Več o natečaju na:
https://www.ventilatorbesed.com/?opcija=kom_clanki&oce=4&id=6334&leto=2
1. Zgodba: Namera, avtorica Barbara Gale, 32 let
Obljubila sem si, da te bom ubila.Ta obljuba ni prva.Nekoč sem že poskušala.
Z lahkimi delci, ki sem jih trgala ter razpolavljala na pol in na pol. Bili so povsem brezokusni.
Pa vendar sem te prebudila in te uspela dvigniti od tal. Vedela si, da si to ti.
Bila si mlahava, a zame težka, pretežka. Nič mi nisi bila v pomoč.
A sem te spravila skozi prag ter skozi vrata, skozi troje vrat. Ti pa si še vedno nemočno opletala in zaspala. Zaspala.
In spala. Takrat sem morala oditi.
Nisi se bala. Jaz se nisem razblinila. Obstajala sem. Prežala nate in se pojavljala pred teboj, vedno znova, kot šopek vijola orhidej. Stal je v neprimernem kozarcu, na polici ob oknu, vse od dne, ko so te sprejeli.
Glej me ,tu sem ! Viseča v zraku. Obešanka.
Bolna si. Tvoje oči so črne- globoka luža teme, ki se razprostrira po dolini.
Lasje, drugače tako mehki in valoviti, brez sijaja. Nasmeh je zamrl.
Skozi okno vidim strehe. Samo strehe in sonce, ki zahaja. Kako je to mogoče ?
Da je ta prizor popoln, preveč popoln zame ?
Zopet si v isti sobi. Iz hodnika drvi proti tebi milijon glasov. Ponujaš jim občutek.
Čisto določen občutek in tako mirna si. Samo ležiš sredi bleščeče beline.
V resnici izginjaš. V prizor na sliki. Vem, da bi rada izstopila. Prezgodaj je.
Nocoj si pozabila govoriti. Morda jutri ?
Jaz sem nož v tvoji roki. Čisto nov, z ostrim rezilom in rdečim ročajem, ne izpusti me.
Uporaben sem. Uporabi me. Zdaj. Nič ne bo bolelo. Taka mala zareza, a glej lahko osvobodiš ves svet.
Moraš res živeti in prenašati vso toploto v sebi ?
Srce je že odletelo. Le kdaj si je nadelo krila in se nama izognilo ? Nič ne de. Zmoreva sami.
Neizogibno se trgaš stran od mene in končno priznaš poraz. Obrisi podob so dokaj redki.
Če ti že uspe privabiti moj pogled na izgubo svetlobe, vedi tu sem le za okras.
Načenjaš mi te dni, ko sem že skoraj pozabila, ko sem že zleknjena na postelji z zaprtimi očmi in ti se pojavljaš. Moraš res umreti ? Moraš res zdaj ?
2. Zgodba: Še vedno, avtorica Andreja Turičnik, 18 let
Spet sem razočarana. Ostala sem sama. In čeprav sem obkrožena z ljudmi, se počutim tako zelo osamljeno. Kot da bi se okoli mene ustvarila plast, ki temu paranoičnemu svetu ne dopušča, da bi me zdramil. Ne prenesem več tega, da se ne vidiva. Skoraj vsak večer, ko končava s pogovorom, se začnem jokati, ker vem, da bo jutri minil še en dan več, ki ga ne bom preživela s tabo. Še en dan, ko te bom slišala samo po telefonu. Videla samo na slikah. Vendar nočem tega. Potrebujem te. Potrebujem tvoje dotike. Tvoje poljube. Hrepenim po dotiku tvoje roke na moji nogi. Po tvojem nežnem božanju mojega hrbta. Čeprav se trudim, da ti tega ne bi pokazala. Rada bi, da bi si tudi ti želel vsega tega tako močno kot jaz. Ampak nikakor mi ne pokažeš svojih čustev. Praviš, da me imaš rad, a mi tega ne pokažeš. Kako lahko to rečeš, a si zame ne vzameš časa. Morda pa samo že od vsega začetka veš, da to ni resno in da nikoli ne bova imela skupne prihodnosti. Zadnje čase sva se morda res oddaljila. Saj se še vedno slišiva vsak dan, a nekaj je drugače. Zdi se mi, kot da samo še čakava na tisto odločilno dejanje, ki bo vse skupaj končalo. Da počasi iz para prehajava v samo prijatelja. Morda je tako še najbolje. Šel boš naprej. Jaz pa bom ostala, skupaj z vsemi spomini. S spomini na tvoje dotike. Na tvoje besede. Na to kako nežen si bil z menoj, kot da sem najbolj krhko bitje. Dal si mi občutek, da sem lahko ljubljena in da po vsej moji preteklosti tudi jaz lahko ljubim. Ljubiti. Beseda, ki jo marsikdo izreče samo zato, ker je to nekaj, kar pač rečeš svojemu partnerju. Vseeno pa se ne zavedajo, kaj to v resnici pomeni. Ljubiti ne pomeni, da nekoga pogrešaš in da se od časa do časa spomniš nanj. Da ga želiš videti pa vendar, ko sta skupaj želiš biti povsod drugod. Ljubiti pomeni, da se zbudiš in on je že v tvoji glavi, saj od prejšnjega večera ni zapustil tvojih misli. Pomeni, da samo želiš da je ob tebi in sploh ni važno kje sta in kaj počneta. Da se vedno skriva v kotičku tvojih misli in da je prvi na katerega pomisliš, ko ti je hudo. Ljubiti, pomeni, da pustiš vse ostalo samo zato, da bi ga lahko videla. Kljub temu, da te tako ljubim, se mi vseeno zdi, da sploh ni več vredno. Da se bo tako kmalu vse končalo in trudim se najti dovolj dober razlog, da bi še vztrajala. A tega razloga nisem našla. Uspelo mu je. Vzel je moje srce in ga razbil na milijon majhnih delčkov. Uspelo mu je, da sem se mu popolnoma predala. Dala sem mu vse v upanju, da bo on storil enako. In takrat tudi je. V tistih trenutkih sva res pripadala samo drug drugemu. Svet za naju ni obstajal. Bilo mi je vseeno, da po tolikih mesecih nisem bila niti enkrat pri njemu. Vseeno, da so vsi okoli mene govorili, da ni primeren zame. Na koncu sem spoznala, da so imeli prav. Morda je na začetku predstavljal samo moj osebni upor, da bi dokazala, da imam enkrat v življenju prav. Bila je samo ena malenkost, da se je to spremenilo. Zaljubila sem se. Niti ne vem kdaj. Ko mi je prvič rekel, da me ima rad, sem se samo nasmejala, saj je bil rahlo pijan. Takrat pač govoriš neumnosti. Morda, ko sem prvič bila ljubosumna, čeprav je bil takrat še čisto svoboden. Ob najinem prvem poljubu sem bila popolnoma zatreskana vanj. Vse bolj sem se zaljubljala v njegove zelene oči, njegove svilnato mehke lase, njegove nežne in hkrati posesivne poljube in predvsem v vse njegove lepe besede. Ob njem sem spoznala kaj je ljubezen. In ljubezen boli. Zelo. Začetek je res lep, skoraj prelep. Doživljaš najlepše trenutke svojega življenje in prav to je tisto, kar vse skupaj poslabša. Kako zelo ga ljubim se zavem šele, ko nemočna sključeno ležim v postelji in tako močno jočem, da od mene ne pride niti najmanjši glas, čeprav bi najraje kričala. Če bi čutil vsaj malo tega tudi on, mi morda ne bi pustil tako zlahka oditi. Saj niti nisem želela iti, a preprosto nisem videla druge možnosti. Ko se vidiva, mu ne upam pogledati v oči. Bojim se, da bi videl, da ga imam še vedno rada in da bi to kot vedno izkoristil. Ni mi znal dati edine stvari, ki sem jo pri njemu pogrešala. Čas. Morda nisem bila dovolj prepričljiva, da bi si vzel čas zame. Pri njemu preprosto nikoli nisem bila na prvem mestu. Vse je prišlo pred mene, pa naj je bila to še kako majhna malenkost. On pa je bil zame vedno prvi. Postavila sem ga čisto pred vse. Celo pred sebe. To je bila še največja napaka. Nikoli se mi ni zdelo nič pomembnejše, kot to da ga vidim in da je ob meni. Jaz pa sem bila zanj samo zapolnitev prostega časa. Sprašujem se, zakaj ga imam še vedno tako zelo rada. Ga bom sploh sposobna kdaj pozabiti? Njegove besede so še zdaj v mojih mislih. Znal me je ponesti v nebesa. Na koncu pa sem samo treščila nazaj na trdo zemljo. Težko mi je govoriti o njemu. Solze se naberejo v mojih očeh samo ob omenitvi njegovega imena. Ne vem več kaj naj storim, da bi ga pozabila. Da ne bi več čutila vsega tega. Trenutno je hladna, ostra kovina na topli koži prava skušnjava. Začutila bi drugo vrsto bolečine in rdeča kri, ki bi se v tanki črti razlezla po bledi koži bi morda prinesla začasno olajšanje. A vem, da se ne smem predati skušnjavi. Moram se rešiti iz te bede. Pol leta je minilo odkar se mi je podrl svet. Vem, da moram iti naprej. Moram ga pozabiti. Moram ga nehati ljubiti. On pa mi to s svojimi klici preprečuje. Pokliče me ravno takrat, ko že skoraj pozabim nanj. Po vsakem klicu v meni znova zraste neko lažno upanje. Vem. Ne bi se smela oglasiti, a za to preprosto nisem dovolj močna. Želim si slišati njegov glas. In želim si, da bi mi rekel, da me ima tudi on tako zelo rad, pa čeprav bi se mi samo lagal.
