Moja rodna domovina

0
265

 

Sonce tako prijetno greje moje roke … Naslonim se na mizo. Previdno in počasi, da se ne opraskam ob lesene grče, napake in razpoke. Z desno roko si podprem utrujeno glavo. Zazeham, kot vedno, kadar mi je dolgčas, a si hkrati poizkušam iz misli pregnati dolg seznam stvari, ki jih moram postoriti čez vikend. Od utrujenosti me začne zebsti in še bolj se zvijem sama vase …

Moje napol odprto oko se ozre proti zastavi na balkonski ograji. Le v čem je smisel, da je obešena na notranji strani ograje? Tako je, pravzaprav ne vidi nihče. Le, če natančno pogledaš skozi enakomerne presledke med vrsto deščic, ki sestavljajo ograjo. Ja, tako bi jo opazil vsak Slovenec, ki pozna slovensko zastavo. Tujci si tako ali tako ne belijo glave z državico, ki na globusu zavzame pičla dva kvadratna milimetra.

Zbudi se, Hana, kaj spet filozofiraš. Na kratko povedano, zastava pri nas doma kraljuje obešena celo leto, ker smo zelo domoljubni. In nismo tako pridni, da bi jo obešali in potem sneli za vsak državni praznik. Ali ni tako bolj priročno? Da ne pomislite na katastrofo, če je ne bi imeli!

A ko smo ravno pri, hm, velikosti naše države, se nečesa spomnim. Kaj pa rek: Ni pomembno, kakšen si zunaj, temveč kakšen si znotraj? Jutra, ko po hiši že kar moteče glasno donijo partizanske pesmi, na zahtevo mojega očeta, največjega domoljuba v družini. »Zapomni si, oni,« pomigne proti zvočnikom in glasbi, »so zaslužni za vse tole, kar imamo.« »Vem, oči,« pokimam. Začutim predanost tem ljudem.

In dopoldnevi, ko skačemo po dnevni sobi in smo od stiskanja pesti za zmago in čim boljšo uvrstitev na tekmovanjih za »naše« že čisto potni. Potem, ko se vse umiri, ob glasu jezičnih komentatorjev, ki navdušeno vpijejo dobro uvrstitev ali celo zmago, nastane tišina. Zazveni slovenska himna, Zdravljica, in pomisliš, koliko dela se skriva za to zmago. Ampak, hej, to so Slovenci, tisti iz Slovenije, ki je nihče ne pozna! Zdaj jo pa bolje poznate, a? In v meni se dviga, visoko, visoko, ponos! Kot ogenj, ki me lahko odnese, kamor koli in se širi, hitro. Tu so še Bled, Postojna, Planica, Lipica, prostrani gozdovi … Katera dežela se še lahko hvali s tem?

Ob vsem, kar imam, me spreletava ponos, ponos na … domovino. Na vse, ki so se kadar koli borili za moj narod – Slovence. Za jezik – slovenščino ter naše ozemlje. In svobodo. Na vse junake, mogočnega, pogumnega srca. Ki so bili pripravljeni tvegati življenja. Na one, ki se jih spomnimo, medtem ko stopimo po pokopališču in se ozremo po tisočih, majhnih in komaj opaznih kamnitih nagrobnikih. Mrzlih, grobih, preraslih z visoko, ostro, divjo travo in napolnjenih z žalostjo. Kot bi jih opevala otožna pesem. »A je to vse?« vprašam. »A tu počivajo vsi ti junaki? V tej zanikrni goščavi?« »Tu.« »Misliš, da bi bilo kaj drugače, če bi bili višji, obdani z dragulji ali zlatom? Bi otroci dobili nazaj očete, bi potemtakem žene kaj laže prenašale breme odgovornosti, ki se je prevalilo na njihova pleča? Misliš, da bi se iz dolgo zapuščenih hiš izginila meglica, sled trpljenja, solza in neprespanih noči?« »Ne. Ne bi.«

Kdo je kriv za vse to? Mar res obstajajo in so obstajali ljudje, ki so krivi? Brez razloga so umirali moji vrstniki, mlajši, ženske, moški. Zaradi želje po ubijanju in prevladi ljudi, ki teh grozot ne obžalujejo. Brez trohice obžalovanja. In oni so povzročili, da je preteklo preveč solza, preteklo preveč krvi in preveč ljudi ne bo nikoli uresničilo svojih sanj. Ni me bilo zraven, pa vem, da se je dogajalo veliko hudega in nočem razmišljati o tem.

Izkažimo spoštovanje vsem junakom, to je naša dolžnost. Preveč so trpeli, da lahko govorimo slovensko, smo svobodni in imamo svoje pravice. Pomembno je, da se kaj takega ne bi nikoli več zgodilo, nobene žalosti več. Zdaj je čas, da se zavzamemo za mir in slovenski jezik, naš, materni jezik.

Na roki imam vzorec od dolgega slonenja na mizi in vse me boli od trdega roba in grobe površine lesene klopi. Svetloba me bode v oči. »Čisto sem se vživela,« zamrmram sama vase. »Hej, spomnila sem se novega slogana: ponosna, da sem Slovenka!«