Nagradni literarni natečaj: Ljubezensko pismo – Vaši prispevki

Več o natečaju na:

https://www.ventilatorbesed.com/?opcija=kom_clanki&oce=4&id=5433&leto=2

1. ZGODBA: Tebi, avtorica: Majda Arhnauer Subašič:

Tebi,

stopajočemu po poti, ki se je nekoč prekrila z mojo. Na delčku nje, za katerega nama je bilo usojeno, da ga prehodiva skupaj. Drug ob drugem in drug v drugem hkrati. Kot naključna popotnika, ki sta na dolgi, samote polni cesti življenja za kratek čas pregnala sence in se skupaj zagledala v obzorje.  Mu skušala slediti in ga ujeti v svoje sanje. Verjeti v nemogoče. Se prepustiti. Si odstirati tančice. Tvegati.  Priznati svoje najgloblje strahove in razjedajoče dvome. Izpostaviti svoje bistvo. Le za kratek čas. A dovolj dolg, da pusti sled. Neizbrisno, čeprav  pojemajočo v morju časa …

… kot spomin na bolečino, ki  – čeprav pričakovana – zareže kot krik.  Vklene dušo v krč ohromelosti. Zaledeni čustva. Krivenči misel, ki  z rjovečim zakaj, zakaj, zakaj nemočno bega po labirintu, ki mu ni videti izhoda. Omagan se nemočno sesedeš. Ne verjameš. Pravzaprav ne dojameš. Nočeš. Upaš, da gre le za morast sen, ki ga bo jutro odplavilo. Slednjič sprejmeš neogibno. Z občutkom izdanosti obvisiš v času. Svet se preneha vrteti. Barve se prelijejo v sivino, glasovi zamrejo. Iz vsake pore puhti žalost. Postane del tebe in ti del nje. Sprijazniš se z njeno prisotnostjo. Udomačiš jo; v njej prepoznaš zaveznico. Sprevrženo tolažnica. Navežeš se na to prihuljeno sopotnico, ki se vse bolj zažira vate. Prisotnost zveste spremljevalke ti prične celo ugajati. Svetobolje ti nudi varnost. Neguješ ga. Nadeneš si oklep, nikogar ne spustiš blizu. Čemu bi tvegal? A z izzvenevanjem bolečine se vate prikrade praznina. Hladni zevajoči nič. Roka sega v prazno. Oko tava po pustinji. Pogrešaš barve, glasove, vonje. Še živijo v tvojem spominu. Veš, da obstajajo v svetu, katerega del si bil nekoč. Hrepenenje te zdrami. V megleni kopreni iščeš sled sončnega žarka. Slediš mu. Ogreje premrzlo telo in požene kri po žilah. Na licu začutiš veter, ki ti da polet. Melodija poboža uho, otroški nasmeh vzradosti  pogled. Spet začutiš, da živiš.

Nekoliko obotavljajoče, a trdno odločen, se vrneš na svojo pot. Sam. Zavedajoč se, da sta se vajini poti dokončno razšli. Ostane le trpek spomin, ki na trenutke še zaskeli. In pomilovanje. Tistega, ki ni znal. Ni upal. Ni zmogel. Odtaval je v svojo smer. Z izkušnjo več. Iluzijo manj. Bogatejši, a v sebi morda ubožnejši. Vedno manj pripravljen tvegati. Zgrbljen vase, ne dopuščujoč, da se ga dotakne senca drugega. Ve, da utegne boleti, če ga oplazi. Pušča hlad. Ki ga lahko ohromi. Prezira sanjače, ki si upajo slediti sebi. Vzvišeno se posmehuje naivnosti iskalcev. Zaprede se v svojo samoto, ki mu nudi varnost, a v zameno ga oropa občutij. Tudi svetlih. Prežet s strahom trdi, da jih ne potrebuje. Prepričuje se, da je nad njimi. Ne dovoli si stopiti z lažnega piedestala, na katerega se je povzpel, da ne bi občutil dotika. Beži, se umika. Izgublja na vse bolj samotnih poteh. Se slednjič umakne v varno tišino za zidovje, kamor ga vodi klic poslanstva.

Tudi v mojem spominu postajaš vse bolj neznaten. Sled tvojih korakov se izgublja v pesku pozabljenja. Veter sprememb jo vztrajno briše. Le na trenutke se mi zazdi, da sva kot dve tavajoči senci, izgubljeni vsaka na svojem koncu poti, ki bi lahko …

… ah, morda nekoč. Tam onkraj.  Če nama bo milostna usoda. Ali On, ki si mu sledil. Mu podal večno zaobljubo.

 

2. ZGODBA: Ljubezensko pismo. Avtor: Franjo Frančič

Draga draga ljuba so podobe v življenju, ki se vžgejo vate so podobe, ki jih nikoli ne pozabiš in ena takšnih ona, ki sedi v dežju na stolu pred bivalnikom in me čaka, vstane in mi gre naproti, podoba popolne lepote njenih gibov, ki je za vedno za zmeraj vžgana v meni, tisti dnevi, tisti nori najlepši dnevi mojega življenja, ljubljenje nič manj silovito kot prvič, nič manj odrešujoče, samo v počasnejšem ritmu popolne predaje prvih šepetov, nežnih dotikov in iskanja, ljubljenja, ki so bila kot čudež v svoji popolnosti, tempelj njenega telesa, njen vonj, njeni gibi, njene ustnice, njen dolgi vrat, njeno znamenje pod pazduho, njena pobrita brazda med nogami, lok njenih bokov, njen pogled blaznost sreče harmonije, neopisljiva radost in mir v nemiru teles, trenutki, ure, ko ni ničesar odveč, ko ni teže, ko sem znova postajal moški, ko sem se znova zavedel samega sebe svoje duše ob njenem telesu in njeni duši, ob njenem nebeškem obrazu sredi orgazmov, potem sva sedela ob pršutu in vinu kadila in šla znova v posteljo, njen vabeči gib pridi pridi me je spravljal ob pamet, njeni kratki vzdihi, daj me daj me, v blaženost, njen obraz je v orgazmu obsijala svetloba, ki me je napolnila z neznano močj, ko sva z roko v roki hodila ob morju sem začutil sebe in čas zavedel sem se sebe, nobene napetosti nikakršne, ko sem odhajal iz svoje prazne in hladne postelje k nje,j ki je pustila odprta vrata, da sem legel k nje,j bok ob boku telo ob telesu, brez razdal, pijan od njene toplote in njenega vonja po jagodah in medu, božal sem jo in božal, jo ljubkoval in ljubkoval z rokami, z jezikom, ji znova in znova podarjal vse vse kar je bilo v meni, vso nežnost, ves obup, vso moškost, vse hrepenenje, ob njej sem se počutil srečnega, tako srečnega, da sem včasih v vzdihu zastal, ko sem jo gledal na boku kako spi, tako lepa, tako blizu, tako strašno lepa, ljubiti kot ljubezen popoln krč je prebiti se do svetlobe iz varne tople teme, iskati pot v potovanju na konec noči, ponovitve, to neskončno nočno nebo posuto z zvezdami in čas, čas, ki se drobi, za njim ne ostaja nič, nemoč, a vendar ljubiti te odkruške časa, ki tone v pozabo, te drobce prahu pozabe, ljubiti, ljubiti.

 

3. ZGODBA: Najdražji moj, ljubezen moja, srce moje drago, moja jutranja zarja itd. itd. itd.! Avtorica: Iza Strehar

Saj so le besede, kdo bi jim verjel. Ampak tebi to ne ustreza. Praviš, da če ne povem na glas, ne veš, kaj res čutim. Dejanja ne štejejo, občutja so neulovljiva, pogledi so lahko zlagani in poljubi zgolj naval strasti. Zate veljajo le besede, četudi so še tako prazne. Ljubim te bolj kot vse, brez tebe ne bi bil nič, zate bi naredil vse, popolnoma sem tvoj. Vedno nabor najbolj klišejskih besed, vedno izrečene ob najbolj klišejskih trenutkih, vedno povedane na najbolj klišejski način, vedno kot klišejska spremljava neizvirnega ekshibicionizma v javnosti. Preseneča me, da še nisi zahteval, da jih zapišem na list papirja in ovrednotim pri notarju. Ljubezni si se naučil s pomočjo cenenih pop komadov in hollywoodskih filmov, za katere sem ti, ko sva se spoznala, povedala, da jih preziram. Ampak takšna so pač prva srečanja. Ti si rekel eno stvar, jaz drugo in naslednje, česar sem se zavedala, je bilo, da sem želela preživeti preostanek svojega življenja sredi tistega pogovora. Tako to včasih gre. Nekaj pogledov in nasmehov in že imamo »vau, ljubezen« kot v kakšen slabem cenenem ljubezenskem filmu. Tako ali tako vsak, ki se znova zaljubi misli, da je odkril toplo vodo. Da se to še ni zgodilo. Da bo tokrat za vedno. Potem pa prične butati realnost in jo dobiš po glavi zaradi svoje neumne nagnjenosti k romantiki. Romar na poti v Rim gre v grmovje na veliko potrebo. In po dveh tednih že, da me ljubiš. In jaz tebi nazaj. V tistem trenutku sem verjetno celo mislila, da res čutim tako. V resnici bi lahko rekel karkoli. Pašteta z majonezo in marmelado. Beli jastreb v rdeči omaki. Drekec, pekec, kakec. Bruh, bruh, bruh. Ampak raje mi prisegaš ljubezen. In naju primerjaš z Romeom in Julijo, saj sem ti nekoč omenila, da imam rada dramatiko. Česar se ne spominjaš je dejstvo, da mi gresta Romeo in Julija na jetra, saj sta bila dva patetična najstnika. Ampak nekako sta po tvojem okusu. Človeka, ki bi umrla za ljubezen. Po treh dneh. Ker ljubezen na prvi pogled je nenazadnje vedno resnična. Vsaj za tistega, ki misli, da jo je našel. Mogoče sem bila tudi jaz nekoliko obupana tisti večer. Mogoče sem bila obupana in osamljena že kar nekaj časa. Makaronflajš, rižota z mesom, pleskavica s kajmakom. Seveda sem ti rekla, da te imam rada. To je žal še vedno legalno. Reči nekomu, da ga imaš rad, četudi morda ni res. Leteči srnjaki v sadovnjaku mojega mrtvega strica. Dvomim, da me dejansko ljubiš. Ne potrebuješ mene, potrebuješ kogarkoli. Ljubiš koncept o meni. Bolj kot to, ljubiš koncept o ljubezni. Kot da je Prešeren dejansko ljubil Julijo. Saj je ni poznal. To know her is to love her. Ampak Beatlov pa seveda ne maraš. Zadnjič, ko sem jih poslušala, si pripomnil, da imam nostalgijo po svojih osnovnošolskih časih. Ekec, pekec, kurji drekec. Niti poskušaš ne razumeti mojih misli, narobe razumeš karkoli ti povem in kadarkoli rečem, da sem jezna nate, me razumljivo pogledaš ter razsvetljeno pripomniš, da imam tiste dneve v mesecu in odhitiš v trgovino po ogromno čokolado. Mogoče bi moral poklicati Discovery channel in jim povedati, da si našel žensko, ki ima 156krat na mesec menstruacijo ter jim ponuditi, da posnamejo dokumentarec o meni. Dokler nisem spoznal tebe, moje življenje ni imelo smisla. Ljubim te… Rože moje matere so tako rumene, kakor moji stari oče, ki je bil Azijec. Nimava enega skupnega interesa, živciraš me že samo s tem, da odpreš usta, gnusi se mi, kadar se me dotikaš in ne predstavljam si, da bi imela s tabo otroke, ki bi najverjetneje trpeli za prezgodnjo plešavostjo. Opica, ki bruha drek, zraven pa stoji in gleda slon z rdečo ritjo. In sedaj stojim tu v beli obleki in se gledam v ogledalo in se sprašujem, kaj mi ni bilo jasno pred dvema mesecema, da sem po tem, ko sem se v glavi zgražala nad tvojim primitivnim načinom hranjenja, pristala na to. Verjetno sem se prestrašila takrat, ko sem stala v vrsti za blagajno in zapazila, da so okoli mene samo ženske, brez prstana na levi roki in s polnimi košarami mačje hrane. Takrat mi je v glavo padla žalostna misel: »That could be me in about ten years.« Črne stopinje na zelenih ploščicah po katerih se vali dim. Ohrovt, špinača, blitva. Muuuuuuuuuu.

             Za vedno (in nikoli zares) tvoja Lucija

 

4. ZGODBA: Pismo Juliji. Avtorica: Irena Cigale

Julija.

 

Babi sem prosil, da mi piše po nareku. Saj veš, da hodim v vrtec in ne znam sam. Ti si letos v ta pravi šoli. Gotovo boš znala prebrati, saj sva se z babi dogovorila za velike tiskane črke.

Poleti je bilo je lepo, spoznal sem nove prijatelje, in še na misel mi ni prišlo, da bi se vrnil v Medvode. Je pa res, da sem se večkrat spomnil nate, tam mi ni bila nobena punca  tako všeč, z nobeno se nisem tako lepo pogovarjal in igral. Največ sem bil z dedijem in babico, ki se nista mogla načuditi, kako pametno in hitro odgovarjam in sem v tem pogledu  že odrasel. Podnevi sem veliko plaval. Občudovali so me. Babi se je včasih ustrašila, ker sem izginil pod vodo in me ni bilo dolgo nazaj. Ni vedela, kje naj me išče. Zajel sem zrak, takrat se je oddahnila. Ni mi zlahka sledila. Pravi, da bo naslednje leto nataknila plavutke, sicer ne bova mogla plavati skupaj. Večeri so bili čas za izlete in za igro s prijatelji. Pozno sem prihajal domov, nikogar ni brigala ura, saj bomo zjutraj spali, dokler nas bo volja.

