NA VRH PA POŽIREK ŠNOPSA

0
42

Vsi in vse je že čudno. Od naravnih pojavov do človeka. Ki je vsekakor tudi naravni pojav.

A vzemimo na primer pod drobnogled en samcat dan. Da, štiriindvajset ur imam v mislih. Jasno jutro je. In če bi se naj po jutru dan poznal, bi, upoštevajoč ljudsko modrost, bilo štiriindvajset ur jasnih. Vremensko jasnih. In se zato spraviš na kolo. A si  naslednjih nekaj metrov asfalta stuširan.

Ali greš v hribe, pa sredi vročega avgusta zijaš v beli sneg.

So  na enem koncu neba vražje lepi oblaki, na drugem pa so taisto imenovane stvari tako črne, da prav gotovo ne more prileteti iz njih nič drugega kot svetleč, gromeč , uničevalski gnev.

In ti je vroče in te zebe isto minuto takorekoč. Pomisliš na življenje v milih krajih, a kaj ko ni v tebi nič beduinskega, da bi se pridružil selitveni  karavani.

V človekovi naravi je, da žuga s prstom,  v takšnih nestanovitnih vremenskih primerih  pa sploh, celo bogu.

Ampak On ali Vsemirje oziroma Nekdo že ve, kako ukrotiti človeka in (njegovo) naravo. Če je vsemirsko zapečateno, da mora neurje posekati na stotine dreves v občini ali razčesati nekaj deset streh, je to vsemirsko dokončno, odločeno, pa konec! Navsezadnje bo več sestankovanj, več polen prav tako, pa več trepljanj po prsih, pa tudi seveda kakšna zares akcija. Narava že ve, kaj dela. Naj si že enkrat ozavestimo v svoje možgančke, da se ne splača biti sovražnik nature. Da lahko potlej samopomilujoče javkamo.

Toda če bi uspeli ukazovati tej gospe, pa tja gor v nebo, bi bila na svetu še hujša zmešnjava. Jaz bi morda hotela srednje toplo vreme, kakšen drug bi norel za vročino, kdo drug bi hotel sneg. Čigava bi prevladala?

A saj ne bi ostalo le pri vremenu. Vreme bi bilo najskromnejši povod, da bi se maščevalno smeškali sočloveku, posledično pa bi bili priča različnim stopnjam kokodakanja in petelinjenja in kikirikanja na vladnih seansah.

Ker jaz sem jaz in ti si ti in ti nisi in ne moreš biti jaz, torej ne moreš biti naš, če nisi- naš. Niti ko gre za vreme, ki bi naj bilo od vseh (nas).  V politiki, stranki, na družbeni lestvici, na družbeni podlestvici, to je tam pod zadnjim klinom, kjer je čedalje več osebkov. Pa ne zavoljo vremena, narave, vsemirja. Prej zavoljo lastne  nekorajže in nemoči oziroma a la Darwin resnice, da močnejši preživi v boju za o(b)stanek. Ali pa morda zaradi tiste preproste resnice, da je dandanes treba (nekam) lesti.

Nekam lesti in zlesti in prilesti ima v sodobnem slovenskem medčloveškem slovarju, ki se še vedno piše, pomen asimilirati se, imeti mir, biti zaželen, vsaj navidezno. Nekateri so umetno asimilirani v nekem okolju, a do točke postati in  biti naš in vaš  se lahko vleče desetletja. Biti stepni volk v nestepi pomeni vsakodnevno zavijanje pod nebo, sicer dobro slišano, a ne opaženo.

Ampak prihaja čas, ki nas bo sigurno združeval,  v smislu dobiti, zadeti najboljše. Torej bomo volilsko enovalovno uglašeni in programirani in vsaj tisti čas vsi razmišljali v skupno dobrobit.

Dotlej pa prežvekujmo narodno mineštrsko solato:  namreč nekaj lističev zelene solate(  za zelence), rdeč radič ( da smo rdeči od zavisti in jeze ), majhno zeljno glavo (ni trda kot človekova ), koruzo ( je sicer za kure, ampak…), kumarice ( smo  kisli), redkvice ( za majhnost), korenje ( za odlično grizenje). Ko pojemo mineštro, spijemo samo en požirek šnopsa,  da bomo kljub poživilu še sposobni  videti življenje takšno kot je, ne kakršno bi želeli, da bi bilo.