V nadaljevanju si preberite krajšo zgodbo, ki je nastala po branju drame Rudija Šelige, Lepa Vida pod mentorstvom Gabriele Babnik Ouatarra, v sklopu delavnice kreativnega pisanja JSKD Kako shaja moje telo.
Monika Lavrič: Ptice selivke
Vida se je še zadnjič ozrla proti vratom Medvedkov, za katerimi je izginila Darinka. Globoko je vdihnila in se odločno namenila proti toku mamic in malčkov, ki je v lepem pomladnem jutru tekel proti vrtcu. Na hitro je pokimala nekaterim znankam, se raztreseno nasmehnila njihovim otrokom in že je bila na parkirišču. Drevesa so bila sveže olistana, vse je cvetelo in ptice so žvrgolele. Pohitela je do svojega novega avtomobila, ga odklenila z lastno prisotnostjo in se zvrnila na sedež.
To je bilo to, je pomislila. S tresočimi dlanmi si je snela poročni prstan, ga nekaj časa mencala v rokah, nato pa ga hitro vrgla v predalček za pepelnik. Živčno se je ozrla okoli sebe, a nihče ji ni posvečal pozornosti. Bila je le ena od mam v množici enakih. Izklopila je mobilni telefon, nato pa iz torbice vzela prospekt, ki je vabil v center dobrega počutja. SPA za ženske. Mir, tišina in čas le zase. Dobrodošle v termah De mujer a mujer. Privoščila si je nasmešek in prospekt pustila na sovoznikovem sedežu, da bi jo opogumljal na dolgi poti.
Vžgala je avto, se ozrla čez ramo in vzvratno zapeljala s parkirnega mesta. Pogled ji je zdrsnil na zadnji sedež, kjer je Darinka pozabila svojo najljubšo plišasto igračo. Avto, pomanjšana verzija modela, v katerem je ravnokar sedela. Česa vsega se proizvajalci ne spomnijo …
Z nekaj slabe vesti je zamahnila po njem in ga sklatila na tla za sedeže.
Ne da bi trenila, je zapeljala izpred vrtca in pustila njegov svet za seboj. Prižgala je radio, spustila okna in odvijugala po regionalnih cestah na zahod.
S polnim tankom goriva je prišla daleč in bil je že skoraj čas družinskega kosila, ko se je odločila, da se ustavi na črpalki sredi ničesar. Vstopila je v prodajalno, se ustavila pred hladilnikom solat in dietnih pijač, se mu par minut mrščila, nato pa zavila proti sendvičem in s police pograbila ohlajen hamburger.
Zdolgočasen prodajalec jo je nemo opazoval.
»Dvojko, prosim, in tole,« pomolila mu je svoje kosilo.
»87,16 evrov,« je zdrdral prodajalec, nato pa oživel. »Čestitam, prislužili ste si osem nalepk zvestobe! Bi želeli kupiti ročni mešalnik, robotski sesalec ali morda,« teatralno je pomolčal, »komplet tehnološko naprednih krp za brisanje prahu, ki jih lahko nadzorujete preko mobilne aplikacije?«
Vida ga je nejeverno pogledala.
»Am, s kartico, prosim.«
Prodajalec se ni dal.
»Seveda, seveda. Samo danes, samo za vas, enkraten popust pri nakupu nad 88 evrov! Gospa, izgledate kot nekdo, ki nujno potrebuje set za čiščenje kopalničnih fug!«
»A lahko samo plačam, prosim?«
»Seveda! Vam lahko priporočim naše čudovite brisače? Teh ni v nobenem domu nikoli preveč. No, to seveda veste, kaj pa govorim!«
Vida je razdraženo potrkala s kartico ob pult.
»Ali pa naše fantastične kopalne plašče, dva za ceno enega, za pičlih 66 evrov vam ob nakupu moškega plašča ženskega – podarimo!«
»Gospod, ali plačam, ali odidem.«
»Plačajte, seveda, seveda! To bo 153,16 evrov.«
Zmajala je z glavo in nastavila kartico čitalniku.
Prodajalec je zažarel in ji čez pult podal dva mehka zavoja.
»Srečno, srečno pot. Mislim, naj vas plašč oblije s srečo. Gospa!« ji je začivkal v slovo.
Vida se je vrnila v avto in zavoja vrgla na zadnje sedeže. Kakšen primerek, si je mislila. Ozrla se je na uro, odvila svoje kosilo in se med speljevanjem odločila, da vožnjo nadaljuje v hitrejšem ritmu. Ob prvi priložnosti je zavila na avtocesto in že so kilometri švigali mimo nje, asfalt pa se je pred njo stekal v blaženo neskončnost.