Bližal se je dan odhoda. Spet bom hodil v vrtec. Babi me je vprašala, če te bom pogrešal, ker boš hodila v veliko šolo. Nisem odgovoril, le rahlo pokimal sem in sklonil glavo. Pa saj takrat niti vedel nisem, kako bo brez tebe.

Konec je bilo poletja na morju. Nejevoljen sem se odpeljal s Krka proti Medvodam. Med potjo v vrtec sem se kujal, ko sem prišel tja, pa še bolj. Posebno potem, ko so te povsod  zaman iskale moje oči. Zdaj sem šele dojel, da te v vrtcu ne bo več. Kujal sem se celo dopoldne in sedel sem kar na stolček, kamor učiteljica pošlje lumpe. Z nikomer nisem maral govoriti, nihče me ni prepričal, da bi se z njim igral.

Razmišljal sem, kako sva vedno tičala skupaj. Najlepše se je bilo igrati s teboj. Nikoli se nisva skregala, kaj šele stepla. Tako lepo si vedno dišala, da sem še jaz začel izbirati najbolj dišeča mila in zobne paste, preden sem šel v vrtec. Julija, še veš, kako so nama sprva nagajali, da sva zaljubljen par?

Kar na miru sva jih pustila in se naprej igrala v glavnem skupaj, če se je le dalo, svojo igro. Tudi pri         

obrokih hrane sva sedela skupaj. Ti si jedla lepo, nisi polivala, potiskala krožnika sem in tja, brskala po njem in govorila bleksi li pa fujno, kadar se ti ni zdelo dobro. In mjamsi, če ti je bilo všeč. Zdelo se mi je lepo, zato sem tudi sam odnehal. Najbolj mi je bilo všeč, ker si pazila na oblačila. Posnemal sem te in iz vrtca prihajal čist. Mami me je hvalila in me dajala za zgled bratu, ki hodi v ta pravo šolo, pa je vedno popackan. Pazil sem tudi, toda to sem počel že kot dojenček, da so bila meni oblačila, ki so mi jih nataknili, všeč. Zdaj sem bil še bolj izbirčen.

Nekega dne si se odločila, da boš šla domov z menoj, v našo hišo. In res. Ko je prišla moja mami, vedno pride pred tvojo, si se oblekla in jo hotela mahniti z nama. Moja mami pa ni dovolila. Hotela je vedeti, če o tem kaj ve tvoja. In če, bi najbrž kako obvestila njo. Vsaj preko vzgojiteljice. Tudi telefonsko številko bi potrebovala. Zanimalo jo je, če ti in tvoja mama vesta, kje je naša hiša. Nič od tega nisi mogla potrditi. „Kaj pa, če boš šla z nama in te mami ne bo našla?“ jo je še zanimalo. Zamahnila si z roko in odgovorila: „Bom prespala pa pri vas in prišla z Aljažem in njegovim atijem jutri v vrtec.“ Mami se ni omehčala. Ker pa je videla, kako si žalostna, ti je obljubila, da se bo dogovorila s tvojo mamico in gotovo boš kmalu preživela popoldne pri nas.

Moja mami naredi vse, kar obljubi. Prišel je dan, ko si šla z nama. Tako sem bil iz sebe, da nisem vedel, kaj naj ti prej pokažem. Norela sva po vrtu, preizkusila vsa igrala, pokazal sem ti hiško, v kateri se kdaj z bratom igrava, tudi razmetano garažo. Še grozdje sem utrgal za naju in ti dal poskusiti jabolko. Pozneje sva se zapodila v hišo. Najprej sem ti razkazal zgornje nadstropje, kjer je moja soba. Prelistala sva nekaj knjig, si ogledala igrače, pokazal sem ti zajčka na steni, ki mi ga je klekljala babi in še kup zanimivosti. Nato sem te peljal v druge prostore zgoraj. Morala si na stranišče. Kopalnica ti je bila zelo všeč. Tako veliko banjo, da se v njej lahko kopa cela družina naenkrat, bi imela tudi ti. Poklicala naju je mami na malico. Vse je bilo mljask. Ponosen sem bil nanjo. Po malici sem ti raziskal še spodnje prostore. Precej sva bila že utrujena, zato sva sedla na tla in se igrala z lego kockami.

Mami je prišla pote, ko se je že stemnilo. Z mojo mamico sta popili kavico in klepetali. Želeli smo si, da bi obisk kmalu ponovili. Čez čas smo ga. Mislil sem te povabiti na praznovanje rojstnega dne. Žal sem pozabil, ko pa smo se razšli, je bilo prepozno. Le kako naj bi te našel? Po rojstnem dnevu sem bil le nekaj dni še v vrtcu. Šli smo v Grčijo, pozneje sem z velikim veseljem odpotoval na Krk z dedijem in babico. Celo poletje sem bil tam. Pogosto tudi z mamico, nekaj časa se nam je pridružil ati. Borut je bi tako skoraj vedno z nami. Vmes sem prišel v Medvode le za en teden.

Zdaj, ko sem spet v vrtcu, vem, kaj me je babi vprašala, ko smo bili zadnje dni na Krku. Takrat nisem vedel niti to, kaj pomeni pogrešati. Pa te res pogrešam in vrtec se mi ne zdi več zabaven. Mami pravi, naj kar prideš še kdaj na obisk. Kako se bom menil, je pa moja stvar. Spomnil sem se na babico. Ona je bolj pripravljena narediti kaj takega.

Upam, da se boš oglasila. Babi bo prosila za tvoj naslov v vrtcu. Potem bo moje pismo odposlala.

Pravi, naj pošljem svoj naslov, napisala ga bova na kuverto.

 

Rad bi bil še s tabo. Nihče se ne zna tako lepo igrati z menoj. Nikogar nimam tako rad.

 

Aljaž

 

5. ZGODBA: Pravijo. Avtorica: Marjana Poklar

Pravijo, da je ljubezen najmočnejša ko se rodi, potem se počasi z leti umiri. Verjamem da prava ljubezen nikoli ne mine. Mogoče le navidezno v nekem trenutku izgine, ali pa samo zaspi in tiho čaka da jo nekdo prebudi.

Tako nežna in tiha, a hkrati polna strasti.  Hkrati pomirja in vznemirja, je eden izmed najmočnejših občutkov, ki te lahko čisto prevzame, ki te naravnost v srce zadane.

Verjamem, da je ljubezen v vsakem izmed nas skrita, le nekateri  ji pustijo na plan, jo iz srca nekomu nesebično podarijo, drugi  jo  skrivajo, jo z nikomur ne delijo. Mogoče se bojijo da jo izgubijo, se bojijo, da jih z njeno pomočjo nekdo prizadene, jo iz srca vzame. Meni ji ljubše, da jo iz srca na nekoga preliješ in če se tvoja z drugo ljubeznijo zlije,  postane še večja, še lepša , zaradi nje je  drugačen pogled na zunanji svet.

Mogoče se včasih za trenutek izgubim med oblaki, mogoče le sledim in bom vse življenje sledila svojim idealom ljubezni.  V ljubezni daješ, brez pričakovanj, iz nje se  novo življenje rodi in ljubezen sama poglobi vezi med ljudmi.

Najina ljubezen je bila zame nekaj, kar prej nisem poznala. Že samo misel nate, mi je veliko dala. Zate sem bila pripravljena na vse in moja ljubezen do tebe je vsa ta leta ostala.

Z leti so prišli trenutki, ko sem dobila občutek, da je najina ljubezen zbledela, pa ni, le potopila se je v sanje in nekaj časa mirovala, le mirno je spala.

Nocoj želim prenesti svojo ljubezen iz srca v dlani, želim da jo prebereš iz oči, da jo poiščeš in prepoznaš. Takšna je kot takrat… Nežna, kot prvi dotik, kot prvi poljub polna strasti, moja ljubezen si ti.

 

6. ZGODBA: Ljubezensko pismo. Avtorica: Bojana Bučar

Ljubi moj, Ti, ki si to že neskončno dolgo, pa tega še sama vse do sedaj nisem uvidela, zdaj pa to – končno! – vem; kako bi naj torej mogel to vedeti Ti, ko sicer resda ves čas plujem naprej, pa vendarle me previdnost obenem nosi in vleče nazaj in Te tako moja vesla ne dosežejo in se Te valovanje na gladini ne dotakne …

 

Se Te bo – tako upam! – dotaknila pesem modrih krivulj, ko bo z beline lista, ki ga boš razprostrl pred Tvojimi očmi in ga držal v rokah – ki bodo nekoč, kmalu!, držale mene – nje enakomerna in urejena rima poletela do neba, od tam pa se, kot bi bila  golob pismonoša, vrnila vate in se Ti razodela ter razprostrla v vsej svoji razsežnosti in boš ritmu zapisanega ne mogel uiti?

 

Kje boš, ko bo hrapav papir ovojnice pobožal blazinice Tvojih prstov in se bo na obrazu zarisalo presenečenje ob spoznanju, da je pisemska ovojnica – delo mojih rok Zate – šele prva postaja in da je njena notranjost še bogatejša, kot nje tančica, v katero je odeta? Kje Te bo doseglo sporočilo ter ob njem pomenljiv pogled poštarja, v katerem bo tisti hip zaživelo spoznanje, da ni le uslužbenec, temveč mnogo več – sel? Ga boš povabil na požirek in s tem podaljšal hrepenenje, ki se bo v Tebi rodilo, pa ga vendarle še ne želiš potešiti in – ne, nikar! –  z rezilom zarezati v ovoj, da bi črke mogle skočiti na plano? Podaljševal boš nemir in godilo Ti bo, da trenutek razodetja še ni nastopil in držé v rokah novice, za katere samo še slutiš, iz kakšne snovi so stkane, boš svojo – najino! –  prihodnost končno vendarle razrahljal in hladna kovina ne bo našla prostora na papirju; zgolj  s palcem in kazalcem boš  – kakopak – nežno privzdignil zadnjo stran in odprl vrata lepemu.

 

Poslovil se bo možak v modrem; resda glasnik to jutro več ne bo, toda, čaka ga še pot in pisma, razna, ki jih mora položiti v nabiralnike, toda le eno je bilo danes položeno v najlepšo steljico; Tvoji roki, ki nežno podrhtavata ali pa ju takšni dela Tvoje srce, ki se je odločilo, da bo bílo zibáje in zaradi njega tudi Tvoji lepi roki pisemsko ovojnico in nje vsebino okušata in ju spoznavata, kot bi mati zibala otroka; previdno in pazljivo, da bi ga ne vznemirila in mu ne motila sna.

 

Izvlekel si papir in ga pokazal soncu; njegov prvi sin je belino lista potisočeril ter Tvoje oči za kanček zožal; pa bi to ne bilo potrebno, kajti, ko se je čez Tvoj obraz naselil smehljaj, so Tvoje oči krivulje črk in tok povedi samodejno mehko pobožale in niti tisoč bratov prvega sončnega žarka jih ni moglo premotiti ali ustaviti: bral si, večkrat, dasiravno si vedel že takoj, pa čeprav sem rumeno škatlico in steno pošte, na kateri je bila pritrjena, poiskala v neznanem kraju, da bi me žig ne izdal in Ti ukradel – tako upam –  nade; da pišem jaz, ki niti svojega imena nisem napisala. Ta ščepec soli jédi, ki si jo pravkar okušal, ni bil potreben; vonj, ki se je vil iz besed in okus, ki so ga stihi dajali, Ti je vzdražil okušalne brbončice Tvojih ust in spustil si ga iz rok, list papirja, mojo zaobljubo Tebi in sledil si nje vonju in pravkar sva se našla. Gledava se iz oči v oči in vse je bilo že napisano in izrečeno; le še roke govorijo in objem greje in – da! – vsak bi moral okusiti, kako lepo se je potopiti v telo drugega, tistega, ki ljubi in kako dobro dene, ko iz enega nastaneta dva in iz dveh – eden. Ljubim Te in slišim, ko se iz Tvojega srca vame zrcali Tvoj Ljubim Te zame.

 

Nekoč jaz; nato – Tvoja. Zdaj: Najina …

 

V najlepšem mesecu, novembru 2013

 

7. ZGODBA: Oprostila sem ti. Avtorica: Antonija Jereb

Se spomniš cvetlic, ki v trati cvetijo?

Travnatih bilk, ki v vetru bučijo?

Sonca, stezic, kjer takrat sva hodila,

ko v srci ljubezen se je naselila?

 

Z roko v roki čez širne poljane,

bosa čez potok v kraje neznane.

Svet je bil lep, midva pa srečna,

zazrta v ljubezen, ki bila naj bi večna.

 

Danes spomini v preteklost letijo,

tvojih objemov, strasti, si želijo.

Ti si odšel, ostala sem sama,

zeva praznina, prepad je med nama.

 

Vse kar obljubil si, laž je postalo.

Srečo, ljubezen, je nekaj izdalo.

Hodim po tratah, ne vidim cvetlic,

tavam čez travnik, ne najdem stezic.

 

Čutim te v srcu, ne bom pozabila,

ti roki ponujam, sem ti oprostila.

Svet je bil lepši, zdaj zeva praznina,

ostala sem sama, boli me tišina.

 

 8. ZGODBA: Mojemu  življenskemu sopotniku. Avtorica: Marta Šavli

Popoldne sem bila pri tebi.

Sedela sem ob tvoji postelji.

Tvoja roka v moji, kod ranjena ptica, ki pade z gnezda. Brez moči.

Od bolečine ob zadržanih solzah, me je bolelo v prsih. Ne vem, če si me sploh zaznal. A moral si. Vedno si vedel kadar mi je bilo hudo, vedno si našel pravo besedo, da si me razveselil.

Kako srečna sva bila.

Nikoli si nisem niti predstavljala, da je mogoče tako ljubiti. Z vsem srcem in vso predanostjo.

Se spominjaš, kako sva se spoznala?

Že dolgo si mi bil všeč, a zdelo se mi je, da nisem ženska, kakršno si ti želiš.

Do Katjine zabave.

