»Drin, drin, drin!« je zazvonil zvonec na vratih in Mojca je odprla vrata. Na pragu je stal mesar, gospod Janko Stanič, ki je vljudno pozdravil: »Pozdravljena, Mojca.« Mojca je začudeno pogledala možakarja in pomislila: »Danes ni mami naročila v mesnici ne mesa, ne klobas in niti kosti.« »Prišel sem zaradi psa,« ni ovinkaril mesar, ampak je šel kar naravnost k stvari. »Nekdo sune iz moje mesnice kosti. Zapazil sem Bliska in Sultana na pločniku pred mesnico.« Mesarjeva trditev, pravzaprav obtožba, je presenetila plavolasko.
»Aja? Pravite, da je pasja tolpa na delu? Ne morem verjeti, da kradeta Blisk in Sultan kosti! Blisk ima navado, da se motovili okrog koles avtomobilov in voha vsepovsod. Gospodarji večkrat zvežejo Sultana na verigo, ko imajo goste pri hiši, zato vam izmakne kosti iz mesnice kak potepuški pes,« je podvomila najstnica. Janko Stanič se ni dal prepričati. »Prava reč, kdo je pasji tat! Kosti tako in tako izginejo neznano kam,« je odločno trdil mesar in strogo pogledal gimnazijko. »Pripazi na svojega psa, da mi ne krade kosti, pa se bova razumela, punca!« je rezko in osorno dejal nejevoljni možakar ter odšel, ne da bi pozdravil dekle.
Mojca je zamišljeno gledala za mesarjem. Detektivka iz bloka je imela zopet delo. Primer pasje tolpe je bil kot naročen zanjo. »Razvozlala bom uganko, da bo enkrat mir v mesnici gospoda Janka Staniča,« se je odločila iznajdljiva gimnazijka. Mojca se je spravila na delo. Pripela je Blisku povodec na ovratnico in rekla: »Greva na sprehod.« Kužek je strigel z ušesi in veselo migal z repom.
»Potepuški pes se ni potepal po soseščini, zato je gotovo skrivnostni ljubitelj kosti kak kuža iz blokov ali hiš tule zraven,« je zaključilo dekle, ko je prišlo pred blok na dvorišče. A glej, nekaj čudnega se je zgodilo na ulici. Pes Sultan je glasno zalajal: »Hov, hov, hov!« Kuža je očitno klical štirinožnega prijatelja. Pes se je približal ograji vrta in zopet zalajal: »Hov, hov, hov!« Blisk je postal pozoren in potegnil povodec. »Aha! Sultan je v akciji,« je zasumila detektivka na terenu in odvezala kužku povodec z ovratnice, Blisk jo je urno mahnil naravnost čez cesto k ograji. Psa se nista povohala, ker se Sultan ni zmenil za Bliska. Kuža je strmel na ulico in gledal, kdaj se bo za vogalom prikazala psička iz sosednjega bloka čez cesto. In glej, bela psička je smuknila na cesto in jo pogumno mahnila v mesnico.
V mesnici se je nabralo strank, zato mesar ni opazil prebrisane psičke, ki se je sukala okrog zaboja kosti. Bela psička je nato švignila iz mesnice s kostjo v gobčku ter zavila naravnost čez cesto pred ograjo vrta, kjer je stražil Sultan. Psička je spustila kost na tla in jo potisnila s tačko pod ograjo. Kuža Sultan je urno zgrabil kost, jo odnesel na vrt in jo zakopal pod grm. »Psička gospe Mije Grgič krade kosti za Sultana,« je sklepala Mojca, ko je opazovala obnašanje štirinožne druščine. Bela psička in pes Sultan sta se povohala, nato se je psička vrnila v mesnico, medtem ko je bila v mesnici gneča ljudi.
Bela psička, ki je švignila iz mesnice, je zatem prečkala cesto in prinesla kost Sultanu, ki jo je nemudoma pospravil na varno. »Ljubezen je slepa,« je ugotovila gimnazijka, saj je bilo očitno, da je psička sunila kosti pred nosom mesarja iz gole ljubezni do Sultana. Navihani Sultan pa si je delal zalogo okusnih dobrot iz mesnice.
Mojca je zopet razrešila primer in bila ponosna nase. Detektivski poklic ji je očitno ležal. To je držalo kot pribito, ker je bilo črno na belem, da je plavolaska brihtno dekle. Gimnazijka je zapela Blisku povodec na ovratnico. Najstnica je ponosno stopala po ulici ter se narisala v mesnici. »Pasja tolpa je bila zopet na delu,« je nejevoljno ugotovil mesar, ko je spravil kosti iz zaboja v zmrzovalnik. Možakar je premeril deklino s strogim pogledom. »Tvoj kuža ni svetnik, da veš! Krade kosti po tekočem traku,« je moški stresel jezo in obtožil kraje Bliska. »Moj kužek nima prstov vmes. Bela psička krade kosti za Sultana, ko je v mesnici pravi dren,« je odločno oporekala Mojca.
Mesar se je globoko zamislil in temeljito pretehtal vsako misel, ki se mu je motala po možganih. Gospod Janko Stanič se je spomnil, da je večkrat zapazil belo psičko z gospo Mijo Grgič v trgovini, ko je starka prišla po meso v njegovo mesnico.
»Psička se je zagledala v Sultana, zato krade zanj kosti,« je pojasnilo dekle. Mesar se je nasmehnil in globoko vzdihnil, nato pa pripomnil: »Ljubezen je nora bolezen, da ne veš več zase.« »Ni tako hudo, kot se vam zdi, gospod Janko Stanič. Ne delajte iz muhe slona,« se je gimnazijka zavzela za belo psičko. Mesar si je pogladil brado in se odločil: »Preživel bom, čeprav mi zmanjka nekaj kosti v mesnici. Pustil bom namerno kost za psičko, ostale kosti pa bom spravil v zmrzovalnik.« »Super!« se je razveselila Mojca, ki je zadevo odlično zvozila do konca. In tako je tudi bilo. Okusa kost je čakala belo psičko v mesnici.
