Zjutraj se tiho splazim v vonj po britju,
še čisto nedokončana, in vem, da moram
danes izreči dokončno izreči besedo. V jasnini
ga použivam, jutro, božam ga kot mačko,
dlačice svetlobe od ugodja trepetajo.
Ko zunanja meja predre notranjo,
se vse zlije, brez besed, brez slutenj,
kot Caeirovo nebo ali Transtromerjeva
praznina, ki ni prazna, ampak odprta.
(Nina Križanič Muller: Odprta praznina, Založba Pivec, Maribor, 2009)