Prišel si me prosit za ples, a potem sva plesala ves večer. V tvojih rokah sem se počutila lahka, kot bi mi zrasla krila. Tvoja roka, se je nežno pomikala po mojem hrbtu. Mravljinci, mehka kolena.

Ojoj, sem si vsa zardela mislila, res me je zadelo. Gledala sem te v oči, v tiste modre tolmune in hotela v njih prebrati, ali tudi ti to čutiš.. To privlačnost, te metuljčke.

Ob slovesu si me nežno poljubil na usnice in v tvojih očeh sem prav zares videla nagajive iskrice. Ko se je tvoj nasmeh razširil iz oči, so se ti na licih naredile jamice.

Oh, kako sem te hotela potegniti k sebi in jih poljubiti,te nagajive jamice, se z rokami zariti v tvoje malce predolge, svilnate lase.

Nisem verjela, da si me izbral. Za vse življenje, si rekel.

Jaz pa sem zaljubljena in srečna mislila, naj traja, kolikor dolgo že bo….

Mislim, o tej najini ljubezni, ki sva si jo dajala.

O tem, kako sem te vsa ta leta ljubila, spoznavala, odkrivala.

Vsak delček tebe. Neštetokrat odpoljubila tvoji jamici na tvojih licih, brodila po tvojih laseh.

Poznala tvoj korak in vse nianse tvojega glasu.

Kako srečna sem bila vsa leta ob tebi.

Nikoli nisem dvomila o tvoji zvestobi, že globok pogled tvojih oči  mi je zadostoval, da sem zatrepetala. V želji po tebi, po tvojih objemih in dotikih. Po nežnostih, ki nama jih ni bilo nikoli dovolj.

Vem, vem, včasih sem bila sitna in tečna, tudi ti, si prihajal utrujen iz službe. Takrat sva se zavlekla vsak v svoj kot, ti z pivom, jaz z kavo, vsak z svojo knjigo v roki. A ne za dolgo.

Vleklo naju je skupaj, kot bi bil med nama poseben magnet.

Se spominjaš, kako so se naju lotili prijatelji na neki zabavi. Tvoj prijatelj Tine je hotel plesati z menoj. Med plesom sem se ozirala po tebi, pa je prav naglas, da je slišalo veliko ljudi pripomnil;« Meta je zgubila svojega siamskega dvojčka, kdor ga najde prejme nagrado.« Vsi so se smejali, jaz pa sem vsa rdeča zbežala v tvoj objem. Tudi ti si se muzajoč nasmehnil.

Kam so zbežala ta leta?

Tako sem si želela, da bi trajala, a zdaj se bojim.

Bojim zate, ki te je bolezen priklenila na posteljo in zase, da ne bi ostala sama.

Ne vem, če bi znala živeti brez tebe, če bi zmogla.

Brez tvoje ljubezni.

 

9. ZGODBA: Ljubezensko pismo   Avtorica: Vanja Čibej                                                                               

 

Dragi moj prijatelj!                                                                                                                                                                                    

 

Saj vas lahko imenujem prijatelj? Kaj pa moj? Danes je druga obletnica, kar sva se spoznala po internetu, pa še vedno ne vem, kakšni ste videti po zunanjosti. Poznam vas le preko besed, ki si jih izmenjujeva. Moja pisma so dolga, nepovezana in pisana v trenutku impulzivnosti, medtem ko so vaša kratka, vsaka vaša beseda je pretehtana, in napišete le tisto, kar ste dejansko hoteli povedati. Pa vendar vas včasih ne razumem.

Tako, na najino obletnico, se sprašujem, kaj je tisto, kar naju povezuje. Jaz zase vem. Po nekaj stavkih, ki sva si jih izmenjala, sem vedela. Ne razumem pa vas, pa bi si želela vedeti.

Pred časom, ko sem brskala po knjižnici, mi je roka zastala ob neki knjigi. Ne vem natanko, kaj me je pritegnilo, ali barva platnic ali morda naslov. Zanimivo, ne morem se spomniti ne naslova in ne barve, zapomnila sem si le nekaj vsebine. Govori, da se nahajamo v prehodu nove dobe, ta prehod bo trajal še nekaj desetletij, morda celotnih generacij, a otroci z novimi sposobnostmi se med tem časom že rojevajo. Menda je za naše človeštvo značilno, da smo zgradili svet, značilen za pet čutne ljudi. Teh pet čutov, ki so krmilila neko nujnost dejanj skozi celotno zgodovino, bomo še ohranili, le z nečim novim jih bomo nadgradili. Bojda že danes potekajo  procesi, neodvisno od naših želja, rojeva se veččuten človek (no, tu avtorjev ali prevajalčev  termin ni najbolj posrečen, ampak, tako je pisalo – veččuten, ne pet, šest čuten, temveč več čuten, torej razsežno čuten, skratka več kot pet čuten, haha.). Danes se veliko govori o vibracijah, ki jih vsako telo, snov ali kakor koli to že imenujemo, oddaja in sprejema. Kakor je oko organ za sprejemanje neke subjektivne realnosti, ki ostaja subjektivna, dokler s ponavljanjem in učenjem, vse tja od otroških let dalje, ne postane za nas objektivna resnica, tako najbrž imamo organe, ki sprejemajo in oddajajo te, za uho, oko itd, nevidne vibracije. Ojej, zdaj sem najbrž zakomplicirala.

 

Kakorkoli že, tak dolg uvod sem napisala, ker ko sem vas poimenovala za prijatelja, sem se spomnila na to knjigo. Kajti ta knjiga piše tudi o tem. O prijateljstvu govori sledeče: Prijateljstva smo do sedaj sklepali iz neke življenjske nuje po samoohranitvi. Tudi, ko se dolgočasimo in nimamo kaj bolj zanimivega za početi, so prijatelji dobrodošli, kajne?  Prijateljstvo temelji na odnosu daj dam. Avtor knjige pa pravi, da se zdaj rojevajo drugačni odnosi, boljši odnosi in bolj neodvisni od naše volje.

Prijatelja ne poiščemo le takrat, ko nekaj potrebujemo, ampak smo preprosto z njim, ker nam je prijetno biti z njim in ker so za nas zanimivi. Zdaj, ko to pišem, sem se spomnila, da pa ste mi o tem že nekoč pisali in da ste mi odgovor na moje vprašanje v resnici že ponudili. Morda sem bila zaslepljena z željo po nekaj več, kajti rada bi prestopila mejo tega duhovnega odnosa in se spustila na bolj konkretno obliko, morda fizično ljubezen, ko bi se vas lahko dotaknila in čutila v vsej materialnosti.

 

Ali veste (seveda ne veste, saj vam tega še nisem povedala), da mi je nekoč neka moja dobra znanka rekla, da je ponudila spolne usluge, ne iz svoje lastne potrebe po seksu, ampak iz nekega moralnega čuta, da plača prijaznost gospodu, ki ji je pomagal nekaj postoriti pri hišnem opravilu, pa ni hotel denarja. Nepojemljivo za moje pojme, pa vendarle. Taki smo! Pomislila sem tudi o tej možnosti, ko sem se spraševala, zakaj pač čutim željo po neki fizični potrditvi najinega virtualnega odnosa, pa sem jo nemudoma zavrgla, ker se mi upira že sama misel.

Kakorkoli že, vi tej moji želji ne podlegate. Morda sem zamudila vlak, ali pa sem ga v svoji vnemi vseskozi prehitevala, ali pa sem si vlak le domišljala. Nikoli si tega ne bom razjasnila. Nekateri odgovori ostajajo za vedno neodgovorjeni, kajti vaši odgovori me na tem mestu ne zadovoljijo in ostajam neizpolnjena, ker nisem še prejela nobenega pravega odgovora, vibracije, ki jih čutim pa govorijo drugače. Vaše besede še vedno vzbujajo v meni upanje, berem jih med vrsticami in čutim neko čudno valovanje, za katero ne vem, ali me goljufa ali ne. Ali lahko to razumete? Gotovo me vsaj malo! Saj mi na zadnje pismo sploh niste odgovorili in vprašanje je, ali mi boste odpisali, in ali boste raje počakali na kakšno drugo moje pismo, ki ne bo vsebovalo toliko nebuloznih misli. V času pisanja tega pisma še ne vem, ali vam bom to pismo sploh odposlala, kajti postala sem za malenkost manj impulzivna in bolj premišljena. Toda hotela sem povedati še nekaj drugega, pa bi spet preveč dolgovezila, pa tudi ne upam si razglašati teh svojih občutij, to slišno in nevidno neznano, kajti lahko bi me priglasili za osebo, ki se ji je dokončno speljalo. Tega pa nočem.

Zdaj bi vam lahko samo še dve besedi  napisala, pa bom raje napisala malo več: Danes je topel jesenski dan. Sonce pa tako greje kot bi pozabilo, da je jesen. In všeč mi je vaša prizanesljivost.

 

 Prijateljica

 

10. ZGODBA: Neodposlano pismo. Avtorica: Ivana Gantar

 

Čeprav se neustavljiva želja dviga nad menoj kot kamnita gmota, širim krila in v mislih kot lastovka lahkotno poletim preko hribov v tvoje naročje. Zareza v srcu se razteza in vitice poljubov brez milosti stiskajo možgane. Molitev in zadržanost sta mi slabi pomočnici.

Strašansko pogrešam dom, starše, sestre in brate, dolino iz katere vem, da spet prihaja mamljiv, za naju usoden vonj posušenih trav. Pogrešam hlev, mukanje krav, konja, ki me je s hrzanjem zjutraj pozdravljal, majčkena jagnjeta v ogradi za vrati …

Vem, da grešim, ko v tišini pestujem spomine, gojim pričakovanja, se objemam z bolečino, odrekanji …

Spomine na nagajivo otroštvo, mladost in na naju, si moram za vedno izbrisati, to zahteva božji načrt. Mene pa vlečejo nočnih pogledi v nebo, kjer luna še zmeraj reže bele oblačke in mi skozi prosojnico boža lica. V dnevne molitve vpletam ime. Zastavljam si vprašanja, ogromno vprašanj. Razjeda me dvom. Vem, da povratka ni. Če skušam bogu priporočiti  svoje telo, srce tja noče. Lebdim med nebom in zemljo, med strastjo in ponižnostjo. »Je to redovniški križ?« se pogosto sprašujem.

Že tisočkrat sem sklenila, da svojo strast in bolečino vsemu navkljub zapišem v dnevnik. Doslej je bel list priča le nekaj stavkom. Dovolj! Predničinemu tretjemu očesu nič ne uide. Leden, predirajoč pogled s strogega obraza bolečino močneje zarije v globino srca. Na mojem dvigajočem se oprsju razpozna vsako najmanjše vznemirjenje in zdi se, da se zavistni pogledi tja radi lepijo. Poteze strogega, z drobnimi gubami že pokritega obraza, telo s sunkovitimi kretnjami ne kažejo nikakršnega čuta usmiljenja, prednica do potankosti izpolnjuje črto zakona in predanost zavezi.

Dnevnik ali vsaj prazen list papirja ima na nočni omarici vsaka sotrpinka. Ob njih je morje solza, nobene pa prednici ni moč skriti. Kot bi jo vodil hudič, vtakne svoje prste, nos in oči prav tja, kamor je najmanj treba. In vselej sledi kazen. Klečanje pod križem v prazni, hladni sobi, čakanje z že na pol mokrimi hlačkami, kdaj bo potrkalo na vrata. Samo takrat je čas za potrebo.

Koliko neizrečenih besed – prepovedanih besed. Počutim se kot preveč napihnjen balon, ki se bo zdaj, zdaj razletel na lahkotne delčke in bo z eno samo s solzico v trenutku pozabljen.

Kam naj beležim?  Stojim pred knjigo z belimi listi, ki morajo ostati nedolžni. Nekaj nepopisno močnega nastaja v meni. V srce pišem nevidni dnevnik. Del sebe, del naju zlijem v nevidne vrstice. Pred očmi mi se vrstijo besede iz pisma, ki sem ti ga napisala zadnjo noč pred odhodom na pot. Med številnimi priložnostnimi razglednicami, pismi sošolk, zmečkanimi listki z zelo nesramno vsebino, s katerimi so nas v razredu fantje obmetavali, ljubezenskimi stripi, različnimi revijami in nekaj črno belih, nepomembnih slik, je ostalo skrito pred mamino radovednostjo v predalu nočne omarice. Ob slovesu sem ga pozabila vzeti s seboj in tako nikoli ne bo prispelo do nabiralnika. Srce in kri dekleta, ki je odhajalo od doma je bilo ledeno, nekje med jezikom in srcem je nastajal prepad v katerem so obtičale besede in razum.

 

Dragi Fonzi!

 

Pakiram, a prav stvari, ki mi pomenijo največ moram pustiti tukaj, to mi narekujejo stroga navodila, ki se jih moram držati. Priznam, zmedena sem, zato moje pisanje morda ne bo imelo pravega zaporedja. Toliko stvari bi ti še rada povedala, toda večina neizrečenega bom odnesla s seboj. 

Še pred dnevi si se mi tako prisrčno namuznil, ko sem ti trepetaje povedala, da na zahtevo staršev odhajam v samostan.

»Ti, tako sladka, vroča, ti, ki si me zvabila v višave, ti pa nuna,« si se  takrat krohotal.

Zdi se, da si usodno besedo preprosto preslišal, ali pa mislil, da te farbam.  

Noč je bila enostavno prekratka, da bi jo upala kvariti z bolečino, ki jo nosim v srcu. Moja usoda je zapečatena, čeprav sem ti tisto noč podarila srce.

Ko so tvoji prsti zdrsnili po pregreti koži in si me med drhtečim šepetanjem poljubljal, sem želela, da se iz sna ne bi zbudila. Jemal si me mehko, kot je lezla luna skozi smetanov oblak. Le globlje dihanje se je mešalo s petjem čričkov, niti kobilice, ki so preskakovale v kepo zgneteni telesi, naju niso motile. Postajala sem mehka, vroča, voljna doživeti vso strast zrele ženske. Zlila sem se z reko poželenja, ki je mehko padala v slap vrhunca in se od tam vzpenjala nazaj na začetek.