Vedno sem lahko vse odkrito povedala, samo če sem to napisala. Mogoče se res mora do mene obnašati kot kreten, da spoznam, da to tudi je. In sploh da spoznam, da je med nama zares konec. Hvala, da me vedno znova spominjaš, zakaj sem odšla.
3. Zgodba: Iskrica upanja, avtorica A.T. 34 let
Gledam skozi okno, kako se veter poigrava z odpadlimi listi z dreves. Narava je izgubila ves svoj sijaj in prihaja zimski čas. Vse je temno. Mračno. Brezizhodno. Kje so tisti žarki upanja, ki rišejo nasmeh v očeh? Kje je tista radost, ki prežene sivino z obraza? Pa tista otroška igrivost? Kam je odšla?
Sem kot list, ki ga veter premetava sem in tja. Ne zmorem reči ne. Depresija je »umorila« vse talente v meni. Padam iz stanja brezizhodnosti v stanje neke trenutne evforije in obratno. Svet vidim črno-belo. Brezizhodnost občutim kot tesnobo, ki me vleče v globine. Tam se utapljam v svojih solzah. Žarek upanja in sreče je neskončno daleč. Zbledel je spomin na lepe trenutke, obdane z radostjo in veseljem. Kot školjka se skrijem pred zunanjim svetom.
Najstniško obdobje je že samo po sebi težavno. Če se ji pridruži potrtost je še toliko težje. Biti starš mladostniku, ki se sooča z depresijo in podobnimi občutki, zagotovo ni lahko. Ne vem, kaj pomeni biti starš, še manj biti mama in oče dekletu, ki v ogledalu vidi zgolj negativni vidik same sebe. V najlepši obleki, ki si jo nadenem nase, se počutim kot grdi raček. Ni realne slike. Vse je popačeno in brez vsebine. Po cesti se sprehajam sramežljivo in s sklonjeno glavo. Koraki počasni. V moji glavi se odvija prava drama; vrtiljak besed, ki zarežejo v srce. Jeza. Sram. Bes.
V obdobjih evforične ekstaze sem drugačna. Kot dve osebnosti zliti v enem telesu. Jesensko sivino preženem in zbudim se v prelepo spomladansko jutro. Narava se prebuja. Ptički žvrgolijo. Spet privre na plan moja ustvarjalna žilica. Rada pišem, pojem, plešem. Energija nima meja. Čutim, da zmorem vse. Navdušenje mi nudi tista čudežna tabletka, ki se ji tako upiram. Ko sem že na konju, v ravnovesju in brez kemije, padem nazaj tja, kjer so mračne sile. Čustva samo potiskam globoko v podzavest. Med razumskim in čustvenim delom je prepad. Praznina. Krik po sprejetosti in globokem sočutju.
Iz potrtosti me zdrami moževa neozdravljiva srčna bolezen, ki lahko povzroči nenadno smrt. To je najtežje, da ne veš, kako pomagati ljubljeni osebi. Biti v strahu in nemočen. V tem obdobju spoznam tudi drugi vidik – biti ob depresivni osebi. Sprejeti bolezen je težko. Potrebuješ čas, da se soočiš in si organiziraš življenje na drugačen način. Vsak se sooča z nečim novim na svojstven način. Težko je deliti nasvete, ker ne veš, kako bo odreagirala nasprotna stran. Če imaš nekoga zares rad, se prepustiš lastnemu občutku.
Kot odrasla oseba, ozirajoč se na svojo izkušnjo v najbolj ranljivem obdobju, lahko rečem, da je vsak mladostnik edinstven in neponovljiv. Vse skupaj je potrebno pogledati celostno in z veliko mero razumevanja. Spodbuda k samostojnosti in sočutje sta dva pomembna koraka, s katerima lahko starš pristopu k mladostniku, ki se sooča z depresijo. Ne moremo pričakovati, da bodo vsi gledali na take osebe z razumevanjem in toplino. V življenju je potrebno tvegati. Zelo drži, da kdor ne tvega, ne ničesar pridobi.
Oseba z izkušnjo depresije mora celo življenje delati na tem, da se ne vrne na stare tirnice. Najtežje se je soočiti s svojo bolečino. Proces očiščevanja ni enostaven, vendar se je vredno potruditi. Ko enkrat prebiješ led, ubesediš potlačena čustva, se začne osvobajanje starih miselnih vzorcev, ki nas hromijo. Skozi ta proces nas mora voditi strokovno usposobljena oseba – terapevt, ki mu popolnoma zaupamo. Dokler se oseba sama ne odloči, da želi nekaj spremeniti, je vse zaman.
»Potrtost ustavi svet«, ko nismo dovolj moči in nimamo opore, da bi naredili korak naprej. Vsaka preizkušnja v življenju nas naredi močnejše. Ni samo en dogodek, ki te pripelje na rob obupa. Skupek travmatičnih izkušenj, ki nepredelane čakajo v nekem skritem kotičku naše podzavesti, pripeljejo človeka v bolezen. Velikokrat spoznamo, kaj imamo, ko le to izgubimo.
Sočustvujem z vsemi mladostniki in posamezniki ter njihovimi najdražjimi, ki bijejo bitko sami s seboj in svojimi občutki. Verjemite, da po vsakem dežju posije sonce. Povabimo v svoje življenje tudi poletje in poiščimo otroka v sebi. Radostimo se preprostih trenutkov, stiskov rokov in objemov.
