Mira Sušić: Skrivnostni obiskovalec

0
93

Dnevna svetloba je oplazila posteljo v Mojčini spalnici. Sredi postelje se je risal obris dekliškega telesa, ki je ležalo med posteljnino. Mojca je spala na boku, zato se je linija njenega telesa spuščala proti pasu, kjer se je rahlo povzdignila v bok in se potem nadaljevala v loku do prstov dekletovih skrčenih nog. Glava je ležala na mehki blazini. Poteze na spečem dekliškem obrazu so bile nežno sproščene. Dolgi razpuščeni plavolasi kodri so se sipali po ramenih in blazini.

 

Domača muca se je tiho pretihotapila v Mojčino sobo. Mačka je skočila na spodnji del postelje z urnim skokom. Mojca je začutila mačji pristanek na postelji, zato je dekle sunkovito odprlo oči. Na dekletovem obrazu so izginile sproščene poteze. Milino njenega obraza je zamenjal prestrašen pogled. »Kaj strašiš, Mica, navsezgodaj!« je vzkliknilo dekle in strogo pogledalo mačko, ki se je dobrikala gospodinji in milo zamijavkala: »Mijav, mijav, mijav!«

 

Dvoje bosih stopal se je dotaknilo tal in poiskalo copate. Opotekajoči se koraki so se usmerili v kuhinjo. Hladilnik se je odprl, nato pa zopet zaprl in najstnica je imela v roki tetrapak. Muca se je prikazala v kuhinjo za dekletom. Mojca je vzela skodelico in nalila mleko do roba posode ter jo položila pred mačko. »Ti si zares razvajena muca, sploh ne znaš potrpeti,« se je pritožilo dekle.

 

Mojca je odprla pipo pomivalnega korita. Vodni curek, ki je pritekel skozi pipo, se je odbil od metalne površine pomivalnega korita, tako da so mokre kaplje oškropile Mojčin obraz. Mojca se je zdramila in njen moteni pogled je končno odločno prodrl skozi goste trepalnice. Dekle je zaznalo ostre robove pohištva, ki je pridobilo svojo obliko.

 

Mojca je iz kuhinje zdrknila v kopalnico in se leno odplazila pod tuš, še prej pa se je izvila iz čipkaste spalne srajce. Hladna voda, ki je pritekla iz prhe, je zavila dekletovo telo v plaz ledenih kapljic. Leden curek tuša je zmrazil dekle. Najstnica je odprla toplo vodo in mlačne kapljice so rosile po njenem telesu kot rahel dež, ki je postajal gostejši. Voda se je začela nabirati na dnu prhe. Mojca se je namilila, nato pa umila, in pri tem opravilu je radovedno opazovala telo, ki ni bilo telo deklice, ampak najstnice, pravzaprav ženske.

 

Mehka brisača pisanih barv je drsela po dekletovem telesu in sušila ostajajoče kapljice vode na koži. Drobne Kapljice so bile podobne blestečim biserom. Vitke noge so nato odhitele iz kopalnice in pustile za sabo mokre odtise stopal na ploščicah, dokler se niso dotaknile mehke preproge v spalnici. Spodnje perilo in hlačne nogavice, ki jih je dekle skrbno shranilo v predal lesene omare, so se znašli na njenem telesu. Mojca je oblekla spodnjice, potem si je zapela modrček in nato je bila na vrsti spodnja majčka. Dekle je navleklo nase hlačne nogavice s sunkovitimi gibi veščih rok. Mojca je nato izbrala udoben ohlapen rdeč puli in kavbojke ter obula priljubljene adidaske. Prišla je nato na vrsto pričeska. Dekle se je zamislilo, nato pa divje brskalo v predalu, polnem stare šare. Mojca je našla dvobarvno obšito elastiko. Najstnica je spretno premikala prste rok in naglo oblikovala konjski rep, ki je dal košatim lasem urejen izgled.

 

Po opravljeni jutranji negi je bil na vrsti zajtrk. Hladilnik se je odprl in tudi zaprl. Bela kava, žemlja z maslom in marmelado sta bili prava izbira okusnega prigrizka.

 

Ko je Mojca stopila v dnevno sobo in pogledala škatlo iz lepenke, v kateri je bila grlica, je opazila, da ptičji mladič ni snedel hrane, ki mu jo je dekle skrbno pripravilo. »Kaj se to pravi? Grlica se zopet ni  dotaknila mehkega kruha,« je presenečeno ugotovila Mojca, ko je opazovala ptičjega mladiča v škatli.

 

Mojca je namočila kruh v mleko in poskusila hraniti malo grlico, ki se je otepala vsakega dekletovega poskusa, da ji približa košček namočenega mehkega kruha v kljun. Ptičica se je izognila koščku kruha, tako da se je umaknila v kot škatle, ko se je Mojčina roka približala njenemu kljunu. Živalca je obrnila glavo stran in krčevito zaprla in stisnila kljun. »Zakaj nočeš jesti?« je ugibalo dekle, a grlica je vztrajno odklanjala hrano iz njenih rok. Namočeni kruh je tako obtičal v skodelici, ki jo je dekle prineslo iz kuhinje v dnevno sobo.

