno Janino podobo v zakladnico srečnih spominov, veselih trenutkov. Mlada ženska je odločno odstranila bolečo misel in preklopila možgane v drugo smer, a možgani je niso ubogali, ker so šli svojo pot. Daljinec ni brezhibno deloval, kot bi moral. Mehanizem preklopa postaj je odpovedal na celi črti. Moževa smrt je zamešala štrene v njenih možganih. V njeni glavi ni nič delovalo, kot bi moralo.
Vesna ni še popolnoma dojela tragične globine dogodkov, ki so se mrzlično vrstili v preteklih dneh, ko je šel Borut zadnjič v službo in se ni vrnil živ domov. Njen razum in njeno srce se nista predala pasti življenja, saj sta trmasto zavračala Borutovo smrt.
Mlada žena je še podzavestno čakala, da se ji njen mož javi, da ji sporoči, da ji pove, da jo pomiri, a tistega večera, ko je sedela doma, ni slišala Borutovega mehkega in toplega glasu » Kmalu bom doma. Skočim v trgovino ?« je zazvenel moški glas na zvezi. Njen ljubljeni mož je ne bo nikoli več poklical, ji napisal sporočilo na mobilniku, jo čakal pred službo, jo spremljal v službo, ko mu je to službeni urnik dopuščal, jo božal s pogledom, spremljal vsak njen korak s kotičkom očesa, jo stisnil v objem, jo ljubeče poljubil, ji šepetal nežne besede, jo občudoval kot žensko, jo ljubeče poljubil in ljubil.
Nikoli več ne bo stopil čez prag stanovanjskih vrat, se sproščeno igral s sinčkom, mu bral pravljice, se sprehajal z njim v parku, se žogal z malčkom, mu potrpežljivo odgovarjal na vsako njegovo vprašanje, mu dopovedoval, da mora mamico ubogati, ko ga ni doma, ga vzgajal v pridnega, ubogljivega in spoštljivega fantka.
Njen Borut je odšel za zmeraj brez pozdrava. Njen Borut je odšel in se ne bo nikoli vrnil k njej, čeprav ji je obljubil, da ji bo vedno zvest in se bo vrnil k njej. Njen Borut je odšel, čeprav ji je zatrdil, da bo pazil nase. Njen Borut ji ne bo več stal za hrbtom, ko bo čisto na psu. Njen Borut je ni zapustil, ker si je izbral drugo žensko. Njen Borut je ni rekel, da mu ni bila več všeč in je ni imel več rad. Njen Borut jo je zapustil in odšel, ker ga je krogla zadela tam, kjer ne bi smela, zato je obtičal na tleh med akcijo na trenu.
Vesna je čakala, da se domače duri odprejo, kot so se doslej, ko se je ključ zavrtel v ključavnici in se je Borutova postava prikazala med vrati. Vesna je čakala, da sliši odmev moževih korakov po stanovanju. Vesna je čakala, da zasliši v stanovanju njegov zvonki, prijeten glas. Vesna je čakala, da začuti moževe prste med lasmi. Vesna je pogrešala Borutovo nežno božanje, njegov objem, njegove poljube, zvok njegovega šepetajočega glasu, njegov dotik rok in dlani ter stik z njegovim telesom.
Vesna je čakala, a ni dočakala Borutovega prihoda domov. Borut je ne bo več objel, poljubil, božal, ljubil in jo vprašal : »Kako si kaj? Si imela lep dan?«
Mlada mamica in žena je ostala sama brez ljubljenega moža, moškega, ki mu je podarila svoje srce, mu bila zavesta in mu zaupala. Borut Gradnik je služil državi. Država je zahtevala svoj davek, ko je v vzela Borutovo življenje za plačilo prisege.
Vesna je bila zaljubljena v Boruta do ušes. Fant ji je bil presneto všeč, ko ga je zapazila tistega davnega, usodnega dne, ko sta se spoznala mimogrede, čisto slučajno, po naključju v menzi.» Sem prisesti ?« jo je vprašal mlad, postaven moški kostanjevih las in položil pladenj na mizo, ko mu je prikimala ter se mu zadržano nasmehnila. Specialec je pritegnil njeno pozornost, jo očaral, a tega si ni hotela priznati, zato je srečanje z njim takoj previdno potisnila v pozabo, a tip jo je našel v množici deklet, konec koncev je bil model policist. Krčevito se je branila pred tistim frajerjem, ko jo je tip povabil na pico in v kino, zatem pa je začel zahajati k njej. Borut Gradnik je bil močan, postaven, možat fant. Njegov pogled je bil trd in odločen, njegov pijem jeklen. Njegovi ukazi so bili odrezavi, rezki in ostri kot noževo koničasto rezilo, ko je šlo zares na terenu. Ko je bil fant z njo je bil mehak, nežen, vljuden, prijazen, nikoli grob. Vsako dekle bi se noro zatrapalo vanj in Vesna ni bila izjema, saj je bil dovolj en samcat pogled tistih vabljivih oči, da se je dekle ujelo v njegovo zanko. Vesna je bila kuhana in pečena zanj.
