Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje, razpisuje literarni natečaj na temo »MOJE LETOŠNJE POČITNICE«, in sicer v obdobju od 15.09.2019 – 30.11.2019.
Več o natečaju: https://ventilatorbesed.com/nagradni-literarni-natecaj-moje-letosnje-pocitnice/
1.Moje letošnje počitnice – Nika Mravlja, 14 let
Ob besedi počitnice, vsi pomislimo na morje, hribe, bazen, hladno pijačo in brezskrbne dni. To tudi so počitnice. Konec je stresa zaradi ocen, konec je tekmovanj med otroki in končno lahko prespimo tudi vzhajanje sonca.
Med počitnicami se vedno zgodi veliko lepih stvari. Časa je dovolj za potepe po naravi, za kolesarjenje in tudi za igranje kart.
Na vasi kjer živim ni otrok, ki bi bili podobne starosti, zato se ne družim z otroki, ampak največ časa preživim doma. Če izvzamem teden dni, ko skupaj z družino odidemo na počitnice v drugi kraj, sem večinoma doma. Ampak mi ni nikoli dolgčas. Imam zajčke, ki mi vzamejo veliko prostega časa in imam psa s katerim je lepo oditi v gozd na sprehod.
Bilo je sredi tedna in sonce je vroče pripekalo. Želela sem oditi z mojim psom v gozd na sprehod in zraven nabrati še zelenje za zajčke. Rastlino, ki jo imajo zajci najraje, pri nas imenujemo »medvedje tačke«. Ta rastlina raste na vlažnih tleh, v senčnem okolju. Mama me je doma prigovarjala naj ne hodim v gozd dokler ne padejo temperature pod trideset stopinj, ampak ker sem najstnica, so mamine besede odveč. Psu sem nadela vrvico in sva šla.
Pes, ki je velik za dve moji pesti, je neumorno tekel in se veselil svobode. To so najsrečnejši trenutki za žival, ko lahko v gozdu brezskrbno razgiba svoje tačke. Med tem ko je pes raziskoval gozdno okolico, sem jaz pridno nabirala zelenje za zajčke.
Kar naenkrat pa je utihnilo pasje cepetanje. Sprva me ni dosti zanimalo kaj se dogaja, ko pa le ni bilo glasu sem se ozrla okoli sebe. Pes je mirno ležal ob drevesu in tiho strmel v nekaj česar jaz nisem videla.
Poklicala sem ga po imenu, vendar se ni odzval. Njegova neodzivnost me je pregnala in odšla sem pogledati česa se je tako prestrašil. Nepremično je gledal v dolino pod seboj. Sredi doline je stal mali čebelnjak, ki je veselo privabljal čebelice. Nekaj je lomastilo okoli čebelnjaka. Sprva sem mislila, da je prišel gospodar k čebelam, potem pa le opazim veliko rjavo mrcino, ki je s taco opletala proti čebelam. Ne morem napisati, kako me je bilo strah. Tako sem se prestrašila, da iz mene ni prišlo niti malo glasu. Iz rok sem spustila vse zelenje, pograbila psa in z njim v naročju tekla proti domu.
Doma so me začudeno gledali, kaj me je prestrašilo. Vsa zadihana sem hitela pripovedovati, da sem v gozdu videla medveda. Pričakovala sem, da mi nihče ne bo verjel, vendar me je presenetil oče: »Ja, saj pravijo, da se je eden zelo približal vasi. Pred nekaj dnevi je celo spal na pragu neke hiše!«
Divje živali so se res zelo približale vasem. Tako blizu so, da jih lahko opazujemo. Vsi nas učijo, da nam ne bodo nič naredile, če jih pustimo na miru. In verjamem, da res ne. Ampak srečanje s tako živaljo in ji skoraj pogledati v oči, ni prijetno.
Verjetno sem jo videla še bližje kot je v resnici bila, ampak saj veste; strah ima vedno velike oči.
2. Moje letošnje počitnice – Larisa, Capl, 13 let
Ati mi je od šestega leta obljubljal, da bomo šli z družino taborit – in končno je prišel ta dan.
Bilo je nekega nedeljskega jutra in z družino smo že pakirali vse, kar bomo potrebovali za taborjenje. Jutro je imelo vonj po svežem zraku, da ne govorim o toplem soncu, ki nas je poleg navdušenja grelo po vsem telesu. Prtljaga je bila hitro na svojem mestu in že smo se vozili proti Rogli.
