Mira Sušić: Srečna zvezda

0
73

Čad je vlažil gozd. Hosta je oblekla pisano obleko raznobarvne palete bronastih, bledo zelenkastih, rdečih in rumenih odtenkov barv. Vlaga se je lepila na dlake zajčjega kožuščka.

Kratkorepec je strmel v svinčeno sivkasto nebo. » Listje rumeni na drevesih, zato bo kmalu odpadlo z košatih vej listnatih rastlin,« je sklepal dolgouhec in se globoko zamislil, » Kdo se je rodil v pod srečno zvezdo v starodavnem mogočnem gozdu?«

Zajček je tuhtal in tuhtal, si belil glavo, da se je kar kadilo iz njegovih možganov. Naprezal je zajčje možgančke tako dolgo, dokler mu je kapnilo kot strela in grom hkrati z vedrega neba, » Medved se je rodil pod srečno zvezdo. Kosmatinec prezimi zimo v toplem brlogu. Spi kot dojenček pod odejico in rjuhico v topli sobici, medtem ko zunaj divja snežni metež in pritisne leden mraz.«

Dolgouhega kratkorepca je zmrazilo ob misli na zimo. » Naredil sem račun brez krčmarja, ker sem hodil na kmetijo v gredo, kradel koren ter ga slastno pohrustal, ne da bi ga shranil v shrambo, kot je marljivo počela delovna veverica, ki si je dala opravka z orehi, lešniki in želodi. Gozdne sadeže je skrbno shranila, da bo imela zalogo hrane za časa hude zime,« je ugotovil. » Kosmatin je bil tudi previden. Basal se je z gozdnimi sadeži. Žrl jagode, maline in borovnice, potrpežljivo lovil ribe na rečnem bregu ter celo kradel med v čebeljem panju. Redil se je in nabiral maščobo pod kožuhom, da mu ne bo treba riniti iz brloga sredi zime in iskati hrane v skopi hosti,« se je spomnil dolgouhi kratkorepec in si očital malomarnost, pravzaprav lahkomiselnost, » Nisem pomislil, da mi bo trda predla, ko bo zapadel sneg in bo mraz kot v zamrzovalni skrinji. Pestila me bo lakota kot lansko zimo, ko je moj želodček glasno krulil in zahteval obrok hrane.«

Vir: Photo by Satyabratasm from Pexels

Kratkorepi dolgoušec je čemerno sedel pod krošnjo skoraj golega drevesa. » Nisem se rodil pod srečno zvezdo,« je tarnal zajček. Medved je prilomastil mimo zajčka in polglasno brundal: » Brunda, brunda, ura bo kmalu za spanje in lepe medvedje sanje.« Zajčji mrki stas je pritegnil

medvedjo pozornost. » Kaj se držiš kot kup nesreče?« je zanimalo gozdnega kosmatinca. » Nisem se rodil pod srečno zvezdo kot ti,« je odgovoril razočarani zajec medvedu, ko je pomislil na žalo usodo, ki ga bo kmalu doletela, ko se bo zima vrnila v gozd kot vsako leto. Medved je premeril zajca s strogim pogledom. » Jamraš za prazen nič. Volk te ni požrl, ris te ni slastno pospravil v risji želodec, lisica ni okusila tvojega okusnega mesa. Lovski pes ti je bil na sledi, a je nisi skupil, ko ti je trda predla, zato si se rodil pod srečno zvezdo. Sreča ti je bila naklonjena, ker si še čil in zdrav, ko je lov mimo,« je razpredal medved in potegnil na dan medvedjo modro misel.

» Kaj pa zima? Blagor tebi, ki zimo prespiš v toplem brlogu,« je vzdihnil mali zajec, ki je preslišal tisto o lovu in o srečni zvezdi. Gozdna plaha živalca ni postala ne volčji, ne lisičji in niti risji plen ter lovska trofeja, zato ni bila sreča slepa, ampak je dobro videla zajca v hosti. Zajca je skrbela zima, zato je bil gluh za medvedje besede, ki niso sodile v poglavje zajčjih zimskih skrbi. » V čem je problem, da te zima tako skrbi, konec koncev nisi novinec v gozdu, ker si dal skozi že lansko zimo?« je radovedil medved. » Moral bom po hrano sredi hude zime, za nameček me bo zeblo kot sto hudičev,« je tarnal kratkorepec.

» Ne kompliciraj brez potrebe. Ne išči dlake v jajcu, kjer je ni. Narava je dobro poskrbela zate, ker boš zamenjal kožušček. Slekel boš rjavega in oblekel toplega, snežnega in belega. Zimska obleka te bo ščitila pred mrazom in te varovala pred zasledovalci, ker boš ves bel od ušes do tac in repa. Volk, lisica in ris ti bodo težko prišli na sled sredi zasnežene hoste, zato boš na konju. Tvoj brlog je topel in varen, zato te ne bo zeblo v njem,« je razložil kosmatin dolgoušcu in pomodroval, » Vsaka žival se je rodila pod srečno zvezdo, ker jo je narava opremila, tako da preživi v gozdu v vsakem letnem času, zato nisi izjema.«

Mali zajček se je globoko zamislil, nato pa se trdno odločil: » Nisem pomislil na to, da sem se tudi jaz rodil pod srečno zvezdo, zato ni napak, da se prebijem po zajčje skozi zimo.«