Pomislila je, da so do zdaj moža verjetno že klicali iz vrtca, da je ni bilo po Darinko.
Močneje je pritisnila na plin in nadaljevala pot.
Od nekdaj jo je bilo strah dolgih potovanj, na njih je vendar lahko šlo toliko narobe. A strah je bil odveč, si je mislila, tole je prav prijetno. Celo več kot prijetno. Fantastično, seveda! je pomislila in se zahehetala sama pri sebi.
Iznenada je radio preskočil na drugo postajo in namesto evropopa je iz zvočnikov zadonela tehno glasba. Z očmi na cesti je pritiskala na gumbe na volanu, a spremenilo se ni nič. Radio se ni odzival, še več, glasnost se je le povečevala in postajala oglušujoča. Poskusila je ugasniti osrednjo nadzorno ploščo, pa nič. Neuspešno.
Z naraščajočim nemirom se je spet posvetila vožnji. Ni važno, ni važno, si je mislila. Da le pridem na cilj.
Nato so podivjali brisalci. Sprednji in zadnji so na najvišji hitrosti leteli čez vetrobransko steklo. Stisnilo jo je pri srcu, a videlo se je zaenkrat še, pa čeprav komaj. Da ima le ogledala.
A ni jih imela več dolgo. Stranska ogledala so se začela zapirati in odpirati in kmalu se jim se pridružilo še vzvratno, ki je v istem ritmu migalo levo in desno.
V Vidi je naraščala panika. Promet je bil gost in hiter in bil je čas vračanja iz služb. V zraku sta bili utrujenost in živčnost.
V smrtnem strahu je vozila naprej in kmalu prevozila elektronski pano za obveščanje o prometu. Le da tokrat na njem ni pisalo VZDRŽUJTE VARNOSTNO RAZDALJO, pač pa VRNI SE, DRAGICA MOJA. Po njem so ogledala obmirovala, a ko je Vida s trdno stisnjenim volanom prevozila naslednji izvoz, se je vklopilo gretje, strešno okno se je zakrilo in stekla so potemnela.
Na naslednjem panoju jo je pričakal napis: OMARE TE ČAKAJO.
In na še naslednjem: OBRNI SE.
OBRNI SE!
Ni se obrnila, ni se ustavila in ni podvomila. Šla je naprej.
Nato so se pojavile table z obvestilom o delu na cesti. Promet se je še zgostil, Vidi je pot tekel po obrazu in sedež jo je žgal s svojim gretjem. Pomislila je na tiste daljinsko vodene krpe za brisanje prahu in se spačila. Vedeti bi morala …
Ko so se vozila razporedila v eno kolono in si je Vida dovolila lažje zadihati, so zaškrtale ključavnice in avto ji je bil dokončno vzet izpod nadzora. Zavil je na zaprti pas, podrl nemalo stožcev, pospešil in čez par sto metrov s cvilečimi gumami mimo krilečih delavcev polkrožno zavil na nasprotni pas avtoceste, nazaj proti domu.
Vido je sunek vrgel vstran, v steklo. Onesvestila se je …
Zbudila se je sredi noči, ko je avto zapeljal na ogromno osvetljeno parkirišče pred IKEO. Prostor je bil vse prej kot opustel in razlog so oznanjali veliki plakati.
Late night shopping! Ekskluzivno za člane kluba IKEA family!
Poskusila je odpreti vrata, a še vedno so bila zaklenjena. Panično se je ozirala okoli sebe, medtem ko se je avto počasi približeval glavnemu vhodu. Pred njim je strmo vzravnan s telefonom v eni in zaspano Darinko v drugi roki stal njen mož.
Darinka!
Vida se je obrnila na sedežu in se stegnila na tla po plišasti avtomobil. Iz las si je potegnila lasnico, pogledala moža in lasnico zapičila v bok igrače. Pobezala je po penastem polnilu in njen avtomobil je zaškrtal.
Izpod napušča ogromne prodajalne je zletelo nepreštevno število lastovk.
Mož se je začudeno ozrl k svojemu telefonu, Vida pa je zmagoslavno pograbila kopalni plašč s sedeža in z njim stopila iz ustavljenega in odklenjenega vozila.
Med moževim besnenjem si je z grandiozno kretnjo ogrnila plašč, ga zavezala in s stegnjenimi rokami pričakala lastovke, ki so jo zgrabile s svojimi nožicami in jo pred očmi strmeče množice moških in žensk za vedno odnesle stran.