Ni lepšega občutka, kot je ta, da si srečen in zadovoljen sam s seboj. Skozi potrte oči je svet temen in mračen. Dovolite, da se v vaše srce zopet naseli mir in spokojnost. Dokler ne odpustimo sami sebi in posledično vsem tistim, ki so nas prizadeli, ne zmoremo stopiti naprej. Težko je. Tudi sama se večkrat zalotim, da brskam tam, kjer boli. Ne čakati, da vas doleti bolezen. Moževa bolezen in tudi moji travmatični dogodki so mi odprli nove poglede in uvide. Zakaj bi nekaj počela jutri, če lahko danes? Nikoli ne veš, kaj te čaka jutri.
Hvaležna sem za dobre in slabe izkušnje v življenju. Brez njih ne bi bila danes to, kar sem. Tudi najboljše zgodbe nastanejo na osnovi bolečih spoznanj. Moj mož pravi, da vse, kar delaš v življenju delaj z veseljem. In res je tako. Ljubezen zdravi in osvobaja.
Naj bo ta zgodba »iskrica upanja«, da bi premagali potrtost in dali prostor novim izzivom v življenju.
4. Zgodba: Pir, avtor Aleš Jelenko, 28 let
Mraz je. Skozi gosto meglo korakam po trgu in tresoče roke tiščim globoko v žep. Črtast šal neutrudno opleta po zraku. Še dobro, da sem obut v zimske škornje, saj je pot navzdol pravo drsališče. Izpod volnene kape opazujem mrtvo okolico. Nikjer žive duše. Stare betonske zgradbe pa se izgubljajo v beli praznini.
Malo naprej je most. Dravinja bi v univerzum morala pošiljati nekaj življenja. Gre vendar za živ organizem, za večno delujoče srce. Resnica je precej bolj popačena. Hudourniški valovi goltajo vse kar jim pride naproti. Ledene skale ob robovih pa ustvarjajo občutek tesnobe. Pospešim korak. Čimprej moram vstran.
Do cilja me loči le še nekaj sto metrov. Med potjo srečam edinega preživelega. Nekega možakarja v temni obleki. V zapuščeno brado so se zaletavale bele snežinke. Tudi on je premražene roke imel v žepu. Ko sem ga pogledal, je istočasno dvignil pogled tudi sam. Groteskno, a zdelo se mi je, da sem ugledal zrcalno podobo.
Končno prispem do rjave trdnjave, kjer domuje več grešnih duš. Z mano na čelu. Stopim skozi vhodna vrata in se odpravim do zgornjega nadstropja. Ko prispem na vrh, pogledam v plesniva lesena vrata številka 10 in v starinsko ključavnico potisnem obglodan ključ. Zavrtim.
Iz sebe vržem zimsko kamuflažo in grem v kuhinjo. Iz hladilnika vzamem pir, usedem se na oblazinjen škripajoč stol in naredim požirek. Ahhh … fantastično. Steklenico položim na mizo, naslonim se nazaj. Depresiven dan za znoret. Še dobro, da lahko kataklizmične misli utopim v rumenem soku ekstaze.
Odpro se vrata in skozi njih stopi moški z brado. Sedaj na bradi niso več snežinke, ampak ledene sveče. Šal je zamrznjen in nič več se ne ziba v ritmu vetra. Roke v žepih so modre, steklene. V njih ni več krvi, zgolj votel zrak. Namesto zelenih oči, vame zrejo črne pike pogube in obupa. Iz predala vzame nož in si pred mano prereže okrogle cevke, po katerih se pretaka prihodnost. Na nogah ni obstal dolgo. Zgrudil se je v rdeč ocean pozabe.
Zanimivo. Tudi sam se ne spomnim ničesar več. Vidim le temo.
5. Zgodba, Ko potrtost ustavi svet, avtorica Maja, 34 let
Mineva četrti teden, kar nisem spregovoril besede z drugim človeškim bitjem. Kot, da bi živel nekje v divjini, dneve stran od civilizacije. In ne v centru prestolnice… Vedno se najde pot. Zdi se mi, da že od nekdaj živim brez prenosnega telefona, elektronske pošte in da je moj zvonec na vratih že od nekdaj nem. Na radiu je pol centimetra prahu, televizija pa je prižgana…zvok utišan, program pa… kdo ve kakšen, že dneve in dneve ne vem kaj gledam. Vseeno mi je. Razmišljam o tem, da bom moral po cigarete. Ven, med množico, ki jo ne prenesem. Ure in ure razmišljam o mučnem premiku, ki bo prej ali slej neizogiben. Za razliko od ostalih stvari, ki so nepomembne: stanovanje, videz, higiena, hladilnik. Bližje je čas, ko se bom moral premakniti, bolj me tišči v prsih, vedno bolj se potim. Hkrati pa me zebe, včasih že do te meje, da se tresem.
Ne vem, kateri dan je, ure ne nosim več. Svetloba ali tema, dan ali noč, vse vidim v sivem. Ko se kakemu žarku uspe prebiti skozi oblake in meglo, se mukoma dvignem in zagrnem težke, prašne zavese. Bolje. Oči so se prilagodile mojemu počutju. Barve mi povzročajo bolečino.
Ne vem, kaj sem naredil narobe. Če bi poznal odgovor, bi mi bilo lažje, tako pa tavam od možnosti do možnosti, si postavljam teorije in jih razvijam. Vedno pridem do enakega epiloga, do istega vprašanja: “Zakaj se to dogaja meni?” S čim sem si zaslužil takšno ravnanje? Od miljona zlobnih in slabih ljudi, ki bi bi to zaslužili sem jaz tisti, ki mu zlomijo srce. Ga zdrobijo v prah in razpihajo po hladnem in mokrem asfaltu. Sem res še hujši od njih? So imeli starši prav, sem res naredil toliko napak, da jih ne morem več popraviti in postati običajen, povprečen…normalen? Sem res kot pravljičar živel v upanju, da obstajajo resnične stvari, ki človeka osrečijo v njegovo bistvo?
Odgrnem prepoteno odejo in se postavim na noge. Pomečkana in razvlečena trenirka, v kateri sem že kdo ve koliko dni, mastni lasje, polni prhljaja in zadah iz ust… Nataknem superge in sončna očala. S sklonjeno glavo se uspem izogniti kakršnemkoli stiku z ljudmi in se prebiti do trafike. Nočem videti zadovoljnih obrazov in parov, ki se ogabno držijo za roke. Se zraven gledajo, kot da bo trajalo večno. Zavpiti hočem, da se bo to končalo, da nihče od njih ne bo živel srečno, da vse čaka razočaranje in solze in trpljenje! Okence…tam žal moram nekaj zamomljati, a to mi povzroča največje muke! Kako se mi lahko smehlja??!! Mar ne vidi, da se mi je podrl svet? Med sedmimi miljardami sem edini, ki ne bo nikoli našel svoje dvojčice. Edini, ki bo ostal sam do konca. Poskušam zadržati cmok v grlu in skrivam pogled, čeprav skrit za temnimi stekli. Spet mi tečejo solze, po licih, do brade, tam pa mi vsake toliko kapljica pade na prsa.
Odejo si potegnem do vratu, se stisnem v klobčič in skušam umiriti dihanje. V glavi mi odmeva, ne morem se osredotočiti na eno misel, begajo mi ena čez drugo in cel postopek se začne od začetka. Vprašanje, teorija, odgovor.
Mineva peti teden, kar nisem spregovoril besede z drugim človeškim bitjem…
6. Preko tebe do sebe, avtorica Janja, 23 let
Žrla sem, oh, kolikokrat sem žrla preteklost, bombone, tabletke, samoto, jabolko s prepovedanega drevesa, žrla sem sebe, drevesa, žrla sem nič. Kako nasititi to večno lakoto? Tu, kje drugje , če ne tu, bi čas v resnici moral postati čas. Čas zaceli rane, so mi govorili. Časa ni, sem jim odgovarjala nazaj in kričala v sebi, lastne besede, lastno pesem, lastno telo, lastno ljubezen, lastno zemljo in nebo. Nekega dne bom planila iz zasede, kot čas, ki mu nehote odbijam leta, ure, minute in se vse bolj krivim. Ali bi še enkrat bila ista z istimi? Še enkrat enaka z drugimi? Bi kaj spremenila, kaj dodala? Nasmehnila se še komu? Odhaja dan z dnevom čas s časom vsak on nas. Tja kjer se še smejijo, kjer tudi jokajo še naglas, tja kjer še sedaj zvenijo pesmi počasne, ki imajo čas – do skeleta bom slekla goloto zanj, a nikdar ne bo sit! Koliko časa bom še kričala?
