Košček zemlje je na svetu,
kjer prebivava majhen narod.
Tu so zrasle tovarne in ceste.
Mesta in vasi so brati in sestre.
V objemu zaseženih vrhov,
mogočnih prostranih gozdov
gre domačin ponosno domov.
Kopno z morjem se sreča,
poleti je tam huda gneča.
Triglav se soncu smeje,
Karavanke rišejo meje.
Soča, Sava, Drava, Mura
žejno zemljo napojijo,
da polja bogato obrodijo.
Živina na pašniku muka,
ko se dan okrog zasuka.
Trte kopajo se v soncu,
okusna hrana je v loncu.
Ribič dvigne mrežo z morja,
ko mesečina usahne z obzorja.
Naši predniki so se borili,
da ne bi jezika izgubili.
Nismo tujcu dali praga,
da v deželi vlada in zmaga.
Na drogu plapola zastava,
naroda smela predstava.
Junaki padli so za svobodo,
spremenili so ljudem usodo.
Tu ljudje smo si enaki,
čeprav nismo vsi prvaki.
Naši predniki so se rodili,
svojo deželo vzljubili,
jo v varstvo podarili.
Ko smo v šoli in v vrcu,
pravljice so nam pri srcu.
Radi imamo domovino,
njeno krasno milino,
polje, jezero, planino,
reko, goro in dolino,
vso obalo kamnito,
mesto v lepote zlito.
