Saj se strinjate, da je to velik problem, če nekje vsa vas strada?
Da, problem, ki zahteva takojšnje reševanje, celo reševanje s posredovanjem širše skupnosti. Vendar trdimo, da če raziščemo vzroke za nastali položaj dovolj v preteklost, bi ugotovili, da je lakota v vasi posledica nekaterih nemodrih odločitev in načinov, kako so se lotili enega ali več paradoksov. Stradajoča vas je torej povabilo, da smo modrejši in bolj kreativni v odzivanju na ustrezne paradokse. Sam paradoks ni problem, ki ga je treba rešiti. Paradoks je naraven sestavni del univerzuma, njegova vloga pa je, da nas vodi k večji kreativnosti.
Poglejmo si ta težaven koncept na preprostejšem primeru. Če poči vodovodna cev in voda zalije klet imate takojšen problem, ki zahteva nujno reševanje. Toda vprašajmo se tudi, zakaj je pipa počila? Zato, ker ste pri gradnji hiše izbrali najcenejšo ponudbo in v njej so bile vključene cevi najslabše kvalitete. Zakaj ste izbrali najcenejšo ponudbo? Ste pred naročanjem nihali med dvema nasprotujočima a medsebojno trdno povezanima vrednostima – med ceno in kvaliteto. Morda se res niste najbolj modro odločili pri rešitvi te dileme, toda sama dilema ni bila problem!
V množici stvari počena cev ni toliko problem, je ponujena priložnost, da v prihodnje ravnamo bolj modro in kreativno pri reševanju paradoksa cena/kvaliteta.
Če se ukvarjate le s trenutnim vidnim problemom počene cevi in se ne posvetite skritemu paradoksu, ki leži pod njim, zamujate priložnost, ko bi lahko postali bolj modri in bolj kreativni.
Pravite, da problemi niso resnični problemi. Razložite podrobneje, prosim.
Naša družba pogosto definira probleme na zelo omejen, tehnični način. Na primer prevelika gostota prometa je prikazovana kot problem, ker zmanjšuje učinkovitost cest, glede pretočnosti prometa. V smislu obravnave paradoksov pa prometna zasičenost prisili ljudi, da uporabljajo svoja vozila na bolj učinkovit način in je tako spodbuda, način in pot k učinkovitosti. Če je cesta zasičena s prometom, boste bolj skrbno premislili o smiselnosti vašega izleta ali o možnih drugih načinih, da opravite svoje delo. To kar se torej kaže kot problem, namreč zasičenost prometa, ni pravi problem ampak le navidezna manifestacija prikritih plasti paradoksov.(vzrok/posledica) Če obravnavate ta navidezni problem enodimenzionalno in ga obravnavate le kot problem, ki ga morate odpraviti, lahko s tem ustvarite pravo poplavo novih problemov, kar je bilo za prometni primer dokazano v Los Angelesu.
V naši obravnavi družbenih zadev želimo zasledovati prikrite paradokse in poiskati bolj kreativne načine uravnotežanja neločljivo povezanih napetosti. Modrost je sposobnost, da presodimo, katera od teh kreativnih strategij minimizira ‘probleme’, ki so povsem naravne posledice naših aktivnosti.
Zakaj pravite, da rešitev ni?
Beseda ‘rešitev’ namiguje na končno razrešitev ‘problema’. ‘Rešitve’ obstajajo samo v enodimenzionalnem svetu, očiščenem vseh paradoksov, kompleksnosti in nasprotij. ‘Rešitve’ so torej poenostavljeni odgovori na preveč poenostavljene mentalne konstrukte, ki imajo le še malo zveze z mnogodimenzionalnim realnim svetom.