Sladkosti greha najine noči bom za ogromnimi, težkimi vrati samostana prisiljena zakopati v najtemnejši kotiček srca. Niti Bogu ne bom dala prilike, da bi ga odpustil.

Ljubim te Fonzi, ljubim in s tem odhajam od doma, zapuščam tebe in najino dolino. Prosim te Fonzi, ne joči. Moraš živeti, najdi svojo pot in dekle, ki jo boš ljubil in ji postal mož. V moji družini prehaja iz roda v rod nepisano pravilo, da mora eno dekle postati »božja nevesta«. Starša sta me določila za božjo izvoljenko. Vse mi je bilo popolnoma razumljivo, na vse sem gledala celo s ponosom, dokler v naju niso prekipela čustva. Hvala ti za spoznanje, kako lepo je ljubiti, biti ljubljena in kako lepo bi bilo ostati ob tebi.

Vendar, jutri zjutraj odhajam, za menoj bo ostala le minljiva sled v prašni beli cesti …

VT. sestra Genovefa

 

11.ZGODBA: Ljubezensko pismo. Avtorica: Tigica

Moj Alen(či) 😛

 

Odločila sem se, da ti napišem to, kar čutim, ker mi je lažje zbrati misli v sobi, kot ko sem ob tebi. Tedaj namreč od sreče pozabim na vse besede. Ob tebi se počutim res posebno, vedno se imam prečudovito, ne glede na to kje sva in kaj počneva. Veseli me, da si vzameva čas drug za drugega, da se lahko pogovarjava o vsem, hecava, ujameva v postelji in da se ne kregava. Nadvse cenim to, da si prišel pome na Dunaj. Težko te mi je bilo prositi, ker še nisva bila dolgo v zvezi in ker je to res velika usluga. Marsikdo tega ne bi naredil za punco.

 

Takšen odnos, kakršnega imava, je vse, kar sem si vedno želela. Dala sem že nekaj resnih zvez čez, ampak ob nobenem se nisem počutila tako dobro, kot ob tebi, noben me ni tako osrečeval, kot me ti, z nobenim se nisem tako ujela na vseh nivojih, kot se s tabo. Mislila sem, da je v prejšnjih zvezah bila prisotna ljubezen, ampak sem spoznala, da dokler nisem srečala tebe, nisem niti čutila prave ljubezni oziroma doživela prave zveze. Mogoče je res zgodaj in neprimerno, da o tem razmišljam in da ti to pravim … Mogoče je to le mit, da za vsako osebo obstaja na svetu prava oseba… Vendar resnično čutim, da bi ti lahko bil tisti tapravi, tisti, ki pride samo enkrat v življenju, in še to, če imaš veliko srečo. Zame si najboljši in najlepši takšen kot si (edino, če bi manj kadil in kave pil, bi bilo tudi boljše za tvoje zdravje J).

 

Ne vem točno, kakšne so bile tvoje izkušnje z zvezami, te niti nočem preveč spraševati o tem, ker se mi zdi, da ti ni prijetno govoriti, ampak kolikor si mi povedal, sumim, da so bile bolj usmerjene na erotični nivo in ne toliko na ljubezenski in prijateljski. Upam, da ti je tak odnos, kot ga imava, v redu, če pa kaj ne »štima«, je zaželeno, da to izraziš. Jaz si recimo želim, da bi večkrat me presenetil, pripravil kaj posebnega zame, npr. tisti ples, ki mi ga obljubljaš, kakšen romantičen večer, napisal na listek »rad te imam« in ga podtaknil v mojo torbico, dal na radio glasbeno željo zame itd. Takšne sladke malenkosti bi me zelo osrečile. Mi pa je bilo všeč včeraj, ko si nepričakovano zavil na »napačen« izvoz na rondoju in sva namesto doma pristala na vikendu. Tisti dogodek v Moravškem wc-ju je tudi bila enkratna izkušnja. In prav imaš – oba sva ravno prav zmešana, da paševa skupaj, in potem se takšne stvari zgodijo … 😛

 

Drugače pa razumem, da imaš trenutno veliko dela in se zato kdaj ne moreva videti oziroma se za krajši čas vidiva. Nočem te preveč motiti, ker si tudi jaz želim, da čim prej vse urediš in boš potem imel še več časa za naju.

 

Hvala za še en prekrasen večer. Rada te imam in vedno mislim nate **

 Tvoja Tigica

 

12. ZGODBA: Sijaj. Avtorica: Polona Lečnik Wallas

 

Sediva en zraven drugega, v prvi vrsti. Schubertov klavirski koncert odmeva po nabito polni dvorani, skozi občinstvo, skozi stene, celo ven na ulico. Glasba valovi skozme, te drobne in špikajoče klavirske note; že zdavnaj sem si prisegla, da bom gospodar svojih občutij, da me bo glasba vzdigovala, ne pa prebadajoče kljuvala. A tokrat je drugače. Tvoja bližina me zopet vznemirja, kot nekoč.

Pianist se spretno in povsem v ritmiki glasbe giblje med črnimi in belimi tipkami. Tudi ti ga opazuješ. Njegovi  lasje so valoviti in mu skoraj zakrivajo obraz. Mlad je, skoraj premlad za takšen položaj v kvintetu nacionalnega simfoničnega orkestra. Talent je nadomestil izkušenost. To poznam, saj je bilo pri tebi podobno; kot profesionalni dirigent si se še kot mlad povzpel na največje koncertne odre. Opazovala sem te vsa ta leta, spremljala uspehe, a moja prizma je bila pristranska, moja ljubezen do tebe prevelika. Morda je še vedno in me zato tako kljuva v prsih, ali pa me bolijo tvoje besede, ki si mi jih izrekel pred tem večerom: Si prepričana?

A vrniti se moram k njemu na oder. Pianistovi lasje so temni, skodrani. Prsti so dolgi in prožni. Pogledam v tvoje dlani, ki počivajo na kolenih. Ne opazim podobnosti; tvoje roke so že pegaste in koža rahlo suha. Stisne me, kako čas divja po telesih vseh nas, neusmiljeno in brez prestanka zahteva svoj davek. Nežnost, ki so jo izkazovale desetletja poprej, je izginila, ne najdem je ne na konicah tvojih prstov ne v gibkih zapestjih, ki so tolikokrat vihtela palico; tudi nad mano in mojim telesom. Tako sediva, jaz in ti, prijatelja in ljubimca iz preteklosti. In Schubertov koncert se naju počasi polašča. Čutim tvoje navdušenje, vidim tvoje vznemirjenje, vem, da te je presunilo, kakšna nadarjenost je v pianistu, tem črnem mladem možu, ki se predaja in izgineva z vsako noto bolj. Znova in znova se znajdem s pogledom na tvojih rokah, iščem podobnosti, a jih ne opazim. Prešine me, da se virtuoznosti ne da opaziti po barvi kože, po odtenku polti, po obliki mezinca, zaokroženosti zapestja, mehkobi dlani. V tistem trenutku, v isti sekundi, ko pianist nakaže vrhunec večera in še enkrat postavi na ogled vso svojo bravuroznost, takrat najdem rahlo nepravilnost. Tam na stičišču previsa palca in kazalca, tam, kjer se pregib usloči, tam sta dve komaj opazni pegi. Zagotovo sta tam od rojstva. Da bi ju opazila poprej, ko so me roke objemale in malikovale, in nato, ko so mi brisale solze in dopovedovale, da se bodo vrnile, a zatem raje pisale številna pisma, ki so ostala neodgovorjena – nisem nikoli. O ja, prepričana sem, povsem. Petindvajset let je dolga doba, človek se navzame novih navad, zaživi drugačno življenje, najde nove želje in druge upe. Kako si prepričana? si me vprašal. Pojdi z mano na koncert, sam boš videl, sem ti mirno rekla. In to ni bila prošnja, ne želja, bilo je dejstvo, bil je dokaz. Take stvari začutiš. 

Pianist, ta mladi moški, ki se ob vsakem sunku roke po klavirju zaziba z življenjem, z zadnjimi izzvanimi notami pripelje Schubertovo zgodbo do konca, zaključi in občinstvo zaploska. Vstaneva v navdušenju. Pianist kot vrhunski glasbenik, pianist kot mlad moški – moj sin. Poglej njegove roke, ti zašepetam na uho, tam na pregibu palca in kazalca sta dve pegi, močno se opazita, kar poglej.

A ti vendar nisi potreboval dokaza, vedel si od prve note dalje; mene pa je prevzelo petindvajset let iskanja tvojih oči in sem zato objela tvoje dlani, poiskala mehkobo znotraj in jih poljubila. Vsa ta leta si bil ob meni, zapustil si sled, močnejšo od česarkoli. Z ljubeznijo je tako kot z zvezdami: čeprav so nekatere že zdavnaj ugasnile, njihovega sijaja nič ne zastre.

 

 13. ZGODBA:Ljubezensko pismo. Avtorica: Teodora Gersini

Draga Nuša,

 

končno je nastopil trenutek, ko želim in zmorem izpovedati svoje čustvo. Minilo je veliko let, a mi gre med pisanjem še vedno na jok. Tista preveza čez obraz, ki sem jo omenila, ko sem te zagledala, je bila kakor simbol za mojo slepoto. Kajti, da, videla sem z notranjim očesom, nisem pa spregledala, da je za ljubezen nujna zrelost. Gibala sem se lažje, nekako, a v mojem gibu ni bilo védenja, intuicija me je vodila. Med dramsko vajo je bilo. V tistem trenutku sem se počutila dobro in morala sem o vaji spregovoriti, pozneje, v kavarni. Nisem si mogla predstavljati, da bi bilo moje čustvo kakorkoli povrnjeno, zato sem te zavrnila. Zavrnila sem tvojo navzočnost v mojem življenju, kjerkoli si bila, zavrnila tvoj obstoj, iz sebičnega razloga – da bi bilo meni lažje. Tudi, če se v njem nisi nahajala, bi ti lahko pritrdila v tvojih naporih za priznanje. Zelo si si prizadevala živeti, včasih mukoma, drugič z veseljem do bivanja. V sanjah smo se držali za dlani, obdani smo bili s senenimi svežnji in vse je bilo prijetno in toplo. Tvoj pogled, ki sem ga videla prvič, mi je pustil vtis svetleče lučke v temi. In to si zame ostala. Iskra pogleda, ki sveti v temi, hladu in zimi navkljub. Bila je megla, dihala sem skozi hlape in trepetala od mraza. Spominjam se žarometov, ko me je zajela jeza in sem samo odkorakala. Kajti drugega nisem mogla narediti.  

 

Kaj pa je gledalčeva vloga drugega kakor odhod s prizorišča, ko je vsega konec? Ko si prežet z vsako besedo in odtenkom glasu, ki izraža nek smisel ali morda nesmiselnost bivanja, ga ujameš vase in za trenutek zadržiš v objemu, da pomen izgovorjenih besed prodre v zavest. Čutila sem vsak tvoj korak, vsako kretnjo. Čutila barvo tvojega glasu. Prekrila sem si obraz z dlanmi, ker nisem prenesla bolečine v njem. Čakala sem. In ko si stopila mimo slokih, belih brez, sem si rekla, »Zdaj ali nikoli«. In te pustila oditi. Tedaj sem ljubila. Če sem sploh poznala pomen besede. Imela si svoje življenje, moje pa se je postopoma podiralo. Bila sem mlada in nezrela. Vendar sem te ohranila v spominu takšno, kakršna si bila tedaj. V tvojem bistvu in občutljivosti.

 

Življenje me je poneslo skozi težke preizkušnje. Večkrat me je odnašalo in nisem našla stika s tlemi. Pretrpela sem metode, ki so nujne, da se človeka prizemlji. Trajalo je veliko let, da jim je uspelo. Morda so me čustva izdala, a razum je sedaj močnejši, v meni. Še vedno je lepo razmišljati o čustvih, čutiti. Za to imam tebe, navsezadnje, kakršna že si in kjerkoli se nahajaš. V moji bolečini, ki sem jo prignala do konca, si bila vseskozi navzoča. Čeprav so bile druge, nobeno čustvo ni imelo takšne moči nad menoj. Vse se je odvijalo v mislih. Nobenih konkretnih srečanj ni bilo, skupnega bivanja, le trenutki. Da, imela sem »punco«, a sva se razšli. Vse se je zgodilo tako hitro in nasilno. Večinoma pa sem samotna, osamljena. Živim za spomine in trenutke, ko prevlada razum, ki poskrbi, da se ne izgubim. Samo tako lahko preživim. Zato se ne želim vpletati s komerkoli. Morala bi imeti res dober razlog, da bi komu zaupala. A tvoje življenje, do katerega nisem imela nikoli dostopa, je bilo samozadostno. Prepričana sem, da si šla skozi kalvarijo, a nabrala si cvet. Tak cvet, ki ljudi gane, ko ga začutijo v tvojem bistvu in pojavi. Kraljevsko modre barve je. Skromen, a dehteč. Kakor planinska roža, ki uspeva v težkih razmerah. In se razcveti, vsemu navkljub. Ne jeziš me, ne, razveseljuješ me.