Sedim – v zamišljeni drži. Izraz je žalosten polen trpkega trpljenja. Oči strmijo v prazno belo steno in rišejo podobe na njej. Hrbtenica je upognjena kot lok s katerim lovec poskuša zadeti preteklost in jo uničiti, preteklost, ki jo ti tako zaklinjaš. Vse kar sem izhaja iz nje. Vračam se nazaj, da bi zmanjšala tragičnost svojih junakov. Pišem svojo Visoko pesem. Daljšo, gostejšo, bolj polno sebe, z besedami, ki še vedno ne povedo vse. Tudi Pietà je le dovršenost lepote. Vse manj me, je skoraj nič. Vse izvira iz nič, vse se vrne v nič. Ta nič me vse bolj žre. Lezem nekam globoko vase v žalost, v mir. Iščem v sveti noči, kot išče suženj svojega gospodarja in upam, da bo nakoncu najlepše našlo mene.
»Issara, le naprej, le naprej! Kako si danes lepa,« je govorila vedno znova, ko sem prišla v njeno ordinacijo. Morda se ni zavedala, da v njenih očeh vidim, kdaj misli resno in kdaj reče to samo zato, da bi nekaj pač rekla. Mi hoče dvigniti samozavest? To ni govorila samo meni ampak vsakemu, pardon, vsaki spaki, ki je prišla k njej? Lepa … lepa … lepa mi je še nekaj časa odzvanjalo v glavi.
»Sedi, sedi, povej mi kaj,« je rekla.
»Vroče je v tem prostoru, ali pa je mogoče samo meni, tako vroče,« sem rekla, seveda mi ni bilo vroče, a nekako sem morala začeti.
Je čas oditi ali se z nakopičenim preriniti skozi šivankino uho? V življenju je še najbolj nenavadna ravno resnica sama, zato raje molčim.
»O čem razmišljaš?«
»O ničemer,«
»Issara, vem, da ti je težko. Toda govori z mano. Veš, lažje ti bo, če mi boš povedala. O čem torej razmišljaš?«
Njegovi dolgi, hrapavi prsti božajo moje prsi, jih poljublja, liže se prisesa nanje. Drsi vse nižje , želi si vzeti vsak košček mene.
»Ti paše?« me vpraša. Nisem odgovorila. »Ti paše?« še enkrat dahne vame in s sunkom potisne še globlje. Krvavo zares se rojeva pomlad.
Slonim na oknu in strmim v daljavo. Ne vem kaj čutim in po čem hrepenim. Skozi okno sili polnočni zrak in se meša z vonjem po njem. Usedem se za mizo, napišem pesem. Pesem, ki se sama bere, rojeva besede, ki so malo tukaj, malo tam, jaz pa ne vem, ne kod ne kam.
Kdo si bo naslednjič iztaknil oči? Kdo roke opral? Kdo se križati dal? Vse naj se zgodi tako kot se mora in bo osmi dan in bo vse prav.
Ko bi le znala te uzreti v tvoji podobi. Bi potem bolj verjela? Bolj upala, manj spraševala? Nikogar več nisem ljubila in nihč ni ljubil mene.
Tako smo skupaj hodile skozi nek proces žalovanja, proces sprave same s seboj. Podobno je bilo potovanju po temačnem tunelu. In morda je tudi res bilo.
»Grem,« rečeš. S solzami v očeh tiho vzameš svoje stvari in odideš.
»Nasvidenje, do naslednjič Issara.«
Naslednji prosim
7. Emina potrtost je ustavila svet, avtorica Olga Gutman, 70 let
Ema je bila medicinska sestra, srednjih let. Že od začetka zaposlitve je delala v isti ordinaciji in z istim zdravnikom, doktor Simonom. Rada je imela svoje delo. Sploh si ni mogla zamisliti, da bi prenehala opravljati svoj poklic. Pa tudi premestitev na drugo delovno mesto bi težko prenesla. Pa to ne samo ona, temveč tudi Simon. Navajena sta bila na skupno delo in razumela sta en drugega. Pogosto tudi brez besed. Nista bila samo sodelavca, temveč tudi prijatelja.
Simon je bil, kljub temu, da je bil že mož srednjih let, še vedno samski. Če ga je kdo vprašal. Kako to, da se ni poročil, mu je navadno odgovoril:
»Saj sem se. S svojim poklicem. Če bi imel ženo in družino, se ne bi mogel v celoti posvečati bolnikom, kot se jim lahko sedaj. Drugi razlog pa , da sem ostal sam, je bil, da so bila že vsa lepa in pametna dekleta že poročena, ko sem prišel v službo.Zamudil sem pravi trenutek. Sedaj je pa že prepozno.Le katera bi me marala v teh letih?«
Ema je bila poročena. Imela je hčerko Ireno in sina Leona. Oba sta bila študenta in tik pred diplomo. Mož pa je bil inženir in direktor uglednega podjetja. Z njim sta se spoznala med študijem. Zveza je trajala in takoj , ko sta dobila po končanem študiju, zaposlitev, sta se poročila. Bila je to ljubezen na prvi pogled, trajna in močna. Čeprav se govori, da so vse žene ljubosumne na može, Ema ni bila. Zaupala je Janezu . Tudi on je Emi zaupal .
Živeli so v svoji hiši, ki sta jo Ema in Janez začela graditi takoj po poroki in jo tudi, čeprav počasi in težko, tudi zgradila. Sedaj sta bila vesela, da sta na svojem. Veselila sta se, da sta otroka pridna in bosta kmalu končala študij. Njuno življenje je teklo mirno, prav tako, kot sta o njem, še kot študenta , vedno sanjala.
Čeprav je bil Janez zadnje čase pogosto zamišljen, Ema ni pomislila na nič hudega.
»Recesija je. Veliko odgovornost ima v podjetju. V današnjem času ni lahko biti direktor. Dobro mora premisliti, kako naj ravna, da podjetje ne zaide v težave. Zato pa je pogosto tako zamišljen in tih.« je razmišljala in opravičevala Janezovo spremenjeno vedenje.
Nekega poletnega večera, ko se je Ema tuširala, pa je z dlanjo zadela na okroglo izboklino, kot polovica oreha, tik pod levo dojko. Zdrznila se je.
»Kaj pa je sedaj to? Nikoli prej nisem opazila na svojem telesu kakšne spremembe. Da ni morda….?« se je ustrašila. »Najbrž se motim. Gotovo je le kakšno nepomembno vnetje.« se je tolažila Miru pa vseeno ni imela več. Kar nekajkrat je potipala opaženo tvorbo in pomislila tudi na najhujše. Toda sklenila je, da bo o tem molčala. Jutri pa se bo posvetovala s Simonom. Odličen zdravnik je in popolnoma mu je zaupala.