Smrtonosna krogla je Boruta pokosila in smrt ga je odnesla s seboj. Vesna se je naenkrat znašla sama na življenjski poti brez sopotnika, ki ga je ljubila in jo je ljubil. Gotovost je odnesla smrt. Zaščitniško zavetje je odnesla smrt. Nasvete je odnesla smrt. Nežnosti je odnesla smrt. Ljubeče šepetajoče besede je odnesla smrt. Prepletene dotike je odnesla smrt. Tesne objeme in goreče poljube je odnesla smrt. Bližino ljubimca, sopotnika in moža je odnesla smrt. V zameno je smrtna kosa prinesla votlo samoto dni in noči, goloto ljubezni, tišino ljubečih besed, puščavo objemov in poljubov, praznino neizrečenih besed.
»Rada bi Borutu povedala, da ga imam rada. Moj ljubi ne more več prisluhniti mojim besedam in poslušati mojega glasu ter se radovati in veseliti z mano vsakemu ukradenemu trenutku sreče, ki ga je nama radodarno namenila usoda, ko je odločila, da sva se srečala, spoznala, zaljubila in ljubila kot fant in dekle in mož in žena.« si je očitala Vesna, ko se je zavedala samote, v katero jo je neusmiljeno pahnila in pogreznila smrt moža.
Kosa smrti je prekinila skupno pot Boruta in Vesne, Vesne in Boruta.
Vesna si je zakrila obraz z dlanmi. Ženska je polglasno zahlipala. Solze so lezle po licu, kapale kot dežne kapljice skozi odprtine prstov rok na gladko površino mize, ko se je zavedala, da je ne bo njen Borut nikdar več poklical. Mobilnik je ostal nem, tih kot miš. Ostala je sama z otrokom brez moža. Življenje se je kruto poigralo z njo. Ujeti trenutki sreče in veselja so bili zanjo le spomin poti v dvoje.
Lesena krsta, v kateri je počival Borut Gradnik, je bila pokrita s slovensko zastavo. Na ležeči zastavi je bila čepica specialcev in šop rdečih nageljnov. Ob krsti, je bila častna straža. Pripadniki specialcev so se izmenjali po točno določenem času. Pri vhodu je bila miza s temnim prtom, na mizi je bila fotografija nasmejanega Boruta Gradnika v ostrostrelski uniformi, pod okvirjeno sliko pa odprta žalna knjiga in pisalo. V žalno knjigo so se vpisovali vsi, ki so se najprej v spoštljivi tišini ustavili pred krsto, obstali pred njo in uprli pogled vanjo, mirno postrojeni kot vojaki, nato pa se približali svojcem, ki so bili ob njej in jim obzirno izrekali sožalje, se spoštljivo oddaljili in po tiho odšli.
Bledo sonce se je pokazalo na nebu izza raztrganih oblakov in spustilo svoje mlačne žarke na pokopališče. Modrina neba se je skopo prikazala med potujočimi lisastimi oblaki, ki so zvrnili dežene kaplje na mesto in se do popoldanskih ur raztegovali po nebu do roba mestnih zaselkov. Luže ob potkah na pokopališču se niso še popolnoma posušile, med redkimi travnatimi bilkami, ki so še štrlele iz puste zemlje. Blato se je nabiralo na stezah pokopališča.
Mrliška vežica je bila podolgovata stavba. Zgradba je bila oblečena v marmornate plošče. Stavba se je dvigala na polkrožni ploščadi. V stavbo so vodile stopnice. V notranjosti stavbe se je odprl prostor za poslovilne obrede, podoben notranjemu dvorišču, obdanemu s polkrožno steno in izhodom, ki je vodil na pokopališče.