 

Morda nimam pravice pisati, kar mi misli govorijo. Nimam pravice ljubiti te. Ne, nimam je. Vsekakor ne v tem svetu. Mogoče pa je nekje kotiček, v mojem srcu, kjer boš obstajala kljub resničnosti, ki naju je vselej obdajala. Naj temu rečem spomin? Mogoče je beseda postala banalna, kajti vem, da si živa in žareča, kolikor tvoja duša zmore, tam nekje. Pozabiva resničnost, v kateri je čustvo nepovrnjeno. Poskusiva napraviti čustvo trajno, kakršno tudi je, po svoji naravi. Žariš v svoji krhkosti. Na nek način neguješ v pogledu tudi mojo podobo, kajti mislim, da si me opazila in slednje mi zadošča. Nisem več mlada. Nekje me hraniš, v spominskem predalčku, ki si ga razporedila in pospravila glede na obdobja, ko sva se, bežno,  srečevali. V magičnosti ozračja in občutij, ki prevevajo ljudi med predstavami in po njih. Mogoče pa zate nisem oboževalka, kamor me popredalčka realni svet. Ja, kaj naj, to sem. In to je zame klofuta. Pozabiva na vse. Naj ostanejo iskrice, negovala bom občutljivost, ki jo razdajaš. Nikoli ti nisem tega rekla ali napisala. Skrbela bom zanjo. Pospravila jo bom v najtemnejši kot svojega čustvovanja, da me bo razvedrila, ko bom to potrebovala. Na nek način si tu, z menoj. Mogoče med branjem postajaš cinična. Takšne so nas naredili ljudje in izkušnje, da lahko preživimo. Razumem. Boš rekla, kaj si domišljam. Pravilno je, da tako čutiš. Ne pustiš si blizu, da bi v svetu zasledovalcev preživela. Spoštovala bom tvoja občutja. Oddaljila se bom. Pismo naj ostane. Kot dokaz neke dimenzije, ki priča o  doživetem. Povezanosti, ki se je v nekem trenutku in nekega dne pripetila. Ne morem je zanikati. Dajem ti prednost, ker si jo zaslužiš. Upoštevam te in ti v življenju želim sreče. Bodi to, kar si. Naša srca so trda, a znajo se omehčati, med sedenjem v tišini in samoti. Odslej te bom spet vikala, kajti ni mi dano drugače. Naj ostane pismo, kakršno je. Ne pozabim te. Ne pozabi.

 

S spoštovanjem.

Sanja  

 

 14. ZGODBA: Pismo polno začetkov. Avtor: Od mene k tebi

Nisem vajena, da bi začela brez naslavljanja, a razumi, da sem v precejšnji dilemi. Enostavno ne vem, katerega od ljubkovalnih imen smem danes še uporabiti, zato je to pismo brez začetka, a je hkrati pismo, polno začetkov. Dejstvo je, da ne morem več. Spodaj ti pošiljam vsa neodposlana pisma, ki sem jih pisala – Tebi.

Nekoč Tvoja, najbolj Tvoja (hej, katero ljubkovalno ime pa smeš dandanes ti uporabiti zame?) …

————————————————————————————————————————————-

Prvič.

Mogoče nisem tako močna, da bi ti lahko po vsem tem času pogledala v oči in v njih ne iskala ljubezni. Čisto lepo sem se počutila, ko si z mano delil obnovo trenutkov, v katerih me ni bilo s tabo. To, da sva po več kot letu dni sedela na kavi skupno tri ure in da bi zagotovo lahko še, mi je pomenilo vse. Žalostna sem, da razmišljam o majhnih naključjih, ki bi lahko pomenila, da bi se vrnil k meni. Pa te še vedno vidim, veš. Nasmejana, sama s sabo, na sprehodu, ko si predstavljam, da bi lahko bil tam tudi ti. Nasmejana, ko razmišljam o še bolj nemogočih scenarijih prihodnosti, v katerih bi bil z mano ti …

Ti pa? Kje si? Kdo je v tvojih mislih o prihodnosti? Koliko bolj srečen si z njo?

——————————————————————————————————————————–

Drugič.

Edini si, ki sem te želela srečati, ko sem bila res v krizi, in tokrat se mi je to zdelo mogoče. Vedela sem, da to lahko storim, me je pa presenetil odziv, ki mi je dal vedeti, da si tudi ti želiš, da se ponovno srečava. V mislih sem govorila o svojih tegobah in te medtem držala za roko, ker sem želela, da sprejmeš nekaj energije. V resnici sem sedela ob tebi, ne da bi se te dotikala, in tu in tam je po mojem licu spolzela solza. Videl si, in videla sem tvoj prijazen pogled, ki mi je govoril, tako kot nekoč, da bo še vse dobro, in da naj se samo najdem.

Ujeta sem bila. Ujeta sem. V realnosti življenja, ki je precej drugačno od tistega, ki bi si ga želela: tudi zato, ker vsi doseženi cilji izgubljajo smisel, ker jih ne delim – s tabo. Neverjetno in neskončno otročje je, bi mi morda rekel tudi ti, da po vseh teh mesecih, zdaj že letih, še vedno mislim, da bi midva lahko bila srečna in da bi življenje potem bilo drugačno. A jaz, neskončno zasanjana, verjamem, da je bilo edino, kar je bilo pomembno, da znava ljubiti. Da ljubiš ti in da brezpogojno ljubim nazaj tudi jaz.

Povedala sem ti, da imam danes vse, kar družba od človeka pričakuje: stanovanje, avto, dobro službo, pa tudi možnost, da počnem kar koli želim. A vendar sem obstala, ker ne vem, kaj sploh naj počnem. Če ni tebe, ki bi mu lahko razdajala ljubezen. Ki bi mu povedala. Ki bi se mu razjokala. Zasmejala. Smejala. Letela.

Na glas ti tega seveda nisem povedala, govorila sem samo o tem, da se ne morem sprijazniti z dejstvom, da je to življenje. Da imam vse, a me nič od tega ne izpolnjuje. Ko si vprašal, če zdaj koga imam, sem rekla samo, da sem »nekaj z nekom poskušala«, a da ni šlo. Da verjetno tudi zato, ker jaz ne znam več imeti tako rada. Odvrnil si, da tudi ti ne znaš več imeti tako rad. Utihnila sva. Vprašala sem, če greva še na eno klop, tako kot sva posedala prej, pa si odvrnil, da moraš počasi zdaj res oditi. In sva šla, v tišini še do naslednjega ovinka, kjer sva postala, kjer sem gledala v tla, in kjer so me tvoje božajoče oči še zadnjič v tistem dnevu skušale pomiriti. Objela sva se. In šla. V zmedenem koraku sem se še enkrat obrnila, ko si hodil v napačno smer, in imela v sebi občutek, da bi mi pomenilo vse, če bi se zleknil z mano v travo, me objemal dlje časa, prišel k meni na obisk, me objemal še dlje, in se zbudil z mano, brezskrbno in čisto drugače kot nekoč. Bojim se misli, ki me vračajo k tebi, ki te čutijo, kot da nikoli nisi odšel, ki mislijo, da boš jutri spet moj in da bova midva spet midva.

Zavedam se, da me ne moreš rešiti. Da nisi ti tisti, na katerega naj polagam vso to breme, a hkrati čutim, da bi zaradi tebe spet živela. Lepa bi bila jutranja kava, ki je zdaj – četudi je okoli mene tisoč ljudi – zgolj osamljena. Lep bi bil sončni žarek, ki zjutraj posije, ki je zdaj – zgolj osamljen. Lep bi bil jutranji tek, ki je zdaj – zgolj osamljen. Lep bi bil pohod sredi noči, lep bi bil načrt, ki bi ga kovala za prihodnost, pa četudi bi se na koncu popolnoma izjalovil. Lep bi bil ti. In lepa bi bila jaz.

—————————————————————————————-

Tretjič.

Nekje sem prebrala, da naj vendarle že neham dajati vtis, da sem srečna, če v resnici nisem. Res je. Znam biti srečna, a samo za trenutke, ki jih potem raztegnem v daljša obdobja, da bi pozabila, da v meni zeva velika praznina. Ko sva se srečala tretjič, sem želela delovati čim bolj »navadno«, čim bolj tako, da bi ti dalo vedeti, da lahko gradim na najinem »normalnem« odnosu. Pa ni šlo. Tako bolelo me je, ko si mi prinesel kanček preteklosti, kanček najine preteklosti, in ga postavil v moje zdajšnje okolje, v moje stanovanje.

V trenutku se mi je zazdelo, da ni nič nenavadnega, da sediš tam nasproti mene; ravno to me je delalo živčno in vse prej kot »navadno« – ker nisem vedela, kako naj se, ali bolje, kako se lahko na te občutke odzovem. Vseskozi namreč vem, da je tam še tretja oseba, ki jo imaš zdaj rad. Ja, nesmiselno je bilo, da sem skušala brez čustev slišati iz tvojih ust, da je z njo drugače in da je od vsega začetka racionalno in povsem brez problemov. Nasprotno kot pri nama – v razburkanem oceanu, polnem čustev. Utihnila sem, ko si pričakoval, da o tem kaj povem še jaz. Tako zelo čustveno sem odreagirala, da sploh nisem vedela, kaj naj bi v tistem trenutku rekla: rekla sem samo, da tega jaz ne morem, da racionalnosti enostavno ne morem iskati. Zaradi oči, polnih solz, na robu pred udorom na lica, sem pogledala navzdol in s tresočim glasom rekla, da raje ne bi o tem.

Ko si odhajal, sem se počutila slabo in nemočno kot že dolgo ne. Vedela sem, da ti moram povedati: vse to, da mi je iracionalnost s tabo pomenila preveč in da je ne najdem več. Da bi jo najraje ponovno našla s tabo, a da ti tega ne upam predlagati, ker mislim, da si srečen drugje. In ker ne vem, če bi bil zadovoljen s tem, kar sem jaz ali še več, kar midva lahko postaneva.

Včeraj sem prebrala, da je bil eden izmed velikih izumiteljev užaljen, ko ga je nekdo poklical »just a dreamer«, samo sanjač. Zmotila ga je besedica »samo« – biti resnični sanjač je namreč po njegovem hudičevo težko delo, ker moraš sanje uresničiti. Jih jaz, midva, znava? Želiva ali sva ta »dva« samo jaz, ki ne zna – ali pa vsaj noče – dihati brez tebe?

In veš kaj. Če bi bil zdaj tu, bi te samo objela in jokala. Za vse, kar sem tolikokrat zadrževala v sebi, ker sem razmišljala, kaj bi bilo, če bi bilo – namesto da bi enostavno bila. Zato, s srcem izlitim v besede, te še zadnjič sprašujem: kaj meniš, koliko možnosti je, da bi jaz in ti danes enostavno bila?

 

15. ZGODBA: Besede zate. Avtorica: Marija Vesel

        Vedi, prebuditelj moj,

 

spomin na tisti večer, ko je Režiser predvidel najino usodno srečanje, je preveč živ. Vsak moj trud, da pozabim, je zaman, kajti ob prvem srečanju s teboj sem zadrhtela in zardela kot mlada deklica, želela sem poleteti iz puste vsakdanjosti v širna prostranstva ljubezni ter se osvoboditi vseh vezi in končno biti Jaz.

 

Opazila sem te skozi stekleno steno, ko si prihajal z zamudo. »Prijeten moški,« sem pomislila. Prisedel si poleg mene in mi podaril najlepši nasmeh, ki me je začaral. Pogledovala sem v tvojo smer, če se morda motim, toda ne, poleg mene je sedel moški po moji meri. Nadangel Rafael nas je nagovarjal skozi besede ženske, ki je napolnila prostor z energijo ljubezni in nas vse zbrane v krogu pripravila k meditaciji. Zame sva obstajala le še ti in jaz. Bila sem v transu. »Skoraj sem zaspal,« si rekel zasanjano, ko smo odprli oči.

Prijeten nemir mi je rahlo spodnašal tla, izdajala me je ljubka raztresenost. Tudi ti si bil prikupno zmeden. Ves čas sva bila v gibanju, si izmenjavala poglede in kratke komentarje. Ko bi imela samozavest in pogum, ne bi umaknila pogleda od tvojih modrih oči, v katerih sem zaznala sledi pretekle žalosti. V meni se je nekaj zganilo, a nisem točno vedela, kaj. Moja notranjost mi je govorila, da se rojeva nekaj velikega in da vsi v krogu opazijo: »Med tema dvema se močno iskri, to bo nova zgodba o sreči najdeni.«

Čas se je iztekal, skorajšnje slovo je bilo neizbežno, moja zadrega pa velika, saj je vse v meni vpilo: »Ne pusti, da se ti izmuzne!« In verjela sem, da se tudi tebi tako godi. Kar predolgo sva se že obirala v ‘posvečenem’ prostoru. Spremljal si me, ko sem kupovala drobno knjižico, ki naju je zvabila tisti večer. »Tudi jaz bom eno,« si se odločil v hipu. Namenoma sem vprašala, o čem bo tekla beseda naslednjič. Z zanimanjem si prisluhnil odgovoru organizatorke, se zazrl vame in tvoj pogled je spraševal: »Boš prišla?«

Spremljala sem te s pogledom, ko si obotavljaje odhajal. Želela sem steči za tabo in te ustaviti, pa sem vedela, da ne bom zbrala poguma. In glej, Režiser je hotel, da sva bila oba povabljena v bližnjo kavarno in navdušena sva obsedela v krogu skupnih prijateljic. Čutil si se počaščenega v ženski družbi, tudi pogovor med nama je stekel, kot bi bila že stara znanca. Prišla je ideja za naše naslednje druženje in ob odhodu si me pozdravil z namigom: »Saj se še vidiva.«

Skoraj poletela sem z avtom v svoj svet neprikritega hrepenenja po ljubezni. Sanje so se zdele zdaj na dosegu. V zanosu sem poslala hvaležno sporočilce zaupni prijateljici: »Bog je dober režiser, a ti si še boljši. Kje si mi staknila tega Erosa?«

Ne vem, kaj je tebi sporočil nadangel Rafael, ko si se v domačem miru prepustil njegovemu šepetu. Meni je dal spoznanje, da je moje razsvetljenje še daleč, saj nisem še izkusila toliko človeških radosti, da bi mi bilBog zadosti …

 

Tiste dni je bilo vse drugače, kajti iz srca je prihajal tih šepet: »To je On, vse življenje sem čakala nanj, konec je nenehnih iskanj, lahko bom končno ljubila brez vseh notranjih zavor, skupaj bova šla prek vseh ovir in najini srci ozdravila starih ran in bolečin.«

Veš, do zdaj nisem verjela v tako nenadni zadetek v srce, ki je tako osrečujoč, navdihujoč in dvigajoč k občutkom polnosti življenja, da v trenutku padejo vse moralne ovire v tebi in si rečeš: »Bog mi ga je poslal.«

 

A naslednjič, ko smo slavili skupaj in me je sila nenadne ljubezni samodejno vlekla v tvojo bližino, si ostal zadržan in hladen. Ne vem, zakaj. In zaprla sva se vsak v svoj svet kot skregana dolgoletna zakonca.  Hotela sem zbežati proč, pa bi preveč izstopala. Ob koncu druženja si prvi odšel. Tiho, brez slovesa. Niti tvojega pogleda nisem več ujela. Vem, tudi sama sem se držala od tebe proč, prepričana, da je bila vse le iluzija, porojena iz mojih najglobljih želja. Na naslednjem predavanju za stekleno steno pa sem samevala sredi med ljudmi …

Me je navdihnil le nadangel Rafael? A vedi, da ljubo osebo začutiš takoj, vzljubiš čez noč in je ne pozabiš nikdar. Veš, če bi me zalival ti, bi še dolgo cvetela, dobila bi krila in moja duša bi prepevala: »Jaz sem Ljubezen …«

Tako pa kljub družinskemu vrvežu občutim čudno praznino in si to očitam. Bežim pred enolično vsakdanjostjo, tavam v samoti in upam, da te nenadoma uzrem. A povsod te iščem zaman in srce kriči: »Kje ste najlepše otožne modre oči?« V spominih pa se vedno znova vračam v najin kratko odmerjen čas in gojim upanje, da je bil tvoj hlad ob drugem srečanju le krinka v nevednosti, kaj čutim. Kajti tistega angelskega večera se je vse zdelo prelepo in moje sladko trpljenje je zdaj premočno, da bi lahko verjela, da za vsem stoji le naključje in ne globlji pomen in smisel.