»Čemu bi vznemirjala otroke in Janeza. Mogoče ni nič nevarnega. Rajši se prepričam, kot da bi zganjala paniko, potem bi se pa izkazalo, da je le navadno vnetje,kakšne žleze .« Toda kljub tej tolažilni misli, tisto noč ni zatisnila oči, skoraj niti za trenutek. Premlevala je misli in v njih preigravala vse mogoče možnosti. Kot medicinska sestra, je videla že mnogo primerov, ko je iz navidez nenavadnih tvorb, nastala resna bolezen. Tega pa se je bala. To bi ji ustavilo njen svet. Pustiti bi morala poklic, ki ga je imela rada. Pa, kako bi se na njeno bolezen odzvala družina, posebno Janez.. Vedno je v družini veljala za neuničljivo. Še prehlad in gripa se je nista lotila, pa čeprav je bila v postelji vsa ulica. Janez je bil vedno ponosen na njeno lepo postavo. Kaj bo, če bi ji morali odstraniti dojko? Kako bi to sprejel? Bi se sprijaznil z njeno »pohabljenostjo«?
Več kot je razmišljala, bolj jo je nekje v notranjosti glodala misel, da to kar je odkrila na svojem telesu ni kar tako, nedolžna tvorba. Vse bolj se ji je vsiljevalo razmišljanje, da je resno, da je gotovo rakasta tvorba.
»Moj bog, pa ravno mene je moralo to doleteti. Le s čim sem si to zaslužila? Ves čas sem se trudila, da sem pomagala ljudem, sedaj pa to. Le zakaj? Pa pravijo, da so le slabi ljudje kaznovani . Zakaj pa potem jaz? Zakaj kaznuje mene,ki sem se vedno trudila delati le dobro?« je razmišljala, ko se je premetavala z boka na bok.Neštetokrat pa je pogledala na uro, da bi se prepričala, če je še vedno noč.
»Vsega je konec, če je rak. Gotovo bom morala pustiti službo. Kaj pa naj počnem sama doma? Samo razmišljala bom neumne misli , ko bom sama.«
Vse bolj je bila prepričana, da ima raka. Bolj ko je odganjala to misel, vse močneje jo je prežemala. Grabila jo je panika in v nekem trenutku se ji je zazdelo, da je za njo vsega konec: Svet se je za njo ustavil in se nehal vrteti.
Končno je prišlo težko pričakovano jutro. Vstala je in družini pripravila zajtrk. Sama ni mogla jesti. Popila je na silo skodelico kave in se je začela odpravljati v službo. Hčerka je opazila, da ni zajtrkovala. Začudeno jo je pogledala in vprašala:
» Mama, kaj ti ne boš jedla? Si bolna? Izgledaš, kot da vso noč ne bi spala.«
»Nisem lačna. Tole kavo še popijem do konca, pa grem.«
Janez ni rekel besede.Molče je zajtrkoval. Bil je nekam odsoten. Pa je Ema pomislila, da ima skrbi s podjetjem, zato je tak, kot da jih ne vidi in ne sliši njihovega pogovora. Tudi sin jo je sumničavo pogledal. Študiral je medicino in opazil vsako nenavadno spremembo.
»Pa res mama, s teboj ni vse v redu. Ne bi rajši ostala doma? Če ti je imunska odpornost padla zaradi kakšne viroze, se v službi lahko še česa nalezeš in resno zboliš. Izgledaš, gtozno. To ni tvoja navada.«
»Vse je v redu. Ne skrbita. Ju je skušala potolažiti in da bi to potrdila se je nasmehnila, čeprav je bil tudi njen nasmeh bolj kisel.
Ko je prišla Ema v službo, se je trudila, da bi svoje skrbi odmislila. Vedno se je držala načela, da je svoje težave puščala doma, v ordinaciji pa se je posvečala le bolnikom. Toda. Ni ji kdo ve kako uspevalo. Simon je opazil, da z njo ni vse v redu. Vprašal jo je, kaj se je zgodilo. Povedala mu je. Takoj jo je pregledal in jo poslal na vse potrebne raziskave. Ko je prišel zadnji izvid, dileme ni bilo. Diagnoza :RAK na levi dojki. Prosila ga je, naj ne pove njenim. Ves čas zdravljenja je delala. Dala je že vrsto zdravljenja skoz, uspeha pa ni bilo. Edino kar so lahko še storili je bila operacija in odstranitev dojke. Dogovorili so se za rok operacije. Sedaj ji ni preostalo drugega, kot da družini pove za svojo bolezen. Za Emo se je svet že drugič nehal vrteti in se je ustavil.
Nekega popoldne, ko so bili vsi zbrani v dnevni sobi, je Ema z veliko težavo začela:
»Družina, v petek grem v bolnišnico, na operacijo.«
Hčerka in sin sta jo vprašujoče pogledala in skoraj hkrati vprašala:
»Zakaj pa? kaj je narobe?«
»Raka imam na levi dojki. Odstranili jo bodo.«
Hčerka je na glas zajokala. Sin jo je začel tolažiti in ji dajati upanje. Mož pa je obsedel, ne da bi pokazal , kot kip, ne da bi kakorkoli pokazal da je slišal kar je povedala Ema.
Ema se je zbudila. Ob njej sta bila sin in hčerka. Drugi dan jo je obiskala tudi njena sestra. Simon pa je tako ves čas nadziral njeno zdravljenje. Teden dni je bilo hudo, potem pa so se ji moči postopoma vračale. Mnogi so jo obiskali, le Janez nikoli. Otroka sta ji rekla, da je na službeni poti. Pa ni verjela.
Nekega dne, ko je bila že doma, se je sredi dneva napotila proti moževemu podjetju.Skrita v veži nasprotne zgradbe je počakala konec delovnega dneva. Ura je odbila štirinajsto. Iz nasprotne zgradbe so prihajali uslužbenci. Potem je zagledala Janeza. Z roko v roki je prihajal s svojo tajnico, mladim in postavnim rdečelasim dekletom. Bila sta nasmejan in vesela. S hitrimi koraki je stopila pred njega:
»A tako! Nisi imel toliko poguma, da bi mi povedal, da me zapuščaš?«
»Žal, Ema, ne prenesem nepopolnih in pohabljenih žensk:« Emi se je svet nehal vrteti in se je ustavil še tretjič. Toda bila je borka. Stisnila je zobe in pesti, ter zravnano odšla, pa čeprav bi ju oba najraje zmlela v sončni prah.
8. Dragi dnevnik, avtorica Sandre Hathaway, 20 let
Dragi Dnevnik.
Misliš, da si cool, ker celi dan ležiš na mizi ob tej neumni rumeni svetilki z varčno sijalko, kjer so se ujeli komarji in kaj jaz vem katere žuželke še in njihova trupla ne morem dobiti ven, čeprav sem že stokrat pihala v špranjo in jih drezala z vilico. V starejših časih so imeli okrogle žarnice, če je kaj zabrenčalo blizu, je enostavno crknilo zaradi vročine in padlo na tla, od kjer si jih samo pobral s smetišnico in vrgel v koš. Ali skozi okno. Ali pa sploh nisi pobral, ker se je samo razgradilo. Današnji časi so res nori. Ne vem, zakaj sem kupila roza dnevnik. Najraje bi te pobarvala v črno. Vse bi pobarvala v črno. Dovolj mam vseh teh barv, ki izražajo veselje in neko namišljeno srečo. Sovražim svoje blond lase. Pobarvala se bom. Ne mislim več nosit toliko ličil, ker moj obraz zgleda še bolj smešen kot je v resnici. Pač bodo vsi videli moje mozolje, malo resničnosti jim lahko privoščim. Komaj čakam jutri, da bo vseh osemindvajset ljudi v razredu vključno s profesorji preživelo 8 ur ob pogledu na pošast. Mogoče pa sploh ne bom šla v šolo. Zaigrala bom punco, ki umira od menstrualnih krčev in celi dan bom sama doma, daleč od tistih neumnežev, ki mislijo, da so cool, v resnici pa se pretvarjajo.