Ko smo prispeli, smo najprej postavili šotor in zakurili ogenj. Pijačo smo dali v čist, hladen potok, saj je bilo vroče. Naredili smo si tudi klopi iz desk, sama pa sem poiskala palice za peko jabolk. Medtem ko je mama pripravljala kosilo, sva z bratom izdelovala kopje, saj je ugotovil, da je ribiško palico pozabil doma. Nedaleč stran je bil majhen tolmun, v katerem so plavale male ribice. Z bratom sva sezula čevlje in stopila v mrzlo vodo. Začutila sva, kako nama je voda prišla med prste na nogah ta hlad vode se je razširil po celem telesu. Bilo je prijetno, a ribe so bile tako hitre, da sva hitro obupala nad ribolovom. Ko sva se vrnila, je bilo kosilo že pripravljeno. Jedli smo v senci pod drevesom, hkrati pa nam je veter mršil lase. Po obilnem obroku je nastopil počitek, po počitku pa kratek sprehod.
Večer se je hitro bližal, zato smo pripravili vse potrebno za spanje. Nekaj časa smo še sedeli ob ognju, nato pa odšli spat. Mislila sem, da ne more iti nič narobe, a sem se motila. V šotoru smo bili štirje, zato smi ležali tesno skupaj in zaradi tega nisem mogla zaspati. Premetavala sem se in s tem zbujala druge. Sredi noči pa sem morala na stranišče. Ko sem prišla iz šotora, sem na nebu zagledala milijon zvezd. To je bil prekrasen trenutek in zakorakala sem v noč. Že v naslednjem hipu pa sem ugotovila, da sem pozabila svetilko. Ker sem bila že na pol poti, se mi ni dalo iti nazaj po njo. Ampak kmalu zatem nisem videla nobene zvezde več, samo temno noč. Hodila sem počasi in previdno, da se ne bi spotaknila. Tedaj sem zaslišala šum, ki ni bil podoben vetru. Obstala sem. Srce mi je začelo hitreje biti. Odločila sem se, da naredim samo še en korak. Zaslišala sem kopito. Pognala sem se proti šotoru, čeprav ga v temi sploh nisem videla. In kot da to še ni bilo dovolj, sem se spotaknila ter padla. Začela sem kričati, saj sem mislila, da me kdo lovi. Nekako sem se pobrala in prišla do šotora vsa umazana in zadihana. Takoj sem zlezla vanj in prestrašena poslušala, če še slišim kopita. Na srečo jih ni bilo slišati.
Zjutraj sem vsem povedala, kaj se je zgodilo. Ati je menil, da je bil to jelen ali pa košuta. Ugotavljali smo, da sva se ustrašila drug drugega.
To taborjenje je bilo nepozabno. Kljub nočnim dogodivščinam in strahu sem sprejela odločitev, da moje prvo taborjenje ne bo tudi zadnje.
3. Počitnice, ki se jih splača zapomniti – Neja Majcenovič, 7.a
Moje letošnje počitnice so bile super, zabavne, vesele pa še nove prijatelje sem spoznala. Z njimi sem se veliko družila, čeprav so dve leti starejši od mene.
Zgodile so se tudi slabe stvari, a teh ni bilo veliko. O vseh stvareh rada pripovedujem, saj mi veliko pomenijo.
Slab dogodek lahko opišem z eno samo besedo. To je Neli. Ja, moj počitniški problem je predstavljala Neli. A če kdo misli, da je Neli punčka, se moti. V resnici je Neli moj sladki majhen afriški beloprsi ježek, ki je imel vneto ušesce in sem ga morala peljati k zdravniku.
Vem, da to nekomu ne predstavlja velike težave, a če imaš nekoga rad in te zanj skrbi, lahko narediš iz muhe slona.
Kljub temu moje počitnice niso bile le slabe, bile so tudi lepe.
Na morju sem bila kar sedem tednov, zato si lahko predstavljate, kakšno veliko željo sem imela po domu. Kakor pravijo: »Ljubo doma, kdor ga ima.«
V tem času sem doživela marsikaj. Skakala sem po napihljivih vodnih igralih, se zabavala v lunaparku, na pedolinu – žal se vsega več ne spominjam.
Praznovala sem tudi rojstni dan, in to dan pred začetkom šole. Ponosna sem, da sem rojena na isti dan kot naš veliki pisatelj gospod Boris Pahor. Tudi sama bi rada postala pisateljica.
Skratka, moje počitnice so bile popolne, perfektne in tudi Neli je ozdravela.
OŠ Kidričevo, mentorica: Sonja Lenarčič
4. Najboljše doživetje – Mia Domajnko, 7.a
Zjutraj se zbudim v nov dan, karseda pozno.
Bila sem zelo vesela, namreč bile so počitnice. Oblečem se in odidem v kuhinjo. Tam me že čaka mama. Pripravila mi je slasten zajtrk, nato je rekla: « Jutri pa šola, se veseliš?«
Sploh nisem pomislila nanjo, zato sem rekla: »Ja, ja, mami, dobra šola.«
A ona se ni zafrkavala.