Pogrebni delavec v zlikani temni obleki in belih rokavicah je ravnokar položil žaro na mizo, ki je bila na sredi prostorne praznine. Vesna Gradnik, v črni obleki, je stala dva koraka stran od kamnite mizice, kjer je bila žara. Pogrebni uslužbenec je vljudno prinesel ženski stol, a žalujoča vdova ni sedla nanj. Njen pogled se je zlil v žaro, kjer je bil shranjen upepeljeni njen ljubi. Temno odpravljeni ljudje so obdajali mlado žensko. Sorodniki, svojci, sodelavci in prijatelji. so molče stal ob žari. Prišli so, da bi se poslovili od Boruta Gradnika in ga pospremili na zadnjo pot.
Ni bilo donečega poslovilnega govora oblasti. Bil je samo enominutni molk, ko se je žari približal uniformirani specialec z zastavo.
Zastavonoša je stopil naprej, medtem ko je pogrebec prijel žaro. Vesno je podprl pod pazduho visok sivolas moški, čvrste postave, v temnem plašču, vdovin oče. Kolona žalujočih se je počasi vila in premikala po poti med nagrobniki grobov.
Kolona se ustavila pri grobu in se razlezla okrog njega. Pogrebec je položil žaro v grob.. Vesna se je približala odprtemu grobu. Njeni prsti so krčevito tiščali šop rdečih nageljnov. Njen pogled se je spustil v globino groba in obtičal na žari, v kateri je bil pepel ljubega moža. Vdova se je sklonila, stegnila roko in njeni prsti so spustili rdeče cvetove na žaro. Ostali žalujoči so se zvrstili za žalujočo mlado žensko v črnem. Ljudje so v grob, kjer je bila žara, polagali cvetje. Gomila se je medtem napolnila s cvetjem, rdečimi nageljni.
Na nebu so se zopet začeli valiti težki oblaki polni dežja. Modrina neba se je pologoma spreminjala v turobno sivino žalostnega dne, ko se je Vesna poslovila od Boruta. Odslej ju bo ločila črna zemlja in življenjska pot ,ki jo bo Vesna prehodila sama brez ljubega moža.
Bleda svetloba je že zdavna izginila za strehe hiš. Noč se je šopirila nad mestom in umirila življenje po mestnih ulicah.
Tistega dne se je Vesna vrnila s pogreba svojega moža. Mlada vdova je sedla na rob postelje v spalnici stanovanja. Mrak je zabrisal ostre obrise robov pohištva, medtem ko se je neznosna tišina razlegla po stanovanju. Samota je ovila Vesno v mehko, prešito odejo, med tem ko so njeni možgani obdelali preživete trenutke slovesa od moža.
Črn plašč, črna obleka, črne nogavice, črni čevlji, rjavi lasje. Turobno vzdušje, odprt grob, v grobu žara, v žari nekaj pepela. Toliko je ostalo od Vesninega moža.
» Smrt vedno zmaga, ko pride naokrog.« je pomislila Vesna, ko je strmela v mrak. Žalostna tesnoba je krčevito stiskala njeno srce. Njen razum se je končno sprijaznil s krutostjo smrti moža. »Moj Borut je ves čas sobival s smrtjo. Tak je bil njegov poklic. Ga je bilo kdaj strah smrti, ko je odhajal v službo ? Ga je bilo strah bolečine v zadnjih trenutkih življenja, preden je odšel tam, kjer ni povratka? Če se smrt za hipec ustavi pri tebi, odjadraš tam, kjer pravijo, da ti je blaženo lepo, saj ne čutiš več bolečin.« je razmišljala Vesna, ko je gledala prazno blazino in prazno posteljo. Vdova je globoko vzdihnila. Komaj sedaj se je zavedala, da je ostala brez moža z malim sinčkom. Njeno srce ni več trmasto odklanjalo boleče resnice, ampak se je končno sprijaznilo z Borutovim odhodom.
Čas je zmlel dneve in noči. Vesna je že nekaj časa živela v vzporednem svetu, v življenju brez Boruta Gradnika. Osamljenost se je razvlekla v vsako njeno misel, ko se je ozrla in iskala s pogledom Boruta ob sebi. Njen pogled se je srečal s prazno blazino in praznim delom postelje, kjer je navadno spal njen mož. Prsti stegnjene roke so se prepletali z rjuho, tiščali njen rob in vlekli spomin moža, ko so se njeni prsti prepletali z Borutovimi in obtičali v njegovem prijemu močne roke, ki je bila rahla in nežna, ko se je dotaknila njenega obraza, las in potovala po njenem telesu. Borut ni bil nikoli grob z njo, vedno jo je privabil k sebi z nežnim šepetanjem in mehkimi ljubečimi besedami.
