Sneg je neprestano naletaval in spremenil gozd v belo podobo zimskega dne in noči. Snežinke so se zbirale na vejah golih dreves. Snežna plast je kmalu pokrila vsak kotiček v hosti. Steze, ki so se vile po gozdu, so izginile pod mehko odejo bele mehke opojnosti. Strupen mraz je zavladal v zraku oblačnega neba in zapodil sveža jutra, jasne dneve in zvezdnate noči.
Volk se je vračal z roba gozda globoko v hosto. Na zasneženi stezi je naletel na lisico. »Prehodila sem vso hosto, a o dolgoušcu ni ne duha ne sluha,« je potarnala zvitorepka. »Presneta reč, prekolovratil sem ves gozd, pretaknil vsako luknjo, a kratkorepca nisem našel nikjer,« se je pritožil volk.
»Ne morem verjeti, da se je zajček pogreznil v zemljo,« se je čudila lisica. »V slogi je moč, pravi ljudska modrost, zato bodiva pametna in si pomagajva, botra lisica. Zajca bova lažje staknila, če ga skupaj iščeva po hosti in loviva,« je volk modro predlagal lisici.
Lisica se je globoko zamislila, nato pa le pristala: »Prav imaš, zajca bova lažje zasledila v zasneženi hosti, če delujeva kot en mož.«
In res, volk in lisica sta se družno spravila na lov in iskala zajca vsepovsod po hosti. Zasledovalca sta končno zasačila zajčka na zasneženi stezi in se zapodila za njim. Zajček jo je urno ucvrl in se zatekel v votel hlod.

Volk in lisica sta prišla k hlodu ter se vrtela okrog njega. Volk se je postavil na eno stran hloda, lisica pa je stražila nasprotno hlodovno odprtino. »Dolgoušec bo moral prej ali slej iz hlada, nama pa se nikamor ne mudi,« je ugotovil volk, ko je prežal pri hlodu, toda zajčka ni bilo iz hloda.
»Ne ljubi se mi čakati, da se zajec spravi iz hloda, ko mu paše,« je tarnala lisica, ko je čepela pred hlodom in buljila v odprtino. »Ne bodi tako neučakana, botra lisica. Dolgoušec bo gotovo poskusil srečo, skratka bo pobegnil iz pasti,« je vztrajal volk, toda zvitorepka se je naveličala stražiti hlod. »Ne bom čepela tule za prazen nič,« je negodovala lisica, navihala nos in se oddaljila od odprtine. »Ti kar straži kot pes čuvaj, jaz jo mahnem drugam in si poiščem drugje plen v hosti,« se je trdno odločila naveličana zvitorepka in odšla, zajček pa jo je bliskovito mahnil iz hloda, kjer ni bilo več lisice in se skril v luknjico pod grmom.
»Prismojena lisica!« se je volk zadrl za zvitorepko in se hudoval: »Zajec je ušel, ker si se ti pobrala stran, jaz pa sem ostal z dolgim nosom!« »Brez truda ni jela,« je pomodroval čuk z veje drevesa, ko je volk razočarano gledal zajčje sledi v snegu, lisica pa se ni zmenila za volčjo slabo voljo, saj je izginila globoko v hosto.
Zajček je bil medtem že v varnem skrivališču pod grmom. »Kdor čaka, dočaka,« si je dejal kratkorepec, ko se je veselil srečnega konca nevarne dogodivščine, ker sta bila volk in lisica nevarno za zajčjimi petami.
Volk in lisica odslej lovita vsak zase in se ne družita niti, ko se srečata v gozdu.