Kako jo pogrešam. Zakaj se ljudje selijo? Vsako zimo me čaka soočenje, ta največje veliko soočenje, da je ni več v bližini. Kot ptica selivka se je pred štirimi leti pozimi s svojo družino preselila v toplejšo državo, ker sta njena stara takšna videla poslovno priložnost. Zakaj me svet zapušča? Ona, oče, ocene, oči. Veliko dioptrijo imam. Vsi so odšli. Kaj delam narobe? Še vreme se je obrnilo proti meni, ko ve, da imam rada sonce. Če ne sneži, dežuje, če ne dežuje, ne oblačno. Krog iz katerega ne morem izstopiti. Nikoli se ne konča. Tako dolgo traja, da bi lahko v tem času izpisala vse te prazne strani in ne bi napisala ničesar. Prazne besede se kotalijo sem in tja, ampak vsaj ena stvar se v čem času giba naprej, pa četudi naprej do konca strani, pa potem od začetka proti koncu, in tako naprej, dokler se ne izpolnijo vse vrstice in se ta dnevnik ne zredi. Dragi Dnevnik, mogoče boš nekega dne debel kot jaz.
Napisati moram seminarsko nalogo. O poljubnem slovenskem pesniku. Zares se mi ne da. Sploh se me ni ljudi prižgat računalnika. Zakaj morejo dan danes uporabljati toliko tehnologije? A ni bi bilo bolj preprosto in bolj naravi naklonjeno, da bi stopili pred tablo in samo povedali svojo seminarsko, tako iz srca. Sicer, ti naši pesniki niso bili kaj prida. Vedno so rinili v težave, kot recimo France v kozarec. Kaj je počel, da je bil tako potrt? Mogoče ni imel prijatelja s katerim bi se lahko pogovoril. Tako kot jaz nimam zdaj svoje prijateljice. Morda bi se moral bolj posvetiti pisanju dnevnika. Sicer kot da meni to kaj pomaga, a vendar je nekako lažje. Čeprav realnost ostane enaka. A raje vse to povem tebi, dragi Dnevnik, kot da komu drugemu. Oprosti, če se včasih grdo vedem do tebe. Danes so čudni časi, zares. Grem spat, drugega mi tako ali tako ne preostane. Adijo do jutri. Upam, da me še ti ne zapustiš.
9. Konec začeka, začetek konca, avtorica Žive Šubelj, 13 let
»Samo en rez, en požirek, en pritisk. Samo ena ura, ena minuta ali manj kot ena sama sekunda bi bilo dovolj, pa me ne bi bilo več. Konec vsega tega sranja.
Dovolj imam tega nadutega samovšečneža z njegovim: Daj prosim vsaj poskusi, zame! Skupaj sva v tem in skupaj se bova izmazala! Skupaj, ha? Če bi bila skupaj v tem, bi zdajle z menoj ležal tukaj, sredi vseh teh tabletk, pa nožev, celo pištolo imam. Vse imam! Kaj še sploh delam na tem zafuranem svetu? Dovolj imam te dr. Kdorkoližesi! Dovolj imam njenega: Saj te razumem! Tudi ti bi bila z mano tu, če bi me razumela! Vsi govorijo koliko ljudi je v depresiji, pa še vedno nimam ob sebi depresivne sorodne duše, ki bi me razumela. DEPRESIJA – bolezensko duševno stanje z zmanjšanim zanimanjem za zunanji svet. Dragi vseved SSKJ, ni se ti treba bati, da bi vedela kaj več kot ti, saj po pravici povedano, nimam pojma kaj je depresija. Prav predstavljam si začudene obraze, ki bi jih videla, če bi komu to izjavila: Kako ne veš kaj je depresija? Ljubica, saj se s tem stanjem boriš že zadnjih 5 let. To bi slišala kadarkoli, od kogarkoli bi želela. Kaj pa jaz vem, da je moje duševno stanje ravno depresija? To so mi rekli vsi ti dohtarji okrog katerih so me vlačili. Kot da oni vejo, kako se počutim in kaj je narobe z mano. Saj nisem nikomur niti pisnila o mojem počutju in mišljenju. Saj, verjetno je bila to moja največja napaka. Joj, sem pa res čudna. Pa daj no, ubij se že! Moram biti pa res na nizki točki, da že sama sebe prepričujem, naj se ubijem. Tako imenovani, normalni ljudje, se bojijo smrti. Pa saj zame že od rojstva pravijo, da sem malo posebna. Kot da sem si za to sama kriva. Hvala oči in mami! Hvala vama za to super duper oh in sploh čudovito življenje. V kakšni zmoti živijo ljudje, ki mislijo, da depresiven postaneš kar tako, v trenutku, ko ti je dolgčas. Pri meni se je vse začelo, ko sem prišla iz tistega utesnjenega maminega trebuha. No, v bistvu se je začelo, ko je čez 7 minut ven prišla še moja preljuba sestrica. Ona je bila vedno pametna, lepa pa zabavna, jaz pa že od nekdaj debela in depresivna. Ja no, imam pač tisti 2 kili več, okej? Verjetno ni okej, glede na to, da držim v roki celo pest rumenih pilul, ki sem jih našla v maminem predalu. Pač nisem ok! Kot da bi morala biti. Že vsaj 5 let iščem kakšen majhen vzpon v svojem življenju, saj živim en sam padec. In prav zato je zdaj pravi trenutek, da končam s tem. Saj ne bo bolelo, ko bom padla za vedno v tisto črno luknjo. Že tako ali tako sem nižje od nje. Tako blizu sem že, tako blizu, pa si še vedno ne upam. Zakaj me je strah? Heeej, stara, zbudi se! Zakaj te je strah? Zakaj me je strah končati te bede? Zakaj me je strah iti v lepše življenje? Zakaj? Samo en rez, en požirek, en pritisk. Samo ena ura, ena minuta ali manj kot ena sama sekunda bi bilo dovolj, pa me ne bi bilo več. Konec vsega tega sranja.«
Ključ v ključavnici se je obrnil. Vrata so zaškripala in se na stežaj odprla, kot da bi velik lev razprl svoj gobec. Vstopil je mlad, uglajen moški, ki se mu je z obraza dalo razbrati, da že dolgo nosi hudo breme na svojih ramenih, in zdelo se je, da je že pred dnevi vedel kaj bo naredil, ko bo vstopil. Napotil se je naravnost v kopalnico, dvignil žensko, ki je na pol budna in na pol pri zavesti ležala na tleh in jo odnesel na posteljo. Nato se je vrnil v zanemarjeno kopalnico, ki je s tistimi belimi ploščicami zgledala kot bolnišnica za duševne bolnike. S tal je pobral nikoli nabito pištolo in jo spravil nazaj v predal pod spodnje perilo, rumene limonine Tic Tac bonbone je pospravil nazaj v škatlico, plastičen nožek pa je vrnil nazaj na svoje mesto, v majhno igralno plastično kuhinjo svoje nečakinje.
In ustavljen svet od potrtosti je spet začel teči, kot je začel teči vsako popoldne zadnjih 5 let.
10. Izgubila je bitko, avtorica Antonija Jereb, 63 let
Pogled se je spremenil. Slike so postale čudne. Vid je bil čedalje slabši. Glavkom na obeh očesih, je sledila ugotovitev. Potrebna bo vstavitev leč. Vsak dan je bilo slabše. Počasi je sigurnost v korak izgubila. »Ne vidim,« je tarnala, »ne vidim.« Bala se je stopnic. Oprijemala se je sten. Ustrašila se je. Njene oči so jo izdale. V prsih jo je stiskalo. »Ne vidim,« je ponavljala. »Zakaj se je to zgodilo prav meni?«, se je spraševala.