Kaj lahko še izgubim, kot le upanje? In če je prazno, naj se vendar umakne in mi pusti, da grem naprej.

Zato te besede zate.

Zato …

 

                                                                                                        Zapoznela roža

 

 16. ZGODBA: Ljubezensko pismo. Avtorica: Ametrin

Hvala ti …

Ko tole zdaj pišem, se v mislih vračam nazaj v spomine, ki sva jih skupaj ustvarjala v delu življenja. Pišem, ker ne znam povedati z besedami vsega, kar čutim, zato svoje misli izlivam na papir. Tako mi je lažje. Pišem, ker mi tako narekuje srce …

Več kot desetletje sva se poznala in nikoli prej nisem pomislila, da bi lahko postala samo midva. Pred svetom, kot eno. Nepremagljiva. Ko se spomnim, na tisti prvomajski dan, v meni ni bilo niti kančka dvoma več. Takrat sem začutila, da sem srečna. Tiste tvoje iskrive oči, so mi dale vedeti, da se je med nama nekaj spremenilo. Ko sem takrat poslušala tvoje besede, so bile drugačne. Ni bilo več dvoma, da mi je vseeno, kaj se z nama dogaja. Ni mi bilo več vseeno, da sem še sama. Znal si mi umiriti srce in misli. Uspel si v meni obuditi nekaj, kar je že dolgo spalo in takrat sem se zavedala, da si naredil korak v mojem življenju z drugačnim namenom. Ne več kot samo navadni znanec, ampak kot nekdo, ki bo v meni pustil pomenljivo sled. Kot nekdo, ki ne bo več le mimoidoči.

Od trenutka potem, ko sva stala pod dežnim, hladnim nebom se je v meni nekaj spremenilo. Počutila sem se lahkotno, kot bi lebdela. Kot krhko, mehko peresce, ki ga je prinesel veter. Nekaj je premaknilo moje zidove in zgradilo most. Nekaj je trkalo na moja zaprašena vrata in prosilo naj jih odprem. Znal si oblažiti mojo bolečino in mi znova dal upanje, da v nekaj, kar obstaja lahko verjamem in naj se ne bojim. V nekaj nerazložljivega in neotipljivega. V najmočnejšo silo tega sveta. Oklenila se je mojega srca. Kot bi se vsi izgubljeni deli mene ponovno sestavili. Brez izjeme. Bilo je resnično. Tako čarobno. Ves čas je bilo tam med nama. Vse tisto, v kar sem verjela, da možnost tega vselej obstaja, je postalo. Vsak trenutek s tabo se je prelevil v večnost. Pravljica, ki je bila zame napisana samo v knjigi je postala resnična. Napisana samo za naju. Napisana z zlatim peresom iz mojih sanj.

Vsak del sekunde, ko te je pogrešalo ob sebi moje srce, sem vedela, da si tam. Samo zame. Ko sem si želela tvojega objema, sem vedela, da so tam tvoje roke, ki me bodo potolažile. Tvoje dlani, ki me bodo zaščitile pred svetom, ko bom to potrebovala. Če je bil ves svet zame prej zlagan, sem vedela, da si ti resnica. S tabo sem lahko postala vse, kar sem, brez pretvarjanja in neiskrenosti. V tvojih očeh se je zrcalila moč in upanje, da se lahko spremenim. Obudil si moje srce in postal razlog, da verjamem v ljubezen.

Vsaka črka, ki jo zapisujem, piše besede, ki ne obstajajo samo na papirju, ampak v meni. Dejanja, s katerimi sva se dotaknila drug drugega s srcem kot eno, so še vedno ostala moje upanje, moč in hrana duši. Vse, kar sva skupaj zgradila, je temelj, ki ga nihče ni porušil, tudi največji zidovi in viharji tega sveta ne. Ko so se v meni porajali dvomi, si se z mano soočil z vsemi strahovi in mi podal roko, da sem stopila preko deroče reke. Dal si mi vedeti, koliko ti pomeni, da sem ob tebi. Da me tudi ti potrebuješ. Z vsakim vdihom, ko se je v mojih prsih nabiral zrak in z vsakim mirnim izdihom se je oplemenitilo vse, kar naju je povezalo. Tvoja bližina je v vsakem delu mene prebujala in kazala pot, da se lahko dotaknem neba. Da se ga dotakneva midva. V vsej njegovi veličini.

V tihem poletnem dnevu, ko si mi poklonil šopek travniških rož in me nežno božal po laseh sem čutila, da pripadam samo tebi. Da me tvoje roke ščitijo in varujejo. S svojim vedrim nasmehom in žarečim obrazom si mi poklonil svoj največji zaklad. Sebe in svoje srce. Brez besed sem v tvojih očeh videla vse to, kar sem prej zaman iskala. Od takrat in do večnosti. Brezpogojno si me sprejel v vsej moji nepopolnosti in me s tem naredil popolno.

Bila sem srečna, da sem edina, ki spadam v tvoje življenje. Nisem več verjela v izgubo in neizpolnjene sanje. Ob tebi sem vedela, da je vse mogoče. Vedela, da je pravo pot izbralo moje srce, ker si mi ti pokazal pravo pot. Vedela, da mi bo tudi to pismo nekoč narekovalo srce, ker ti bom hvaležna za priložnost in uresničitev svojih sanj, edinstvene trenutke in čas, ki si mi ga poklonil. In če tega pisma ne bi zapisala prav danes, bi lagala pred vsem svetom.

Hvala, ker si mi pokazal pot odločitve in mi podal roko, ko sem jo najbolj potrebovala. Hvala, ker si me čuval in mislil name v vseh pogojih. Hvala, ker si še vedno v bližini in ker verjameš vame.

 

Z vsemi nevidnimi silami, ki so te pripeljale v moje življenje …

Hvala.

 

17. ZGODBA: Ljubezensko pismo. Avtorica: Osvajalka neskončnosti

Piši mi, bejbo, piši mi.

Zakaj moji dnevi so samotni in si želijo uzreti tvojih oči. In če že ne morem še uzreti modrine tvojih svetlečih oči, daj se me usmili – naj uzrem vsaj tvoje črke, tvoje ime, tvojo fotografijo, karkoli tvojega …

In potem me mine vsa ta zanos. Piši mi kadarkoli. Zagledala te bom prej ali slej. O tem ne dvomim.

Kako krut je ta vsakdan septembra, da naju tako ločuje, spravlja v stres in skrbi … Pa saj sva že prej vedela, da bo tako. Saj vem, da imaš dosti dela … In jaz, jaz naj bi ga imela …

Kakšna vznemirljivost neki … Danes me je prešinilo, da bi na življenje morebiti morala gledati kot na komedijo. Smeh, smeh, smejmo se, namesto da toliko skrbimo, se žalostimo, pritožujemo, … padamo v depresijo …

Mačke so pravo zdravilo. Recimo danes sem jih videla res veliko. Lepih, mehkih, toplih mačk.

Vsak dan se mi kaj zgodi, in rada bi ti povedala o tem. Če bi to lahko delila s tabo, bi življenje postalo vsaj kanček bolj vznemirljivo.

Me boš učil igrati na kitaro … potem, ko končaš to kalvarijo z izpiti? Oh, zdi se takoooo zeloooo dolgo. Bog, če sem te že kdaj tako pogrešala … Igrišče sameva … Preveč sameva … Zdaj, ko sva midva tako zabubljena vsak zase …

Oh, bejbo, če bi štela dni … Ne, ne bom jih štela …

Če mi ne pišeš do petka … bom odšla. Domov. Mislim tja, kjer sem iz otroka zrasla v odraslo osebo, v žensko, v mojo veličastno svobodnjakinjo … Zares doma sem tam, kjer si ti. Niti tu nisem zares doma, če tebe – moj veličastni! – ni ob meni. Izgubljena sem. Brez tebe sem izgubljena. Moje življenje brez tebe je izgubljeno. Našla sem se in se še bom – ob Tebi.

Hvala, ker si in ker odpisuješ – raje kasneje kot nikoli.

Ljubim tvojo veličastnost, bejbo.

 

Tvoja veličastna Urška

 

18. ZGODBA: Uhojene poti ne moreš izbrisati. Avtorica: Eva Žunec

Pozdravljen dragi moj …

Ti sploh lahko še rečem dragi moj? Za hrbet se mi počasi tihotapi mraz in zdi se, da se tudi najvztrajnejše iskre poletja spreminjajo v trpko žerjavico. Vse bolj imam občutek, da tudi ta pojema in ne greje več, kot je nekoč, pravzaprav še ne tako dolgo nazaj. Toda potem me neka drobna stvar opomni nase ter odnese v drug svet. V tisti čudovit mavrični mehurček, v katerem so se sipale rože. Kraj, kjer se zgodil trk dveh zrcalnih vesolij. Tiste ulice po katerih sva se nato sprehajala … Še zdaj me opajajo. Midva sva bila tedaj verjetno omamljena od zaljubljenosti in ne vonja rož. Rekel si, da diši moja koža. Smešno, vseeno si sledil mojemu lačnemu pogledu, mi preprosto prebral misli in v lase poklonil dehteč cvet rdečega oleandra. Nekaj za spomin, dokler mi ne kupiš sladoleda, si se pošalil.

Predme se prikradejo privihani kotički tvojih polnih ustnic, čisto narahlo porjavela koža in seveda ogromne oči umetnika, iz katerih sije globina modrine, podlaga, na kateri se lesketa žar nežnosti. Tako pristen izgledaš, da preplašiš ledene prste, ki z druge strani segajo po meni. Tako prijeten občutek, preden se vame spet prikrade Tisti zabrisan dvom … Se tebi dogaja kaj podobnega? Zanima me, če sem si prav zapomnila, kako so ti na vse strani padali kodri neukročenih las. Pravzaprav se sprašujem, koliko si se spremenil. Ali morda veš, da sem te oklicala za princa tistega večera? Ne, nisi me rešil – tega nisem potrebovala. Samo ponudil si mi toplino zavetja, ujetega v mesečino morske noči. Ena razplamenela debata o priznanjih je bila dovolj, da sem potrdila obstoj nečesa. Ne vem več, morda nočem vedeti, zakaj sem ti tedaj razkrila toliko o sebi. A bil je zaliv ponoči, prepolno zvezd in njihove skrivnostne svetlobe okoli naju ter nekje tam čez še tista nostalgična glasba. Zdaj se zdi, kot da bi tedaj sedela prav na sredi neke prisrčne pravljice, ki sva jo pomagala pisati.

Če bi tako o tebi prebirala neka tretja oseba na avtobusu in bi ti čisto po naključju sedel ravno nasproti, te verjetno nikoli ne bi povezala s tem pismom. Morda, morda bi te izdale le oči. Če bi jo tedaj pogledal tako, kot si znal mene … Toda prepričujem se, da imaš ta pogled rezerviran le zame. Ker mislim, da tudi ti ne moreš zanikati količine cvetja, ki se je sprehajala po mostu med najinimi očmi in bila primerljiva z neskončnostjo vesolja. Prav tako me ne moreš nalagati, da si pozabil, kako brez besed sva drug drugemu uresničevala misli, ali da še ta večer ne čutiš, kako magičen je bil zadnji objem in koliko neizpolnjenega je skrival. Nebo pod katerim sva se sprehajala, jaz bosa in ti obut,  je še vedno prenaseljeno z zvezdami nekje daleč zgoraj. Lahko si predstavljaš, da počivajo na debeli kopreni oblakov, ki zato pritiskajo na vse nas. Morda se morajo tudi utrinki spočiti, da bo bodo lahko ponovno zasijali v vsem svojem sijaju želja. Bo tako tudi z nama, ko se spet vidiva? Toda s kakšno lahkoto in nezavedno nam skozi prste rahlo spolzijo topeče se poletne obljube ali ne? Midva. Je to razlog, da ti pišem?

