MISIJONARKA PRIPOVEDUJE – knjiga o pogumu, samozavesti in svobodi mišljenja

0
81

Marija Sreš se je rodila leta  1943 v Bratoncih. V Mariboru  je končala Višjo ekonomsko šolo. Želela si je postati misijonarka na Japonskem.  S prijateljicami je tako rekoč pobegnila v Španijo in se pridružila redu misijonark Kristusa Kralja.  Za eno leto je bila poslana v ZDA, da se nauči angleščine. Kruh si je služila z različnimi deli.  Leta 1971 je kot misijonarka prišla v Indijo. Leta 1976 je v Ahmedabadu diplomirala iz gudžeratskega jezika in književnosti. Potem je štirideset let preživela med staroselci Dungri Garasiya v goratem predelu zvezne države Gudžerat. Staroselci imajo v indijski družbi najnižji kastni položaj, veljajo za družbene izobčence, nevredne stika z višjimi kastami. To še posebno velja za ženske, zato se je prav njim Marija Sreš še posebno posvetila. S sodelavkami in v sodelovanju z domačinkami  je veliko storila za izboljšanje materialnega in socialnega položaja podeželskih žensk. Med njenimi projekti so bili: tečaji pisanja in branja, osnovno izobraževanje, gledališke igre, plesi, ročna dela, učenje veščin in poklicev, izboljšano gospodarjenje z zemljo in vodo, pogozdovanje, vzreja perutnine in koz, delo na cesti in drugi. Vodila je tudi razna ženska gibanja in še na druge načine pogumno posegla v tradicijo, čeprav se je zaradi tega kdaj znašla tudi v smrtni nevarnosti, saj so ji moški in oblastniki večkrat grozili.  Ženske, ki jim je na ta način povrnila človeško dostojanstvo in samospoštovanje, so jo nagovorile, naj zapiše njihove zgodbe. Marija Sreš je svoje knjige napisala najprej v gudžeratščini, jih nato prevedla v angleščino, iz te pa so prevedene v slovenski jezik. Vse svoje knjige je posvetila staroselkam. Knjiga Tam, kjer kesude cveto, prinaša dvanajst zgodb, ki pripovedujejo o vsakdanjem življenju in razmerah staroselk: revščina, izkoriščanje, neenakopravnost, krivice, težaško delo, lakota, nespoštovanje, zlorabe, posilstva, pa tudi o njihovem pogumu, prizadevanju in boju za boljše življenje, zmagah in porazih, veselju in »večnih nasmehih«. Zanjo je Marija Sreš prejela drugo nagrado Gudžeratske akademije za književnost in umetnost. Prvič v zgodovini države Gudžerat je bila literarna nagrada podeljena krščanski misijonarki, tujki. Knjiga je bila uvrščena med sto najpomembnejših del v gudžeratski književnosti in je danes na seznamu obveznega branja za indijske študente književnosti.  Pripovedno izročilo staroselcev je Marija Sreš zbrala in objavila v knjigi Najprej je bila ženska in druge zgodbe. Napisala je še knjigo Doma sem, kjer je moje srce, in knjigo pogovorov Ženska ženski.

Odkar je Indija tako rekoč pregnala tuje misijonarje, Marija Sreš živi  v Beltincih in nadaljuje s pisanjem. Tu je nastala zbirka  Pod krošnjo stare jablane – zgodbe žensk z Vzhoda in Zahoda. V tej knjigi sooča zgodbe žensk iz našega in indijskega sveta, njihov odnos do sebe, družine, otrok, poroke, spolnosti, dela in ustvarjalnosti. Marija Sreš se ne spreneveda, ve, da zna biti življenje umazano in krivično. Zapiše se ji tudi kaka prostaška beseda ali kletvica, o spolnosti govori neobremenjeno in iskreno, pozna človeška hrepenenja in želje po intimnosti, po prijateljstvu, ljubezni, nežnosti, zvestobi. Pozna bolečino neuslišane ljubezni, bolečino in ranjenost zaradi izdaje, prevare, nasilja, nespoštovanja ali osamljenosti. Prikaže različna stališča, ne obsoja nikogar, jasno pa ji je, da pomeni odgovorno ljubiti vse kaj drugega kot deliti si posteljo. Zelo je kritična do napak, ki jih opaža v Cerkvi, do tekmovalnosti, ljubosumnosti, hinavščine, sprenevedanja, želje po oblasti in moči. Od moških pričakuje, da bodo ženskam stali ob strani kot ljubeči in zvesti prijatelji.

Zadnja knjiga, Misijonarka pripoveduje,   prinaša  izbor njenih zapiskov, dnevnikov, spominov in esejev, ki jih je objavljala v tujini in doma. Redkokdaj srečamo tako iskreno, samozavestno in pronicljivo žensko, ki si upa razmišljati svobodno, gojiti globok odnos z Bogom in presegati meje ujetosti v ritualnost in normative. V knjigi Misijonarka pripoveduje spremljamo njeno življenjsko pot, poslanstvo in delo, duhovno in osebno rast, izvemo tudi marsikaj o cerkvenih institucijah, o misijonarstvu, o Indiji in njenih ljudeh. Kritično spregovori tudi o slovenski Cerkvi. Zanimivo in vredno branja. Mimogrede lahko povem, da je kar nekaj katoliških založb zavrnilo objavo te knjige. V založbi Buča pa so se, ker Marijo Sreš cenijo kot avtorico in misijonarko, pogumno lotili urejanja in izdaje knjige, ki je tudi na pogled prijetna in zelo lepo oblikovana. Njeno pisanje je tekoče, odlikuje ga smisel za lepoto in poezijo jezika, velika jasnost v izražanju, tankočutno in natančno izbrane besede, stvarnost v opisih, živahnost dogajanja, pestri dialogi. Knjige Marije Sreš so književnost za sladokusce, knjižne gurmane z občutkom za drugačne kulture in presežno.

Marija Sreš je zapustila preskrbljenost, varnost in gotovost Slovenije (takrat še v Jugoslaviji) in se odpravila med staroselce, z njimi je delila preprosto življenje, revščino in lakoto, se naučila njihovega jezika, pisave in kulture ter jo sprejela s spoštovanjem. Pravi, da so ji staroselci »ukradli srce«, zato je ostala tako dolgo med njimi.  Je pogumna, iskrena, svobodna in samozavestna misijonarka, ženska, ki si je v 40. letih življenja in dela v indijski pokrajini Gudžarat pridobila izjemen uvid v kulturo, miselnost in običaje staroselcev. Ni jih prišla spreobračat, živela je z njimi kot sestra, mati in prijateljica. Ženske so ji zaupale mnoge osebne in družinske zgodbe, stiske in trpljenje, pa tudi radosti. Občudovala je njihovo moč in vztrajnost, s katero so premagovale težave. Ko se je vrnila v rodno Slovenijo, se je počutila tujko, saj se je v 40. letih veliko spremenilo. Pri nas pogreša dobre strani kulture staroselcev: toplino, gostoljubje, prijaznost, družabnost, solidarnost, delitev dobrin, vpetost v skupnost. Še naprej ohranja stike s prijateljicami v Indiji. Vabimo vas, da v  naslednjih številkah zamejskega časopisa Novi  glas spremljate odlomke iz knjige, ki jo je o njej  napisal indijski jezuit, pisatelj in ilustrator Myron J. Pereira, tudi njen dober prijatelj, zaupnik  in duhovni spremljevalec.

Napisala: Špela Pahor