Vesna si je želela Boruta tako močno, da je kar norela od želje, da bi se ga zopet dotikala, božala, ga ljubkovala, ljubila, vohala in okusila njegov vonj kot nekoč.
Vdova je zatisnila oči in si predstavljala moža ob sebi. Doživljala je preživete trenutke z njim, ko sta se ljubila, tesno objeta spala, šepetala in pogovarjala v temi ali se režala kot nora.
Čas je minil, kot bi trenil, odkar se je Vesna zadnjič dotaknila Boruta, ga občutila ob sebi, se stisnila k njemu. Sama ženska je nenadoma razprla oči in buljila v temni mrak. Z grozo je pomislila, da je čas polagoma začel zabrisati poteze obraza ljubljenega moža, razgradil ga je na koščke, na drobce, na mozaik, ki ga je spomin mukoma priklical na površje domišljije in ga sestavil v celoto. »Zakaj se norčuje moj spomin z mano ?« je ugibala Vesna. »Tako rada sem ga imela, tako všeč mi je bil. Tako zaneseno sem ga ljubkovala, tako strastno sem ga ljubila, se stiskala k njemu, ga objemala, ga pogrešala, ko ga ni bilo.« si je očitala Vesna, ko jo je spomin varal v temni in samotni noči. Razum se je branil, ker ni hotel trpeti, srce pa je ječalo in iskalo Borutovo podobo v votli praznini noči.
Vesna je zopet zaprla oči in se prepustila tišini noči. Čutila je praznino na sebi. Dlani so še vedno iskale moško telo, grabile rjuho in lovile votlo praznino. Boruta ni bilo nikjer.
Žensko je zmrazilo, ko je pomislila na samoto, ki je ovijala njen vsakdan. Zaman je lovila spanec v temi spalnice. Gledala je strop. Vesna se je vendarle malce umirila in se pogreznila v nemirno spanje. Premetavala se je po postelji, iskala, lovila Boruta v sanjah in preganjala samoto s spomini. Ko je zaprla oči, se ji je prikazala Borutova podoba v uniformi specialca. Obrisi moža so postajali v snu jasni in živi. V snu se je pokazal njen mož in jo očitajoče gledal, nato pa vprašal, preden je začel toniti v črnino, iz katere ni bilo povratka. » Zakaj si me zapustila in ne prideš k meni, da bi se ljubila kot nekoč?« so zazvenele njegove besede v snu.
Vesna ni prenesla več te more, zato se je sunkovito zbudila in zevala v praznimo votle spalnice. Najraje bi zatulila in glasno zajokala, a vse njene solze so se osušile in presahnile. Niti ene solze ni imela več za Boruta, a boleča žalost jo je neznosno trgala in parala nitko njenega samotnega življenja. Misel se je stalno vračala tam, kjer ne bi smela, k Borutu Gradniku. Vesna je pogrešala Boruta podnevi in ponoči.
Veter je zapihal skozi krošnje dreves. Veje so zašumele in trgale obzirno tišino na pokopališču. Svojci preminulih, ki so počivali v grobovih, so tiho pozdravili mimoidočega, ko so srečali znanca ali soseda s šopkom cvetic. Koraki ljudi, ki so stopali po potkah med grobovi, so se mešali s šumom vej zibajočih krošenj dreves v vetru.
Vesna je stala pred grobom svojega moža. Vrgla je stran ovenelo cvetje, zamenjala vodo v posodi in položila vanjo sveže nageljne. Mlada ženska, v temnem plašču s črno volneno čepico na glavi in toplih črnih škornjih, se ni hotela ločiti od moža. Vesna je strmela predse in gledala moževo sliko na lesenem križu. Na plošči je pisalo ime preminulega z letnicama rojstva in smrti. »Zakaj si me zapustil, Borut ? Obljubil si mi, da boš vedno ob meni.« je polglasno zamrmrala mlada vdova.
Vesna se je boleče odtrgala od groba svojega moža, ko je prišla k njemu in stoje obujala spomine na njuno ljubezen. Spomini so se v tistem trenutku zvalili iz njenega srca. Mlada vdova si je obrisala solze ,ki so orosile njene oči.
Starka s palico se je približala žalujoči mladi ženski pred grobom in obzirno položila roko na njeno ramo. Vesna se je ozrla in prepoznala gospo Polono Gabršek iz sosednjega bloka. Rahel prijazen nasmeh se je naslikal na njenem obrazu, ko je zagledala starko.