Čakalna doba za operacijo je bila kot prepad, čez katerega se ne da skočiti. Svet se ji je podiral. Nobena tolažba ni pomagala. Trdila je, da je nihče ne razume. Da tako ne more naprej. Ubadala se je s tem, kaj si bodo mislili znanci, če jih na ulici slučajno spregleda. »Plačala bom,« je dejala. In plačala je. 200 evrov. Ko je po operaciji odprla levo oko in ugotovila, da nanj spet vidi, ji je odleglo. A le za hip. Sprejela je dejstvo, da bo operacijo na drugem očesu lažje dočakala. Sedaj vsaj na eno oko vidi, si je dopovedovala. Upanje, da bo po drugi operaciji spet videla ji je vlivalo novih moči. Borila se je. Omejila je gledanje televizije, izogibala se je branja, raje si je odprla radio. Opustila je izdelavo gobelinov rekoč: »po operaciji drugega očesa bo spet bolje.« Zamenjala je očala. Operacija drugega očesa je bila preveč oddaljena, da bi čakala nanjo. Na eno oko je sedaj videla, za drugo pa je potrebovala večjo dioptrijo. Po drugi operaciji, ko je po odstranitvi obveze sedela v kuhinji za mizo, me je začudeno pogledala. Sedela sem na drugi strani mize, pokazala z roko proti meni, in šokirano dejala: »Ti imaš pa siv las«. Nasmehnila sem se in si oddahnila, mama spet vidi, sem ugotovila. Ni se več oprijemala sten. Spet je zaživela. Spet je bila polna elana, polna energije. Opozorila sem jo, naj pazi in upošteva navodila zdravnika. Ker ni nikoli mirovala, sem se bala, da bo prehitro pozabila, kako je bilo, ko ni videla. Bila je kot otrok, ki dobi novo igračo. Od doma sem bila oddaljena več kot 70 km. Najina vsakdanja zveza je bil telefon. Telefonski pogovori niso bili več polni negodovanja, razmišljanja o tem, da bi si vzela življenje. Spet je hodila na izlete, se družila s prijateljicami, delala za ZZB, čistila, kuhala, vrtnarila in kaj vem kaj še. Oddahnila sem si. Z očetom sta spet zaživela. Veselila sta se obiskov, obdelovala vrt in se posvečala drug drugemu. Spet je hodila v trgovino in ni se bala, da znancev ne bi prepoznala. Potem pa je spet udarilo. »Z mojimi očmi spet nekaj ni v redu,« je zgroženo ugotavljala. »Moram na pregled.« In spet se je začelo. Od zdravnika, do zdravnika. Tokrat, če se ne motim degeneracija rumene pege. Zdaj se je svet podiral že vsem v družini. Pa kaj je uboga reva storila, da se ji to dogaja? Vid je pešal. Tv je gledala le na razdalji metra, za branje je uporabljala lupe, brez tega ni šlo. Pomoči ni bilo več. Da je okvara zastarana, so ji razložili. Včasih nas je tu in tam presenetila s svojo izjavo. Na primer, ko je sedela zadaj v avtu, in nam prebrala registrsko tablico na avtomobilu pred nami, ali pa komentirala zadeve, ki jih je videla ob cesti. Bili smo šokirani. Nismo razumeli. Spraševali smo se, ali res ne vidi. Razložili so nam, da je vid okvarjen na sredini, da vidi ob strani, in to le pod določenim kotom. Ni se sprijaznila. Ni mogla razumeti, zakaj prav ona.
Življenje je postalo pekel. Vztrajno in počasi so jo spremljali še previsok holesterol, povečan sladkor, injekcije inzulina, Marivarin za redčenje krvi, tablete za pomiritev. Že pred leti je preživela infarkt. Nismo našli besede, ki bi jo potolažila. Podnapise na tv ji je bilo treba brati. Naročali smo ji knjige za slabovidne. Zatopila se je v poslušanje. Mislim, da je bilo to edino, kar jo je sproščalo, da je vsaj za trenutek pozabila na svet okrog sebe in svoje zdravstvene težave. Ker je kot mlada prebrala nešteto knjig, je ob naročanju vedno sodelovala pri izbiri vsebine. Telefonski pogovori so postali prava mora. Po glavi so ji spet rojile misli, da bi se ubila. Vse skupaj se je nagrmadilo. Trpeli smo z njo, a pomagati ji nismo znali. Ob vseh teh tegobah je še vedno vztrajala, da sem in tja sama lika. In to celo srajce. Pomagala si je s tipanjem. Z dotikom roke je preverila, če je zlikano. Počutila se je koristno in za hip pozabila na svoje težave. Upali smo, da se bo sprijaznila in prilagodila. Pa ni šlo. Vsega je bilo preveč. Nekega dne je preprosto zaspala in odšla. Pomirjena, s svojo bolečino v srcu.
Danes se sprašujem, kako bi se s težavami, ki so jo doletele, spopadla sama. Verjetno enako. Ob vsakem opominu oči, pa če tudi le zaradi utrujenosti, pomislim na najhujše.
11. Skrite barve, avtorica Lora B., 21 let
Ostala je nekje v ozadju. Vedno bo ostala tam. Prišla pa je čisto sama od sebe. Verjetno se je pretihotapila v moje misli nekje pri 16ih letih. Spoznala sem jo na hitro, vendar se mi je že na začetku prisesala kar globoko v srce. Ja, postala je del mene. Gojila sem neko ljubezen do nje, saj sem se skozi njene oči spogledovala s svetom. Bila mi je vodilo, skozi katerega sem stopala lahkih nog in predstavila mi je ekstazo, ki jo ne razume vsak.
Že kot otrok v osnovni šoli sem se počutila neprijetno v svoji koži. Malo bolj okrogle postave sem se premikala sključeno, da nebi opazili nepravilnosti v moji obliki. Kasneje, ko sem prišla v leta, kjer so mi hormoni postali znanci, sem doživela šok. Vsako vprašanje, ki sem ga hranila zase, je postalo na koncu samo vprašanje, saj ga nisem imela zastaviti nikomur. Kot najmlajši otrok v družini, sem se vsakič bojevala za tisti obstoj. Ker sem bila zadnja na vrsti da grem skozi obdobje, so roke staršev izginile, saj so podpisovale tisti papir o razčlenitvi. Molk in vsakodneven prihod v poznih urah, je bila njegova oblika pomoči. Posedal je na kavču, zazrt v ekran, od njega pa ni bilo slišati niti vzdihljaja. Vsake toliko časa se mi je prikazal za hrbtom in mi namenil nekaj besed. Niso bile razumljive, saj je težko opisal naklonjenost. Kmalu je njegov prihod zamenjala druga ključavnica na vratih, in od takrat je njegova postava videna ob sreči.
Zaprta sem bila na drugi strani, in ključ je hranila pri sebi. Imela je težko življenje. okupirali so jo že v mladosti. Ostala je tam kjer so ji posadili rože, ter jih negovala vsako pomlad. Spakirala sem kovčke, in pot me je vodila tam v prestolnico. Sama, podana v svet, sem spoznala njo. Posedali sva v tišini, iz oči pa nama je lila solza neskončnosti. Imela je sladek priokus. Okužila me je z vrsto bolezni in med njimi je bila tudi mati nespečnost. Zazrte v temačnost ljubljanskih ulic, so se kazale postave ljudi v grozoviti obliki, podnevi pa so izgubile svoj stil.
Vzela mi je še zadnjo svobodo, ki mi je bila podana v zibelko že ob rojstvu. Svinčnik, barve in list papirja je skrila globoko sebi v žep. Vzela mi je domišljijo in jo zapolnila s svojo podobo. Častila sem jo kot vsak zadnji kos kruha ob koncu meseca. Dan mi je napolnila z njenimi lažmi in nesmiselno predstavo. Bolj ko sem jo prepustila njeni volji, vedno večje je bilo obzidje okoli naju. Vsak ki se je približal najine graščine, jih je kaj kmalu poškropila s tisto pekočo tekočino. Želela sem si ga, prijatelja. Dolgo sem prosila za njega in prišel je, ovit v oklep.
