Na obali neskončnih svetov se shajajo otroci. (Pravi omenjeni pesnik).
Na obali…
saj res, na obali potokov in rek smo se shajali, delali smo mline, lovile ribe in govoričili nedostojnosti, saj res.
Potem so nam neki zelo dolgočasni ljudje z dvignjenim prstom pridigali o obalah, o neskončnosti, o shajanju in o dostojnosti. Pa da rib ne smemo loviti. Oni so s svojimi pridigami zgradili svoj dom, pa kupili avto. Mi smo ostali še naprej brez rib in brez dostojnosti.
Se pravi: še zmeraj otroci.
(Vitomil Zupan: Pesmi s prostosti, uredila Ifigenija Simonović)
Proza NA OBALI