Nad menoj se povsem nalahno spreletava še tisoč drobnih vprašajev, a jasno mi je, da nosijo potencial viharja. Ne morem brez tega, da me ne bi na tihem zanimalo, katero majico imaš danes oblečeno, koga vse si nasmejal, kaj si sanjal ali preprosto – če še imaš tako omamno tople roke. Tu in tam me oplazijo spomini in strese me od sladkobe. Obenem se boleče zavedam, da nihče ne bo mogel zapolniti tvojih čevljev. Še vedno te iščem, ker se v tebi najdem jaz sama. Sedim na okenski polici in opazujem odsev. Listje se kopa v bogati barvi jeseni, medtem ko jo moje lice izgublja. Mrmraje zamira tudi pesem na ustnicah upajočega jutra. Prekriva jo premražen zrak. In razdalja, razdalja kar naenkrat dobiva nove in nove pomene – večina od njih nima dobrega namena, se mi dozdeva. Pristnost občutkov se izgublja in nekako duši v vsakem naslednjem dnevu, ki ga ne preživim s teboj. Sva kot dve osamljeni ladji. Na izgubljeni poti drug od drugega srečujeva na tisoče čudovitih novih otočkov, a jih nimava z nikomer zares deliti. Vsak pluje po svojem nepredvidljivem morju in edina tolažba je, da se morava srečati spet, v enem oceanu. Ali naplavljena nekje na tisto obalo. Kajti navsezadnje, boriva se z istim neurjem, kajne?

Misli še zdaleč niso dovolj dober medij, da bi zmogle izzvat udobje smeha, v katerem sva se včasih kopala ali pa prikazati celotno paleto tvoje razlage, zakaj vendar je toliko lepše sedeti v senci med borovci in ne na skalah tik ob morju. S teboj so vsi nesmisli nekako postali le še bleda podoba problema. Brezskrbnost. Ob tebi sem se počutila, da se je mogoče dotakniti obzorja in se s prstom sprehoditi prav vse do bivališča sonca ter ga pobožati po zgodnjejutranjih žarkih brez zaspanosti. Si tudi ti opazil, da pišem v pretekliku? Ne vem, kaj mi je. Počutim se tako čudno … Otopelo? Prazno? Pretentano? Še vedno čutim vsak tvoj dotik, ki si mi ga naklonil, pa vendar nisem več prepričana o njegovem pomenu. Bi me lahko pomiril? Vsak kamen me spomni nate, četudi nima nikakršne veze s tabo. Film spominov. Drobnarij, sladkih malenkosti, bi se lahko reklo. A nosijo težo, ki me je že nekajkrat potegnila na dno in še dlje. V dvorane pogube. Bogato okrašene z zadušljivim žametom, ki me ovija v prekletstvo brez konca. Dnevi brez začetka so takšni zaradi tebe. Zaradi pomanjkanja tebe pravzaprav. Kot spretno stkana iluzija, ki me vedno znova uspe osvojiti. Tako brezizhodno, a vendarle tako omamno čudovito. Toda vprašanje h kateremu se nehote vedno znova vračam se glasi ali pomeni enako, če ti napišem, da mi je dolgčas po tebi, kot če napišem, da te pogrešam? Želim si samo, da bi bil zdajle tukaj. Ker bi potem ostalo tudi v cvetje ujeto poletje …

Naj napišem, da mi misel nate prebada srce huje kot tisoče kruto nabrušenih nožev? Ali bi želel raje prebrati, da izgleda tako, kot pripekajoči žarki režejo gladino morja – čudovit prizor za naivno oko, ampak se je že kdo vprašal, le kako se v resnici počuti morje? Zdaj, kot da je nedosegljivo. Bi opazil? Tvoj polangel nalomljenih kril

 

19. ZGODBA: Slastna, močna in nevarna kremšnita ljubezni. Avtorica: Sonja Mak

Tokrat ne odpiram ust računalnika, da bi vanj zmetala sporočilo zate. Tehnični pripomoček, ki nas je osvobodil jeze nad topim peresom ali praznim peresnikom, nas je naredil praktične in učinkovite. Bedna utvara, ki ji vedno znova podležemo. Tisti čas, ko sva še tipala pomen besed in so te potovale z enega konca velike države na drugi, je na srečo ostal shranjen v spominih.  Socialističnim poštarjem sva postala blizu: »Je li opet onaj tvoj, a?«  me je vprašal moj poštar Kenan, ko mi je izročil tretje pismo v treh dneh medtem pa me je tvoj poštar Janez (lažem, ime mu je bilo Drago) spoznal ob prihodu v Ljubljano in ti namignil: »A, ja, njena pisma sem ti nosil? Neka, to je ljubav!«

Nocoj, v prvi uri novega dne, ko ti odsoten potuješ po pokrajinah sanj, jaz stiskam svinčnik in lovim nevidno mejo med sedaj in nekoč. Ne vem, če sva si bila usojena, je pa gotovo, da sva se srečala na čudežnem mestu in ob uri, ko je bilo vse mogoče. Kot v pravljici o Pepelki, le da tebi ni bilo treba iskati mojega čevlja in meni ni bilo treba prenašati zlobne mačehe. Kako je čislana, ljubezen, v podobah mladostniških utvar – vso nedolžno in brez napak privijamo na srce, kot talisman proti vsem urokom in nesrečam. Prebujeni iz začetne omame spoznamo, da je ona sama urok, ki mu je težko ubežati. Bila sva nezrela v svojih pričakovanjih in modra v svojih izgubah, veliko sva se naučila. Sreča ni zavarovalna polica, ki ti bo priskočila na pomoč, ko jo potrebuješ, zanjo se je treba boriti, z njo se je treba spoprijeti. Trud je rodil plodove – najina jesen je lepa, potem ko sva preživela viharje pomladi in dvome poletja.

Mladost se daje brez pomislekov, polnega srca, ki je preveliko za kletko v katero je posajeno. Zdelo se mi je, nekoč, da mojih darov ne bo nikoli konec, a sem spoznala, da obdarovanec lahko klone pod bremenom popolne vdaje ljubečega srca. Popolna vdaja godi človeškemu egu, sčasoma postane nekaj običajnega, na kar se navadimo, kot na dobro jutranjo kavo. Potem nas zamika poskusiti druge okuse in zvarke, neznane in zato mamljive. V hipu lahko brez strahu vržemo na kocko vse podarjeno prepričani, da nič ne moremo izgubiti. Ljubezen se začne spogledovati z razočaranji, z bolečino, odtujitvami in sovraštvom. Ona in on, v večnem lovljenju ravnotežja, se zibljeta na nasprotnih koncih gugalnice, včasih pristaneta na tleh, včasih jima uspe ostati v zraku. Priznati drug drugemu obstoj, stopiti pest v toplo dlan, oditi in se vrniti, vse te poti vsak prehodi sam. Nekateri ne najdejo poti nazaj, jo uberejo po svoje. Življenje nam toliko ponuja, četudi se zdi, da več jemlje kot daje – odvisno je od tega, kaj smo pripravljeni sprejeti, narediti za svoje. Ljubim svobodo, ljubiš svobodo, a glej – veva, da se je zanjo treba vedno znova boriti: z besedo, s poljubi, z odpuščanjem.

Luč brli, tvoja speča dlan išče mojo. Odložim svinčnik, zložim papir, ugasnem luč – tudi v temi najini roki najdeta pot druga do druge, da, ko si zaželiva, postaneva znova eno.

 

20. ZGODBA: Ljubezen na papirju. Avtorica: Tjaša Kelc

Nekaj se mi podi po glavi, speljuje misli na kriva pota in buri domišljijo. En sam občutek in ena sama misel, zaradi katere zardevam ob vsakem pogledu nate. Ti si zaprt v svoj svet avtomobilov, prijateljev in deklet, jaz pa le nekdo, ki te občuduje od daleč. To hrepenenje, ki me žre in mi ne dovoli spati. Mar je to ljubezen? Kaj ni ljubezen nekaj lepega, kar te pogreje ob hladnih nočeh, ti šepeta sladke besede, da lahko zaspiš in te tolaži takrat, ko ti je hudo? Mar te ne ljubim dovolj, če si želim tvojih pogledov na sebi, čutiti tvoje telo ob meni, poslušati tvoj glas in preprosto biti s tabo? Tako pa hrepenim ter si želim tvojega nasmeha in nežnih rok. A vse, kar dobim, je hlad tvojih oči in zvok tvojih korakov, ki tiho odmevajo v noč. Jočem, kadar se obrneš proč, in sovražim, kadar gledam drugo v tvojem objemu. A kljub temu neizmerno ljubim tvoje oči barve staljenega zlata, tvojo visoko moško postavo, ki izžareva moč, a hkrati varnost. In obožujem tvoje lase. So kot mehka svila in ti nežno padajo na oči. Tukaj se za delček sekunde čas zame ustavi. Biti večno tvoja in ljubljena, mar so to tako nemogoče sanje?

Sedim sama, stran od preostalega sveta, zaprta v svoj mali svet domišljije, v katerem je le ena misel, en up. Sedim, razmišljam, tuhtam, kaj naj ti rečem. Naj ti povem, da je v mojem srcu shranjen poseben košček, ki gori le zate in tudi v najtežjih trenutkih ne ugasne. Mi boš razprl roke in me sprejel v svoje naročje, kjer bom deležna  topline in varnosti. Me boš ponoči objel in mi šepetal nežne nesmisle, ki mi bodo ogreli srce. Mar me boš razvajal in mi prinesel zajtrk v posteljo, mi rekel, da bom večno tvoja. In nato bi se skupaj smejala, ljubila in živela. Skupaj bi potovala po svetu, od Benetk do Pariza, ter si ustvarila dom, družino in veselje. Bi bilo mogoče, da se skupaj postarava in se spominjava življenja in lepih trenutkov, ki sva jih preživela. Ti spomini na najino mladostbi izvabili solze v oči in ljubezen bi zopet zagorela s polno močjo in ponovno bi se zaljubila v jeseni svojega življenja. In tiho bi mi otrl solze iz oči. Ampak to so le sanje. Lahko pa bi bil tako krut, da bi me zviška pogledal in odšel. In s tem poteptal vse skrite upe in sanje. Bi mi zlomil srce in živel svoje življenje brez mene. Jaz pa bi upala vsak dan znova, da si boš premislil in se vrnil k meni.

Svoja čustva zaupam papirju, to je varno. To je dovoljeno. Kaj naj ti rečem, kaj naj storim. Se bom vse življenje spraševala? Če te bi poljubila, mar bi me poljubil nazaj in si me zaželel? Bi mi dovolil, pa čeprav le za trenutek upati, da sem tvoja, ali bi me odrinil in odšel? Če bi padla, bi prišel k meni in me pobral ali bi se le ozrl in v smehu odšel naprej? En sam bežen pogled je bil dovolj, da sem se zaljubila vate. A celotna večnost bo potrebna, da te bom pozabila, te izbrisala iz spomina in živela naprej. A še vedno bo tam nekje majhen košček zate, up, ki ne odneha. In zopet bi začela sanjati. Toda sanje te ne pokrijejo za lahko noč, te ne pogrejejo, ko ti je hladno, in te ne poljubijo, ko ti je hudo. Šele takrat, ko resnično ljubiš, spoznaš, kako si pravzaprav sam. Zato vsako noč sanjam o tebi, o tvoji koži in očeh staljenega zlata. Da bi se ne počutila tako samo, tako zapuščeno. Zato ti pišem to pismo, ki ne bo nikoli prišlo do tvojih rok. Nikoli ne boš prebral teh vrstic, ki jih pišem le zate. Raje sem zaprta v svoj svet, kjer živiva kot v pravljici, kjer si ti moj princ, kot pa da mi ena tvoja beseda povzroči toliko bolečine. Bojim se tvoje zavrnitve, resnice, s katero bi se morala soočiti, zato bo to ostalo le na papirju in kot moja skrita misel. Domišljija mi dovoli upati in sanjati. O ja, on je moj Romeo in jaz sem njegova Julija, le da on tega še ne ve.

 

21. ZGODBA: Moj najdražji. Avtorica: Maja Glavaš

Moj najdražji…

To pismo ti pišem stara dvajset let, a ko bo pripotovalo v tvoje roke, bova oba verjetno že popolnoma drugačna, ne več tako mlada, ampak verjetno že mnogo starejša, podobna tistim »starčkom«,  ki nama sedaj delujejo tako tuje. To pismo pišem za naju oba, kajti v tem trenutku se nama zdi, da se ves svet vrti le okrog naju, naglo in nepredvidljivo, zato upam, da ga prebereš tedaj, ko bova oba že modrejša, da boš lahko takrat na moje odločitve gledal malce drugače in v njih mogoče našel moje želje in moje upe, pa, da tudi sama ne pozabim, kaj sem z njimi iskala. Navsezadnje, pa  želim s tem pismom deliti s tabo del moje duše, košček resnice, ki sem jo občutila ob tebi…

Verjetno, sedaj  ko prebiraš moje besede, sedim nekje na verandi poleg tebe, zatopljena v svoje misli, medtem ko ti prebiraš svoje detektivske romane . Ne vem ali sem v tvojih očeh še vedno tista petnajstletnica, ki si jo spoznal tako dolgo nazaj ali sedaj gledaš name drugače…. upam, da kljub temu, da sem  še vedno včasih  sitna in razburjena zaradi malenkosti, znava najti skupen jezik  in da znava še bolj ceniti skupne trenutke in utrinke nežnosti, ki mi dajo vedeti da si tu nekje… ob meni. Verjetno ti še vedno, pa čeprav manj junaško, gledaš  na svet kot na razburljivo  detektivsko zgodbo,medtem ko se  jaz še vedno obremenjujem z vsakdanjimi  problemi, vse dokler me ne pomiriš… Tedaj vem, da si ti , medtem ko se svet okrog naju spreminja vse hitreje, medtem ko so ljudje, s katerimi sva  nekoč delila najine nasmehe, že odšli  in se je  vse,  kar nama je nekoč predstavljalo najino resničnost,  počasi razblinilo,  v vsem tem kaosu še vedno moja stalnica, varen dom in družina.