Odprla sem mu vrata. Sprejela ga je s srcem, kot da je zadnje upanje da se spremeni v človeka. On, edini ki je imel moč da mi vrne še zadnji nasmeh na obraz in mi telo napolni s toploto. Postal mi je znanec, včasih tujec. Njegove besede je skrila, ter nevede premaknila črke da so izgubile pravi pomen. Bil mi je pri srcu, nje ne. Prilastila si je še zadnjo besedo ter ga na vsak način spravila nazaj na trdna tla, nekje daleč stran od obzidja.
Še bolj sklonjena, kot v otroštvu sem se ovila okoli njenih nog in jo prosila naj odide preko neskončne puščave. Odgovorila mi je hrepeneče, saj je tudi ona izpopolnila njeno delo. Vrnila mi je zadnji košček barve, me polila z vodo in mi list postavila na pravo mesto. Občutila sem toploto. Domišljija mi je zapolnila vsak zlomljeni del srca. Posedala sem tam, ter nanašala barve po moji volji. Bila sem spet otrok. Malo manj sklonjena, še vedno čudne oblike, vendar z nasmehom na obrazu. Za sekundo sem obrnila pogled v njeno smer. Bila je tam, daleč v puščavi. Nisem se dolgo spraševala ali bo prišla nazaj, niti nisem imela namena čakati, saj sem imela kup nepopacanih listov in barve so se mi prehitro sušile.
12. V času padlo dekle, avtorica Pija Lucija Kralj, 13 let, OŠ Gorica Velenje
Stop.
Vsega je konec.
Želim si konca.
Še en krik.
Hitro.
Samo še en udarec ob steno.
Padec.
Mirna sem.
Odprta okna majhne kopalnice.
Čutim, kako hladen veter, ki zame sploh ni hladen, drsi skozi lase.
Rdeče pesti. Krvavi konci prstov.
Črna sled malo prej urejenih oči je na moji dlani. Na dlani, ki si želi občutiti ostre konice šolskega šestila. Kako zelo si želi zdrseti po njih. Počasi. Tako počasi, da bi pozabila na vse, česar ne sme pozabiti.
Šola.
Družina.
Prijatelji.
Ne. Nikdar ne smem pozabiti nanje. Ne smem pozabiti in začeti svoje. Ne morem, kajti oni so moje življenje. Moje življenje ni več moje, temveč njihovo. Čeprav vsi vedo, kako »srečna sem«, so mirni.
Kako v šoli vsi pričakujejo petice. Debele in že ob najmanjši napaki so te razočaranje. Zanje. To ni več moje razočaranje, to je njihovo. Niso ocene, ki jih jemljemo tako prekleto resno, za nas? Za nas in ne za očeta ali učitelja?
Žal.
Vse, kar si želim, je, da sem sama tista, ki sem zadovoljna, a ne morem biti. Zakaj nihče ne more biti zadovoljen, če nekdo, tisti nekdo, ki je edino, kar imaš, ni zadovoljen.
Rdeči nohti se zrinejo skozi lasišče. Kaj želijo narediti? Čutim tisto jezo, s katero lasišče raste od neurejenosti. Potegni. Še malo potegni Pija! Potegni in lasje se bodo pritrdili na tvoje zapestje.
Glava je prijela roke.
Glava je narisala tisti nasmešek in ga postavila pred zrcalom.
Odsev se je odbil od lunine svetlobe. To sem jaz. Sem tisto, česar se bojim. Strah raste in razočaranje, da sem postala svoj največji strah, je obupen. Izgubljena sem. Izgubljena v času, v času, ki bi mu morala vladati sama.
Kot bi se pred mano narisala risba dekleta, ki, kot da je vse v najlepšem redu, hodi po mestu Razočarana sem. Vidim, kako dekle z visokim, strogim konjskim repom šviga skozi množico ljudi. Vse, kar pričakujejo od nje, je nasmeh in kompliment ali dva. Želijo si njeno prijaznost in kadar to pretehta utrujenost, plaz preprosto zgrmi po bregu.
Tega si preprosto ne sme dovoliti.
Ravna drža, nasmeh, vedno oblečena v dan prej pripravljena oblačila, po svetu koraka še eno izmed izgubljenih deklet. Hodi in laže, ne le drugim, temveč tudi sebi, kako srečno je. No, vsaj lagalo je.
Vse, kar zadnje čase vidi v ozkem visečem ogledalu, je izgubljena podoba. Priznala si je. Priznala, kako močno izgubljena je. Kako močna je njena želja, ki bi ji pokazala svetu. Slišati je neverjetno, kajne?
In kot vedno, tudi njena zgodba ni popolna.
Ne smem. Ne smem pokazati, kako izgubljena sem. Svet je premočan zame.
Kako bi se spodobilo, da bi dekle iz izbrane družine lahko bilo takšna smrkavka.
Kako bi se spodobilo, da bi dekle iz glavne skupine za šolsko klopjo bilo takšna amaterka.
Kako bi se spodobilo, da bi dekletu preprosto spodletelo na testu matematike.
Nespodobno.
Tako dekle je izgubljeno, samo. Samo v trenutku žalosti, ob kateri bi zajokali bogovi.
Omotično se primem roba banje. »Elegantno« padem vanjo. Čeprav oblečena, se moje kože začne dotikati hladna prha. Zdrsi po licu vse do palca leve noge.
In dekle je lahko zdaj samo še ena od uničenih igračk. Storila je. Storila je tisto, česar ne bi smela. Naredila korak, ki ga zmorejo le izgubljeni.
Njena postava je v prostaški minici plesala po sobi, polni žarečih luči.
Modra. Pazi! Rdeča se približuje … Pa vijolična!
Steklenica, pobrana z dolge mize, je v njenih rokah. Čakaj. To ni ta steklenica, ki jo je držala malo po prej.
Steklenica, kozarec, dva. Čas mineva kot izgubljen. Izgubljen, kot dekle, ki teče z njim. Tečeta in preprosto pozabljata na pričakovanja.
»Dekleta, kot si ti, se ne potikajo po ulici po sedmi uri zvečer.«
»Učenke, kot si ti, ob prostih večerih sedijo za pisalno mizo in se učijo.«
En glas preglasi drugega. Glava začne boleti in rjavolaska se zbudi.
V moji roki je telefon. Mogoče bi morala poklicati domače. Mogoče bi morala vedeti, kako izgubljeno je »njihovo življenje«.
Ne.
Tega ne uspem narediti. Kaj si bodo mislili, ko jim povem, da potrebujem njihovo pomoč? Tega si ne dovolim, kajti vse, kar mi je ostalo, je moja moč. Moč, ob kateri ne potrebujem nikogar, le sebe in če izgubim še to … Ne.
Telefon mi počasi pade iz rok.
Iz roke ji pade telefon. Pade ji upanje in tudi srce. Preprosto, želi si konca. Ta svet ni zanjo. Solze še kar drsijo po njenih pegah, šestilo še kar leži na pralnem stroju. Vse je tukaj. Nič ji ni ušlo. Ni ji ušlo življenje, kajti spustila ga je sama, oddala ga je »njim«. In bolelo je to, da ga je oddala v mislih, da jo bodo »oni« pestovali. Da bodo oni skrbeli za njene rane. Ampak, veste kaj? Njene rane na rokah in rane na srcu ni ozdravil nihče.
»Kje ste družina, prijatelji, šola?«
»V svojem življenju. Izgubljeni.«