Vrnimo se k paradoksu, ki ga doživlja vsak človek: protislovje med željo biti intimno povezan s sočlovekom v zapriseženem odnosu in željo po osebni svobodi in neodvisnosti. Izbira med poročiti se ali ostati samski ni rešitev napetosti, ki izvira iz tega paradoksa. Z odločitvijo za eno od obeh možnosti ne moremo razrešiti napetosti med tema dvama željama. In katerokoli strategijo izberemo danes, bo naša odločitev oblikovala novo in drugačno podobo jutrišnjega sveta. Takrat bomo pred novo izbiro: Ali je strategija, ki sem jo izbral včeraj še vedno ustrezna ali pa nemara obstaja bolj kreativna pot obravnave te napetosti? Logika paradoksa vključuje ples z napetostjo nerazdružljivih protislovnosti. Ne gre za razvijanje kompromisov med navidezno protislovnimi elementi. Niti ne za izločitev, ignoriranje ali zmanjševanje pomembnosti ene potrebe proti drugi. Protislovja ne razrešimo z uravnovešanjem napetosti. Uravnoteženje je statična odločitev medtem ko je vživetje v paradoks dinamično in vključuje nenehno valovanje, oseko in plimo, ples nemogočega.
Če ne obstajajo rešitve ali sploh obstaja upanje za svet?
Mislimo, da še najbolj razdira upanje v ustvarjanje boljšega sveta stari pristop k reševanju problemov. Začne se z ugotavljanjem, kaj je problem. V realnosti je to poskus dokazovanja nemogočega. Prav pod površjem navideznih rešitev je zavozlan nivo, ki ga je nemogoče razvozlati. Tiste, ki nočejo sprejeti poenostavljenih odgovorov, to vodi v izgubo upanja in jih v mnogih primerih paralizira, omrtvi, postanejo malodušni.
Če pristanemo na to, da rešitve ne obstajajo, nas to osvobodi iskanja iluzije – v prepričanju, da tudi slepa kura zrno najde. Na čuden način se ‘problemi’ zazdijo veliko bolj obvladljivi. Ko prenehamo gledati na zadeve kot na nekaj, kar obstaja ‘tam zunaj’ in jih začnemo gledati kot pojavljanje in izražanje paradoksov ‘znotraj nas’, se zgodi sprememba. Boljši svet ne soustvarjamo več tako, da druge prepričujemo katera pot je prava ampak iščemo bolj kreativne poti v soočanju z lastnimi notranjimi protislovji. Taka aktivnost je veliko bolj v naši oblasti, zato smo lahko tudi bolj kreativni, ustvarjalni in učinkoviti. In to zmoremo! Postaviti si dosegljiv cilj, je začetek novega upanja.
Kako se povezujeta argumentiranje ‘ni problemov in ni rešitev’ s ‘spreminjanjem sveta skozi igro’?
Dobro vprašanje. Iskanje novih kreativnih načinov za uravnovešanje paradoksov vam lahko predstavlja izziv za kreiranje boljšega sveta. Tega ne bo mogoče doseči z racionalnimi procesi (tudi če uporabimo razumsko sklepanje, da bi razumeli naravo prikritih paradoksov). Paradoksi so notranje uganke, ki jih ni mogoče razrešiti s sklepanjem in umovanjem. V igri so otroci ujeti v nikoli končan sedaj. Vključujejo svoje neposredno okolje, sodelujejo z njim vendar ga ne sprejemajo kot končno realnost. Svoje odnose z okoljem preoblikujejo iz trenutka v trenutek. Če se okolje spremeni te spremembe vtkejo v svojo igro.
Prav to kar imenujemo ‘popolna igra’ počnejo tudi tisti, ki spreminjajo svet. Sprejmejo paradoksalno naravo realnega sveta, a je ne sprejmejo kot končno realnost. Preoblikujejo svoje odnose do teh paradoksov iz trenutka v trenutek. Paradoksi postanejo sestavni del odrske predstave, ki jo sproti odkrivajo. Če se jim ostali igralci pridružijo na odru in spremenijo pogoje, preprosto vpišejo spremembe v scenarij in z njimi ustvarijo še veliko bolj zanimivo zgodbo.
Ne poskušajo več nadzirati sveta ampak namesto tega zaupajo svojemu notranjemu geniju, da bo zmogel preoblikovati v zlato vse, kar univerzum vrže mednje.
P.S. www.playforchange.com in elektronski naslov ustanoviteljev iz Avstralije davidengwicht@optushome.com.au Namen druženja je eksperimentiranje z ustvarjanjem boljšega sveta skozi igro. Ustanovitelja tega Mednarodnega kreativnega združenja sta zelo prijazen, ljubeč par Ingrid Burkett in David Engwicht. Z veseljem vam prenašam nekaj njunih sporočil v razmislek.