 

»Moram razrešiti tole uganko in priti resnici na sled,« si je dejalo presenečeno dekle. Na dlani je bilo, da je mladič sit. Nekdo je očitno skrivaj hranil grlico. Kdo neki je tista skrivnostna dobra duša, ki skrbi za malo grlico? Oči in mami gotovo nista bila tista dobrotnika, ker je bila grlica Mojčina domena, kot pač sta bila muca in kuža. »Če prineseš živalco v hišo, moraš skrbeti zanjo,« sta ji zabičala starša, ko se je narisala s škatlo in grlico v njej.

 

Detektivska akcija je bila za najstnico izziv, zato se je Mojca lotila dela na terenu. V glavi je že imela pravi načrt, konec koncev je bila brihtno dekle, ki je imelo nos za križanke, ker jih je rešilo z levo roko. No, ja, resnici na ljubo detektivsko delo ni bilo mačji kašelj. Deklina se je zazrla v okno. Najstnici ni ušlo, da je nekdo gotovo prihajal k mladiču skozi okno, ko je bilo odprto. Krilati obiskovalec je bil torej tisti dobrotnik, ki je skrbel za mladiča. »Okno je rešitev problema,« je šinilo gimnazijki na misel, ko je razmišljala, kako in kaj: »Ujela bom dve muhi na en mah, prezračila bom sobo in odkrila skrivnostnega krilatega obiskovalca, pravzaprav skrbnika.«

 

Mojca je odprla okno, da bi prezračila dnevno sobo. Svež zrak je naenkrat prodrl v sobo. In glej, zgodilo se je nekaj čudnega, zelo čudnega. Grlica, ki je bila v škatli, je začela klicati: »Gu, gu, gu, gu!« »Koga kliče grlica?« se je čudilo dekle. Čez nekaj časa se je na veji drevesa na dvorišču pojavila grlica, ki je odgovorila na mladičeve klice: »Gu, gu, gu!« Gimnazijka je postala pozorna na grličino oglašanje. »Aha, nekaj se dogaja,« je pomislila najstnica, ko je prisluhnila šumom z dvorišča in ulice. »Tiha bom kot miška. Čakala bom na razplet dogodkov na terenu in se naredila, da berem knjigo,« je sklenila detektivka, vzela knjigo in legla na kavč.

 

Mojca je ležala na kavču in se naredila, da bere napeto detektivko. Najstnica je bila na preži. In glej, s kotičkom očesa je naenkrat opazila grlico na okenski polici. »To je gotovo mati,« je pomislila najstnica. In res, grlica, ki je čepela na okenski polici, se je opogumila in zletela v sobo, pristala na mizo pri škatli in prinesla mladiču hrano. Mladič je stegnil vrat in glavico ter čivkal: »Gu, gu, gu!« Mati grlica mu je pazljivo dala v kljunček hrano, ki jo je prinesla s seboj. Ko je bil grličin kljun prazen, je ptica zletela. Čez nekaj časa se je grlica vrnila k mladiču in mu zopet prinesla obrok hrane. Grlica je to počela, dokler ni nasitila svojega mladiča. Ko ni mladič zahteval hrane, je grlica odletela na drevo, kjer je imela gnezdo. »Vse mi je jasno kot deli dan, mladič ni maral hrane, ker ga je mati ves čas skrbno hranila,« je pomodrovala Mojca in se zatopila v branje detektivke. Detektivka Mojca je zopet razrešila primer. Ni bilo kaj, detektivski poklic je dekletu ležal, bil je gimnazijki napisan na kožo.

 

Mati grlica je redno prihajala k mladiču, zato ni imela grlica več gnezda v občinskem parku, kjer je Mojca našla mladiča pod krošnjo drevesa pri deblu. Mladič je okreval, Mojca pa je imela velik problem. Gimnazijka je morala stakniti gnezdo grličine matere. Črno na belem je bilo, da je moralo biti materino gnezdo nekje v okolici, skratka v soseščini. »Le kako naj odkrijem grličino gnezdo?« je tuhtala Mojca.

 

Gimnazijka si je belila glavo. »Od kod prileti grlica na okensko polico?« je ugibala detektivka in napenjala možgane, a nič pametnega ji ni prišlo na misel, dokler ni prišla na idejo, da mora najprej pogledati na krošnjo drevesa na dvorišču med bloki. »S prostim očesom ne morem zapaziti gnezda na drevesu, zato mi bo daljnogled v veliko pomoč,« si je dejalo dekle, ko se je odpravilo v akcijo.

 

Iznajdljivo dekle je vzelo daljnogled, ko je šlo na dvorišče, se postavilo tik pod drevesom in gledalo kvišku skozi daljnogled vejevje mogočne listnate rastline. In glej, med gostimi vejami drevesa je zapazilo gnezdo. Siva ptica je ravnokar zletela iz gnezda in zavila naravnost proti oknu Mojčinega stanovanja. »Uspelo mi je odkriti grličino gnezdo,« se je razveselila Mojca in že je imela novo idejo. »Odnesla bom mladiča na dvorišče v škatli čez nekaj dni in jo postavila na tla pod drevesom, kjer je grličino gnezdo. Stražila bom gredico, da se ne bo potepuška mačka lotila mladiča in ga pohrustala. Čuvala bom malega ptička, dokler ne bo mati grlica prišla ponj,« se je odločila gimnazijka in to tudi storila.