Mira Sušić: Votli hlod

0
96

Sneg je  neprestano naletaval in spremenil gozd v belo podobo zimskega dne in noči.  Snežinke so se zbirale na vejah golih dreves. Snežna plast je kmalu pokrila vsak kotiček v hosti. Steze, ki so se vile po gozdu, so izginile pod mehko odejo bele mehke opojnosti.  Strupen mraz  je zavladal v zraku oblačnega neba  in zapodil sveža jutra, jasne dneve in zvezdnate noči.

Volk se je vračal z roba gozda globoko v hosto. Na zasneženi stezi je naletel na lisico.      »Prehodila sem vso hosto, a o dolgoušcu ni ne duha ne sluha,« je potarnala zvitorepka. »Presneta reč, prekolovratil sem ves gozd, pretaknil vsako luknjo, a kratkorepca  nisem našel nikjer,« se je pritožil volk.

»Ne morem verjeti, da se je zajček  pogreznil v zemljo,« se  je čudila lisica. »V slogi je moč, pravi ljudska modrost, zato bodiva pametna in si pomagajva, botra lisica. Zajca bova lažje staknila, če ga skupaj iščeva  po hosti in loviva,« je volk  modro predlagal  lisici.

Lisica se je globoko zamislila, nato pa le pristala: »Prav imaš, zajca bova lažje zasledila v zasneženi hosti, če delujeva kot en mož.«

In res, volk in lisica sta se družno spravila na lov in  iskala zajca vsepovsod po hosti. Zasledovalca sta končno zasačila zajčka  na zasneženi stezi in se zapodila za njim. Zajček jo je urno ucvrl in se zatekel v votel hlod.

Vir: Photo by Satyabratasm from Pexels

Volk in lisica sta prišla k hlodu ter se vrtela okrog njega. Volk  se je  postavil  na  eno  stran hloda, lisica pa je stražila  nasprotno  hlodovno odprtino. »Dolgoušec bo moral prej ali slej iz hlada, nama pa se nikamor ne mudi,« je ugotovil volk, ko je prežal pri hlodu, toda zajčka ni bilo iz hloda.

»Ne ljubi se mi  čakati, da se zajec spravi iz hloda, ko mu paše,« je tarnala lisica, ko je čepela pred hlodom in buljila v odprtino. »Ne bodi tako neučakana, botra lisica. Dolgoušec  bo gotovo poskusil srečo, skratka bo pobegnil iz pasti,« je vztrajal volk, toda zvitorepka se je naveličala stražiti hlod. »Ne bom čepela tule za prazen nič,« je negodovala lisica, navihala nos in se oddaljila od odprtine. »Ti kar straži  kot pes čuvaj, jaz jo mahnem drugam in si poiščem drugje  plen v hosti,« se je trdno odločila naveličana zvitorepka in odšla, zajček pa jo je bliskovito mahnil iz hloda, kjer ni bilo več lisice in se skril v luknjico pod grmom.

»Prismojena lisica!« se je volk  zadrl za zvitorepko  in se hudoval: »Zajec je ušel, ker si se ti pobrala stran, jaz pa sem ostal z dolgim nosom!« »Brez truda ni jela,« je pomodroval čuk z veje drevesa, ko je volk razočarano gledal zajčje sledi v snegu, lisica pa se ni zmenila za volčjo slabo voljo, saj je izginila globoko v hosto.

Zajček je bil  medtem  že v varnem skrivališču  pod grmom. »Kdor čaka, dočaka,« si je dejal   kratkorepec, ko se  je veselil srečnega konca nevarne dogodivščine, ker sta bila volk in lisica nevarno za  zajčjimi petami.

Volk in lisica odslej  lovita vsak zase in se ne družita niti, ko se srečata v gozdu.