V mravljišču gospodarskih poslov je vedno znova objektivni vir težav stanje delovanja institucij države. Evropsko sodišče v Strasbourgu znova in znova sodi, da so pri nas sistematsko kršene določene pravice in svoboščine, med razlogi posebej izpostavlja inadekvatno (angl.: inadequate) zakonodajo in neučinkovito delovanje (angl.: inefficiency) pravosodne administracije.[1] Pred sistemskimi kršitvami teh pravic in svoboščin pa naj bi sicer neposredno varovala že Ustava.[2]
Premostitev sistemske motnje se prizadetim osebam ponuja na kateri koli stopnji upravnega oziroma sodnega postopka v možnosti, da se po varstvo obrnejo z ustavno pobudo na Ustavno sodišče, ki naj bi potom arzenala ustavnih pooblastil reguliralo oziroma sankcioniralo stanje družbe. Besedilo Ustave tako med pogoji postopka začetega z ustavno pobudo dokaj prosto zahteva le, da: »Vsakdo lahko da pobudo za začetek postopka, če izkaže svoj pravni interes.«[3]
Vendar tudi na tej poti naleti na pripravljene ovire – tako v zakonodaji, kakor v pravosodni administraciji. Prve so uveljavljene v določilu 2. odstavka 24. člena Zakona o ustavnem sodišču,[4] ki je zožilo gornjo določbo Ustave, druge pa so nato v strogi interpretaciji te določbe zakona v praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije. To vodi v nesprejemanje oziroma zavrnitev pobud, češ da: »…mora biti pravni interes neposreden in konkreten. Splošen in abstrakten interes, ki bi ga imel kdorkoli, ne zadošča. Ugotovitev pobudnikovemu predlogu mora privesti do spremembe njegovega pravnega položaja.«[5] Razdalja navedene mostitvene poti se nato v našem sistemu dokončno poveča ob mnenjih glede možnosti priznanja izpolnitve pogojev za vložitev ustavne pobude komurkoli, češ, da: »… v primerih, kakršen je obravnavani, ne more biti drugače, kot da sprejmemo tezo o pravnem interesu vsakega od atomiziranih nosilcev človeškega dostojanstva ter da pobudniku ni treba še posebej dokazovati svoje neposredne, osebne prizadetosti – ta se kratko malo domneva …«,[6] oziroma da: »… Iz nekaterih trditev v 4. točki obrazložitve odločbe bi celo lahko sklepali, da je Ustavno sodišče v resnici priznalo pravni interes vsakomur in da sta zato prvi in drugi del 4. točke v medsebojnem nasprotju. Vendar menim, da ni tako.«[7]
Pravilo je obratno – Ustava omejuje zakone, ne pa zakoni Ustavo. Za pridne mravljice tako na prekinjeni poti do Ustave podobno kot: »Pri načrtovanju mostov sledi iz zahteve po ravnovesju navorov pomembno spoznanje: mostu preko široke reke ne moremo zgraditi tako, da brv poljubno podaljšamo.«[8]
Žiga Stupica
( https://www.facebook.com/Dajatve
[1] Glej na primer 93. točko sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu v zadevi številka 23032/02 z dne 6. oktobra 2005 (angleška različica), in 1. odstavek 99. točke sodbe tega sodišča v zadevi številka 60642/08 z dne 6. novembra 2012 (angleška različica) – ta sodba še ni dokončna.
[2] II. poglavje Ustave Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, številka 33I/1991 in naslednji).
[3] Besedilo v navednicah: 2. stavek 2. odstavka 162. člena Ustave Republike Slovenije.
[4] Zakon o ustavnem sodišču. Uradni list Republike Slovenije, številka 15/1994 in naslednji.
[5] Besedilo v navednicah iz razdelka B, točka 3 obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-423/98 z dne 4. 2. 1999.
[6] Besedilo v navednicah iz točke 4 pritrdilnega ločenega mnenja sodnika Jana Zobca, ki se mu pridružuje sodnik mag. Miroslav Mozetič, k odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-109/10 z dne 3. 10. 2011.
[7] Besedilo v navednicah iz točke I.2. pritrdilnega ločenega mnenja sodnice mag. Jadranke Sovdat, k odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-109/10 z dne 3. 10. 2011, h razlogovanju katerega se je sodnik dr. Ernest Petrič pridružil med drugim v točki 9 svojega pritrdilnega ločenega mnenja v tej zadevi.
[8] Besedilo v navednicah iz: Andrej Likar: Brv in most, v: Presek, Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, letnik 27 (1999/2000), številka 3, stran 133.