A do takrat sem zagotovo sprejela mnogo naglih, preponosnih in včasih napačnih odločitev. Mogoče sem te kdaj pustila samega prav takrat, ko si me potreboval, mogoče sem odpotovala, mogoče te razočarala… A ne zahtevam, da mi oprostiš, želim, da razumeš zakaj sem to storila. Ljubezen je namreč nagajiva, počasi in neslišno te lahko tako močno prevzame in postane del tebe, da sčasoma izgubiš svojo bit in pozabiš kdo si, vse kar od tebe ostane, pa je le še odsev osebe v katero si se nekoč zaljubil… Vedno sem si zaljubljence predstavljala nekako takole; kot dve bilki, ki sta raseta druga ob drugi, sprva popolnoma nemočni, a sčasoma izkoristita tisti potencial, ki ga nosita v sebi in postaneta močnejši, veličastni v svoji unikatnosti, vedno druga drugi v podporo, ne pa kot dva tatova, ki si kradeta življenske moči. In vidiš, prav zato sem  morala oditi, ne le fizično… mislim, da si to občutil bolj kot dejstvo, da sem se od tebe odtujila , tebe krivila za moje napake in v tvojih očeh uzrla vse stvari, ki bi jih lahko uresničila, pa za to nisem  imela dovolj poguma in volje. Vedi, da sem v teh trenutkih, ko sem bila pravzaprav razočarana nad sabo, trenutkih,  ko sem dvomila o vsem, potrebovala prostor zase, v svetu, ki te obsipa z nepotrebnimi stvarmi in lažnimi vrednotami, sem morala najti  smisel in stvari, ki me izpopolnjujejo, iskala sem sebe. Medtem ko sem po drugi stran sama, včasih obsedeno potrebovala tvojo bližino in zahtevala od tebe, da mi daješ podporo in samozavest, ki jo v sebi nisem imela. Zato upam, da sem ti tudi sama s svojimi željami pustila dovolj zraka, da si lahko dihal s svojimi pljuči , da si lahko postal vse kar si si vedno želel, drugačen od fanta v katerega sem se zaljubila,  pa vendar  v vseh pogledih popoln, vendar ne po mojih merilih ampak po merilih tvoje duši.  Navsezadnje, komaj ko najdeš sebe, lahko sebe sprejemaš takega kot si, v celoti, takrat se naučiš samega sebe tudi ljubiti in šele takrat lahko resnično ljubiš tudi drugega.

Kljub temu ritmu življenja in ritmu ljubezni, napakam in učenju iz njih, upam, da se še vedno spomniva zakaj sva skupaj. Zakaj sem se takrat odločila, da prav pri tebi ne pobegnem pred tem, tako nenavadnim čustvom.  Upam, da s časom nisva obupala, ampak da sva do sedaj že ugotovila, da ljubezen ni le nenadni naval občutkov, ki ga začutiš na začetku, da ni le strast, ampak da se, kot tudi sam človek,  neprestano spreminja, postaja enkrat taka in drugič drugačna, vendar da je na koncu vedno tudi odločitev in nenehno vztrajanje.  Ne menim, da je ljubezen stalen boj in njeno nesmiselno iskanje tam kjer je ni, vendar takrat ko dva čutita med njima nekaj , kar je tako nerealno kot je ljubezen, je včasih za ta občutek potrebno sprejeti tudi mnogo kompromisov in včasih znati popustiti in tudi odpustiti. Zato verjamem,  da po toliko letih skupnega življenja, obstaja med nama še vedno tisto nekaj, mogoče še vedno privlačnost, iskrica ali poskok srca, mogoče pa le spomin na mladostniške zaljubljenost… tsto nekaj, za kar je vredno vztrajati.

Ves ta čas govorim o tej vse bolj nekakšni ideološki vrednoti; ljubezni…  ljubezni do tebe, ki jo skušam opisati zato da bi vedel koliko mi pomeniš. A saj sploh ne vem, kaj ta občutek sploh je!  Je to res tista ljubezen, o kateri sva brala v pravljicah ali pa o njej gledala v romantičnih filmih, brala v poeziji; ljubezen, ki te prevzame na prvi pogled in je neprestano strasna in močna? Ne, najina je bila veliko bolj sramežljiva, prišla je počasi, se razvila in neprestano prepletala s prijateljstvom.  Mislim, da prave definicije ljubezni sploh ni…  Vem le, da prava ljubezen ni nikoli posesivna ali sebična, ampak je stanje varnosti in nežnosti, spoštovanja in enakopravnosti,  svobode in radodarnosti, občutek, ki ti daje moč in navdih, te izpopolnjuje, je nekaj za kar se je vredno boriti in nekaj kar je potrebno negovati, je strastna, je mirna, je kot dva prijatelja ali ljubimca, sila življenja, je jezik skupen vsem, je nekaj tako razsežnega in univerzalnega, a zopet svet ustvarjen samo za naju!

Mogoče je vse to le utvara in sva se že zdavnaj razšla, mogoče ležiš v objemu druge, mogoče sva na tisoče kilometrov stran in živiva čisto drugačna življenja, a ne glede na to, vedi, da sem te tukaj in v tem trenutku ljubila in da bo ta občutek vedno del mene, kot prijeten spomin, nežen dotik, zvok starega komada, nasmeh, kadar pomislim nate… Na  koncu vseeno drži; prave ljubezni trajajo večno.

                                                                                                                                  Tvoja    Maja

 

22.ZGODBA: Tebi, izpeta a nepozabljena ljubezen! Avtorica: Nataša Kavčič

Tebi, izpeta a nepozabljena ljubezen!

 

Sedim in zamaknjeno zrem v modro  morje črk na beli podlagi. Pišem ti zadnjo simfonijo v dolgi vrsti že pozabljenih skladb najine preteklosti. Roka mi za hip zastane in dolg izdih z roso nekoliko zamegli že napisane note črk.

 Misli se sprehodijo za utrinek trenutka v najin čas, ko sem ti pisala dolga, z neusahljivo ljubeznijo objeta pisma. Zavijala jih v obledel časopisni papir in nestrpno lepila znamke na pisane, s črkami prepredene ovojnice. Omamno so dišale in puščale sled najnežnejšega parfuma še ko si jih dobil v lepe in klene roke.

Na koži še čutim sled vonja tistega časa, prežetega s strastjo mladosti in ljubezni z veliko, umetelno izrezljano začetnico. Tu, v tem nevihtnem popoldnevu, kjer se moja neizpeta duša pridružuje naravnim silam, ti rišem zadnjo sliko najinega izpetega a nepozabljenega opusa.

Ni trenutka, ni večnosti v tej globini čustev. Ni začetka in ne končnosti v tej najini ljubezni.

Sega v najgloblji, svetal predalček mojega ranjenega bitja srca in kakor najostrejša konica vrtničnega trna v hladu zime, znova in znova drega v razburkano morje čutov. Še vedno lebdiš v moji zavesti in ne pustiš pozabiti. Pa vendar se mi zdi…,da so minila stoletja in da se tvoje linije obraza umikajo v širno daljavo zamolčanih čustev in brišejo stopinje za seboj. In da je sled tvojih toplih ustnic že vekom veke nazaj, izbrisala vročica prozornih, posušenih solz. A vsakič, ko mi znova spolzijo po bledem licu, si spomin prikliče tisto davno sled in prhutajoče prosi za neizbrisen odtis tvoje neizmerne lakote poljuba. Obupano iščem tisti košček izgubljenih stopinj in četudi je tvoja ljubezen le pogorišče na mrzlih tleh najine    neživosti, jo skušam ukresati v plamen svoje skušnjave.

Kje si pustil ležati to neizmerno strast, zakaj si z žarečimi ustnicami pogasil neskončni plamen najine biti, zakaj si….

Sprehod po zbledelih nitkah spominov mi ne obljublja srečnega konca, a vsak vzdih je z njegovim srečanjem lahen kot mehurček, dvignjen v nebo.

In kakor se lahko v hudih nočeh rojevajo najlepše sanje, tako se v mojem srcu topi pozaba nate. In obljubila sem sama sebi, da so kljub mojemu razburkanemu oceanu, to moje zadnje misli tebi… in vendar, morda že jutri spet popišem bel list, brez obljube, da ne bo nikoli poslan.

 

                                                                                                   Tvoja pozabljena ljubezen !

 

23. ZGODBA: Ljubezensko pismo. Avtorica: Tatjana

Nocoj ti ne bom lagala.

Saj ne…da sem ti do sedaj lagala. Ne. Le povedala ti nisem vsega.

Danes pa ti bom povedala še to, kar sem do sedaj skrivala pred tabo.

In mogoče tudi pred sabo?

Prej sem se pogledala v ogledalo. Dolgo sem strmela v svojo podobo. Globoke gube in temni kolobarji pod očmi. Zunanji odraz tega, kar se dogaja v moji duši. Misli so švigale skozi moje možganske vijuge. Kaos misli. O tebi. O njem, ki mu ne veš imena. In o moji razcepljeni osebnosti kar se tiče vaju.

Oba imam rada, oba potrebujem, vendar vem, da se moram odločiti. To stanje je, predvsem zame, nevzdržno. Pobira mi energijo, iz mene črpa moč, ki jo rabim za normalno funkcioniranje. Ne morem več živeti tako. Sem na križišču, vendar moram naprej. Moram se odločiti po kateri poti bom šla.

Pred tabo in pred njim sem imela življenje.

 

In v tem v življenju je bil nekdo, ki je bil takšen kot ti. Imel me je rad, ljubil me je. Vem. Vendar me je na koncu prizadel.

 

V moji "naravi" je, da ljubim "barabe" (pa kakor koli se že to razume). Moja okolica je "padla dol", ko sem bila v zvezi z očetom svojega sina. Zanje sva bila "lepotica in zver" (dobro, tukaj se sama sebe povzdigujem, ker nisem fizično nobena lepotica, sem povprečna; pa tudi tista "zver" je le prispodoba, ker v vsakem volku se skriva ovčka). Vse je bilo vredu in prav dokler sem bila na stopnji 25-letnega dekleta. Ko pa sem hotela razvijat svojo osebnost, ko sem hotela prestopit na višji nivo, ko sem hotela sama sebe nadgrajevati….takrat pa so se začeli problemi. "Zunanji" vzrok je sicer bilo razhajanje v željenem številu otrok….ker najbolj "enostavno" bi bilo, da bi se ukvarjala s čredico nasledstva in ob tem pozabila na svoje ideale, želje.

Dobro, ta moja zgodba se je končala že pred teboj.

S to izkušnjo sem si poiskala diametralnega partnerja. Podzavestno. (?)

Vendar, očitno mi je nekaj manjkalo…

 

…in splet okoliščin…se zopet zapletem s "zverjo" (oprosti, ker te tako imenujem)…

 

Neka čudna sila me je gonila v to, da sem se zapletla s teboj. Sprva sem se noč in dan ukvarjala s razmišljanjem o tem kako si karakterno podoben podoben mojemu “usodnemu”, pote sem se prepustila dogajanju najinih občasnih srečanj.

Že prvo srečanje s teboj me je spravilo "v obrate". Moj "osebni prostor" je ožji, kot si ga normalno dovolim…sploh me ni motilo, da si se mi približal na centimeter. Spomnim se, da sva prvo skupno cigareto pokadila z ramo ob rami…

 

In potem (čez 3 mesece) sva doživela seks, ko se ti odpre nebo… Vem, da to ni dano vsem, le izbranci to doživimo…vredno je bilo greha.

 

Vem, mislim, da sva oba takrat nekako mislila (in se hkrati bala), da je to enkratna zadeva. Zraven pa sva oba vedela, da so bile vzpostavljene prevelike silnice, ki so naju vlekle skupaj, da bova s tem nadaljevala.

Recimo, da sem bila sama bolj "pametna", da sem nama postavila nekatere pogoje – oba sva vezana in  "prepovedala" sem zanimanje o drugemu izven najinih "srečanj". Prosim, nobenih debate o najinem življenju izmed najinih srečanj. Obstajali so samo trenutki, ki so bili najini, izza tega pa ni obstajalo nič. To mi je pomagalo, da sem bila vseskozi realno na tleh. Ti si "gospod", s svojim statusom in vsem kar temu pritiče, jaz pa…"kmečko dekle".

Le "usoda" naju je "butnila" skupaj in uživava trenutke.

Najino zadnje srečanje pa…

 

…Luksuzni apartma, ki ga tvoj prijatelj hrani samo za svoje VIP goste (in si ga jaz niti pod razno ne bi mogla privoščiti). Po najinem strastnem predajanju eden drugemu…ko pa bi jaz morala domov….nevihta (tista prava, s strelami in gromom)…dežniki pa v avtu, po stezi cca 300 m…in tebi je samoumevno, da ti narediš to pot in mi prineseš dežnik…

Ob tem dejanju ločim dve vrsti moških. Eni, ki bi naredili tako kot ti. In drugi…ki bi sedeli ob meni in čakali, da gre nevihta mimo. Ob tem bi mi postregli s statistiko koliko časa naj bi nevihta še trajala, pa kako pogosto se takšna nevihta zgodi, v katerih obdobjih je najbolj pogosta in (najpomembneje) zakaj do nje sploh pride….to pa je moj sedanji partner – ziheraš. Ki bo (če bo potrebno) "jokal" z mano in me razumel….ampak, ni tiste "akcije", ki jo ženske potrebujemo, da nam pove koliko nas moški ceni.

Saj v bistvu ne znam razložiti razlike. Ob njem, "ziherašu", se počutim varna, on vedno ravna preudarno in racionalno…nekje v podzavesti pa pričakujem dogajanje, nekoga, ki bi zame sklatil zvezde z neba, ne glede na posledice…

 

Odločitev je bila težka.

 

Ti ali on?

 

Pozdravljen ljubimec moj.

In hvala za vse kar si mi dal!

 

ps. Nekje drugje, v drugem svetu, upam, da nama bodo zvezde bolj naklonjene (pa čeprav bo spet nevihtna noč).