V zgodovini kazenskega prava so mladoletnike obravnavali enako kot polnoletne storilce kaznivih dejanj. Začetek posebnega sodstva za mladoletnike se začne leta 1899 z ustanovitvijo mladinskega sodišča v Chichagu. Za kazenskopravno obravnavanje storilcev je značilno, da skuša s posebno vrsto kazenskih sankcij doseči zlasti vzgojo in prevzgojo mladoletnikov ter s tem preprečiti ponovno izvrševanje kaznivih dejanj. Izbira in odmera kazenskih sankcij na podlagi zahtev o vzgoji in prevzgoji sta izpodrinili izbiro in odmero kazenskih sankcij na podlagi krivde. Tako lahko govorimo o pedagogizaciji mladoletniškega kazenskega prava. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da gre pri mladoletniškem pravu še vedno za odziv družbe na storjeno kaznivo dejanje. C. Lasch zagovarja tezo, da so mladostniki deležni drugačne obravnave kot odrasli, saj še niso dosegli arbitrarne meje, ki jih vzpostavlja v družbi kot zrele, odgovorne in svobodne subjekte. V mladoletniško kazensko pravo je treba vzgojo in prevzgojo vključiti tako, da ne bodo ogrožene oz. kršene temeljne pravic mladoletnikov. Namen vzgojnih ukrepov je namreč, »da se mladoletnim storilcem kaznivih dejanj z varstvom in s pomočjo, z nadzorom nad njimi, njihovim strokovnih usposabljanjem in razvijanjem njihove osebne odgovorsti zagotovijo njihova vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj« (73. člen kazenskega zakonika). Bavcon in Šelih pravita, da je mladoletnikovo kaznivno dejanje zunanji odraz njegove osebnostne neprilagojenosti. V ospredju obravnave je osebnost mladoletnega storilca. Upoštevati je potrebno storilčevo duševno razvitost, njegove psihične lastnosti, nagnjenja in nagibe, dotedanjo vzgojo in razmere, v katerih je živel, da bi znali uvideti vzroke za kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje naj ne bi bilo v središču presojanja, ampak le iztočnica, na podlagi katere naj bi doumeli osebnost storilca in izbrali ustrezni vzgojni ukrep. V kazenskopravni obravnavi odraslih sta pri izbiri in odmeri kazenske sankcije odločilnega pomena teža in narava kaznivega dejanja, pri mladoletnikih pa so odločilne potrebe, ki jih ugotovi sodišče glede nadaljnje vzgoje in prevzgoje mladoletnika.
Nekateri avtorji zagovarjajo stališče, da naj bo vzgoja le stranski učinek sodnega postopka. Pojavi se načelo sorazmernosti med težo kaznivega dejanja in reakcijo nanj. J. Hellmer je opozoril, da je kaznivo dejanje tisto, ki je sprožilo odziv družbe, in ne mladostnikova potreba po vzgoji oz. prevzgoji. Mladinski sodnik se mora najprej vprašati, kakšni sta narava in teža kaznivega dejanja, kateri ukrep ustreza kaznivemu dejanju in je kot tak primeren tudi za vzgojo. Sodnik se ukvarja z obtožencem kot nosilec določene vloge, kot oseba se ne sme »spustiti« v osebo obtoženca. V odnosu do njega je lahko razumevajoč, odprt, pozoren, a nad njima vedno stoji prisila zakona. Obravnava obtoženca ne izhaja iz osebne komunikacije med obema, temveč iz zakona.
Vzgojno vrednost kazenskega prava tako iščemo v spoštovanju oz. doslednem izvajanju zakonskih predpisov in v brezhibnem vodenju kazenskega postopka. Prav je, da kazensko pravo za mladoletnike bolj upošteva osebnost storilca kot kazensko pravo za odrasle storilce, vendar naj se kazenskopravna obravnava strukturira na podlagi kaznivega dejanja pri vseh kazenskih sankcijah za mladoletnike. Vzgoja mladoletnika se začne že v samem vodenju kazenskega postopka proti mladoletniku in v izreku kazenske sankcije, ne kasneje, po že izrečeni sankciji. Vzgoja je »stranski učinek« brezhibne kazenskopravne obravnave, ki se kaže v tem, da posameznik začuti moč prava, da začuti, kako mora prevzeti posledice svojega ravnanja, odgovarjati za to, kar počne.