Polona Gabršek je bila okusno odpravljena. Imela je klobuček na glavi, krznen plašč, ki jo je branil pred strupenim mrazom, čevlje z nizko peto, pa torbico, ki se je prilagala barvi krznenega plašča in klobučka. »Ko pridem na pokopališče in obiščem grob svojega moža, se vedno ustavim tule in prinesem nagelj za vašega pogumnega in dobrosrčnega moža.« je pojasnila gospa. Starka je imela v roki rdeče nageljne. »Drago mi je, da prinašate cvetje na grob mojega moža, Kar položite cvet v vazo, gospa Gabršek.« je ganjeno šepnila Vesna. Starka se je sklonila in postavila nageljne v vazo med ostalo cvetje, ki ga je prinesla Vesna. »Življenje je včasih kruto in neizprosno, saj ne pozna milosti, ko odloči, da te biča ljudi. Ko izgubiš moža, ki je okusil s teboj jesen življenja, ti je hudo, a polagoma se privadiš samoti, ker je smrt del življenja in veš, da boš kmalu šla za njim. Ko pa smrt pokosi mladega moža, kot je bil vaš Borut, se ti zdi, da se ti je zgodila huda krivica, saj ni naravno, da mladi ljudje umirajo, ker tu pri nas ni vojne, zato je bolečina hujša, samota pa strašna. V mojem srcu domuje spomin na moža, ker me spremlja vsak dan misel nanj. Spomin na vašega moža vas bo spremljal vse življenje, ostal bo živ v vašem srcu in vaših mislih, četudi boste mogoče srečali na vaši življenjski poti drugega moškega, ki bo predramil vaša ljubeča čustva, ker ste mlada, ljubka luštna ženska.« je gospa Polona tolažila mlado vdovo. »Čas celi rane, kajne?« je globoko vzdihnila Vesna. »Tako pravijo ljudje,« je pritrdila starka in modro spremenila temo pogovora »Kaj pa vaš mali Jan?« Vesnin obraz se je raznežil in rahel, ljubek nasmeh je pokukal na njenem obrazu, ko je starka izgovorila sinčkovo ime. »Jan hodi že v vrtec. Varuške pravijo, da je prisrčen in ubogljiv otrok.« se je razgovorila mamica in se zadržano nasmehnila vljudni in prijazni starki, ki se je zanimala za malega Jana.
Ženski sta stali pred grobom. »Me pospremite do avtobusne postaje, lepo prosim ? Hodim s palico, pa včasih narodno stopim, pred kratkim sem štrbunknila na tla, ker je kužek potegnil povodec. Morala sem na urgenco, a ni bilo hudo.« je zaprosila starka Polona. Vesna je zaskrbljeno vprašala in v isti sapi dejala : »Ste v redu, kajne ?Z veseljem vas pospremim, gospa Polona.« Starka je se je nasmehnila dekletu.
Vesna Gradnik je prijela Polono Gabršek pod pazduho. Ženski so se počasi napotili k izhodu pokopališča. Veter je zabril med veje dreves, počesal redke travnate bilke, ki so še gledale iz črne zemlje, in pogladil obraze ljudi, zvitih v tople plašče, šale, čepice, pa klobuke. Vdova se je vrnila domov, v stanovanje brez moža, njenega ljubega.
Danilo se je, ko je Vesna pristavila kavo na ploščo štedilnika. Voda je zavrela v džezvi. Skrbna gospodinja je dodala žličko kave in sledila postopku kuhanja turške kave. Vonj komaj skuhane kave se je razširil po stanovanju. Vesna je nalila kavo v skodelico in sedla k mizi ter zamišljeno gledala skozi okno, ki je gledalo na dvorišče.» Bom preživela bolečo izgubo svojega moža? Se bo bolečina, ki me trga, umirila in polegla? Se bo občutek samote zravnal v ravno črto vsakdanjih skrbi? Ne bom imela časa za pomilovanje, jadikovanje, cmerjenje, ko bom pogledala otroške oči? Ni kaj, morala bom nekako živeti, preživeti bolečinico in ukrotiti žalost, jo spraviti v razsoden spomin. Hitro, hudičevo hitro se je treba odločiti, ko moraš skrbeti za otroka, ki odrašča brez očeta. Spravila sem otroka na svet, zato odgovarjam zanj. Ugrizniti moram v kislo jabolko samote, ki ne bo tako strašna, ko se bom zagledala v vprašujoče in radovedne oči odraščajočega otroka.« je mlada mamica krotila žalost, a kljub temu je misel odpotovala po svoje in izoblikovala spomin Boruta .»Koliko lepih trenutkov bi lahko še preživela z njim ?« je ugibala Vesna, ko se je spomnila moža. Žalost je neusmiljeno pritisnila na njeno srce, ki je boleče zaječalo in skušalo zaman pregnati nadležno vsiljivo samoto enoličnega vsakdanjega dne in votlega večera ter prazne črne noči.
Noči so požrle dneve, dnevi so pohrustali noči. Čas je mineval, kot bi trenil, listi na koledarju so se spreminjali in opozarjali na začetek ali konec mesecev. Letni časi so spreminjali podobo mesta. Suho listje je šumelo pod koraki premraženih mimoidočih pešcev zavitih v tople plašče in ovitih v šale s volnenimi čepicami na glavah in odprtimi dežniki, ki so jih branili pred redkimi nato gostimi deževnimi kapljicami.
Sneg ni še zapadel v mestu in pobelil ceste in strehe ter se kopičil na dimnikih, ki so spuščali sajasto sled v nebo pogosto prikrito z nadležno meglo.
Čas je pometel s članki dnevnega časopisja polnih izjav in komatarjev, ki so sledili krvavemu dogodku v zakotni vasi, kjer je prišlo do streljanja med ponesrečenim vdorom specialcev v hišo. Ropar, ki se je skrival v hiši, je smrtno ranil poveljnika specialcev. Kljub negi kirurške ekipe, je poveljnik specialcev podlegel ranam.
Stolpci, ki so poročali o dogodku, niso zdavna več polnili strani časopisov. Dogodek je potonil v pozabo. Na grobu Boruta Gradnika je bilo vedno sveže cvetje. Monika Majdič ga je redno nosila in se borila s samoto, ko je odhajala in prihajala na pokopališče, kjer so pokopali njenega ljubljenega moža.
Mlada vdova je redno hodila v službo. Ko je izstopila iz stavbe, se je še vedno ozirala po dvorišču, iskala tisto moško postavo slonečo na kovinsko rdečem terencu, tisti znan nasmejan obraz, ki ji je bil tako drag in jo je vsakič prevzel, ko ga je zagledala pred zgradbo občinske knjižnice. Njen spomin ni hotel izbrisati Borutove podobe, trmasto jo je privlekel na dan, ko je Vesna izstopila na stopnišče. Njeno srce je boleče zastokalo, ko ni našlo dvorišču tistega moškega, po katerem je zahrepenelo, ko ga je prvič zagledalo pred v menzi.
Vesna se je vsakič za trenutek ustavila na stopnišču, nato pa se napotila proti avtobusni postaji. Njeno življenje je bilo brez Boruta čisto drugače: votlo, prazno, pusto, kljub temu, da je rjavolaska mirno živela, ko ni še poznala Boruta Gradnika , saj je hodila v službo, se vračala domov, se vozila z avtobusom sem in tja, se hecala s kolegi in kolegicami, kramljala s sosedi in šalila s prijateljicami. Ko je spoznala njenega Boruta. si ni več zamišljala življenja brez njega, saj ji je Borut zlezel pod kožo, postal del vsake njene misli. Njeno srce ga je takoj shranilo na dno in ga potegnilo na plano podnevi in ponoči, ko ga ni bilo zraven nje.
Vesna se je morala zopet privaditi na življenje brez Boruta, a srce se je trgalo, ko je čas razkrajal bolečo izgubo ljubljenega moža in jo počasi zravnal s podobo prijetnih doživetih spominov, ki so stalno domovali na dnu njenega srca.
Bolečina se je zopet nenadoma razpasla in zbodla Vesnino srce kot igla. Žalost in tesnoba sta valovali in se zibali na razburkanem morju, se pogreznili v globino valov in se pojavili na njihovem vrhu kot čoln, ki ga je nosilo morsko neurje sem in tja ter ga butalo v goro premikajoče se morske vode.
Misel je Vesni pogosto ušla, zbežala, se odtrgala od nadzora razuma in pogoltnila nemirno srce v globoko samoto, ga stlačila na njeno dno ter potegnila za sabo plaz spominov moža. Globoko praznino, ki se je kot brezno prepada odprlo v njenem življenju, je napolnil Jan. Sinček je zdramil materin čut, ki se je zadrl nad neznosno trpečo bolečino: živi za sinčka, a ne pozabi moža. Vesna je v hipu zaživela, ko je zagledala radovedne, velike, otroške oči, polne vprašajev in novih zakajev.
Napisala: Mira Sušić