Z zavestjo, da moram naslednji dan iti v šolo, sem hotela storiti nekaj najboljšega doslej. Premišljevala sem in premišljevala, a se nisem ničesar spomnila.
Bil je en sam dolgčas.
In nato sem se domislila, da bi lahko šli v lunapark. Mami se povedala zamisel. Zdela se mi je dobre volje. Mogoče zato, ker bom naslednji dan šla v šolo in ne bo toliko skrbi z menoj. Nikoli ne veš.
Že mora biti tako.
No, odšla sem do mame in ji povedala, česa si želim. V tistem trenutku, ko je izrekla magično besedo privolitve, sem skoraj ponorela od veselja. Odšli bomo torej v lunapark, ki se je odprl ravno prejšnji teden! Bila sem vzhičena in komaj sem čakala, da ura odbije pet. In končno je.
Oblekla sem lepo obleko z rožami.
Lunapark je bil nabito poln. Skoraj smo ostali brez vstopnic.
Najprej sem hotela iti na veliko vrteče se kolo. Gledala sem naokoli, da bi videla katero od mojih sošolk. Zaenkrat ni bilo nobene.
Ko se je končala dolga vrsta pred menoj, sem končno zagledala majhno roza rumeno kabinico, v katero sem vstopila. Rekla sem si: »Tako, zdaj ni več poti nazaj.«
Bilo me je namreč malo strah. A sem vožnjo preživela. Ravnokar sem prišla s kolesa, ko sem kakšnih pet metrov pred sabo zagledala sošolko.
Takoj sem ji na ves glas zaklicala: »Neja, Neja, tukaj sem!«
Stekli sva si v objem. Skupaj sva odšli še na tisoče skupnih voženj. Najedli sva se slanih kokic.
Ko smo se vrnili domov, sem v svoji sobi razmišljala: »Svojega poletja ne bi mogla preživeti bolje.«
Zadnji dan počitnic sem se družila s prijateljico in z družino in tako sem ugotovila, da je nepozabne trenutke treba deliti z nekom, ki ga imaš rad.
OŠ Kidričevo, mentorica: Sonja Lenarčič
5. Strah – Tia Jančič, 7.a
»Hana, pazi!« se je iz daljave zaslišal glasen klic.
»Na pomoč!« zakriči Hana …
Vsi na pomolu obstanemo kot kipi …
No, le kaj se je zgodilo?
Torej, vse se je začelo to poletje. Bilo je konec pouka in nastopil je čas za zaslužene, pričakovane počitnice.
S prijateljico se skupaj pripravljava na oddih. Do sedaj še nikoli nisva šli na morje, ker Hana ne zna plavati! Že od mladih nog jo že samo misel na morje plaši. Sovraži pesek, plažo; to, da je morje slano … Od vseh negativnih stvari ji je vsaj všeč sladoled.
Prejšnje leto sva odšli v hribe. No, vsaj kravo sem se naučila molsti.
To leto pa bova odšli na morje! Pa če ji je to všeč ali ne. Sita sem trave in molzenja krav ter dolgih predavanj o nastanku prve lesene žlice. Hočem sonce in morje! Hano bom za vsako ceno naučila plavati.
Skratka, napočil je vikend. Priznati moram, strah me je bilo, kaj bo rekla po tem, ko ji povem, kam greva na počitnice. Do nje se odpravim s kolesom in ko ji vse veselo obrazložim, izbruhne.
»A si ti zmešana?! Jaz ostajam doma na svoji topli udobni sedežni!« se razburi.
»Ni šans, da grem in pika!« nadaljuje.
Seveda mi jo uspe prepričati z lepim pogledom in z nekaj lepimi besedami.
Po nekaj dnevih njenega stokanja, nakupovanja in pakiranja smo krenili na pot.
Prispemo, se nastanimo. Hana seveda stoka in se kuja, a prepričana sem, da bo uživala.
Ko se odpravimo na plažo, moram nositi vse sama. Odpravim se na pomol, Hana se kremži in opazuje. Po nekaj minutah pristopi do mene in začne jamrati. Jaz se ravno ne zmenim za to, ker vem, da bo morje sčasoma vzljubila.
Na pomolu se je prerivalo veliko otrok in potem opazim.
»Hana, pazi!« ji zakričim. Nekdo od otrok jo sunkovito potisne v vodo.
»Štrbunk!« se zasliši.
»Na pomoč!« povzdigne glas ob padanju v vodo. Ni bilo globoko, zato sem pristopila do nje in ji pomagala.
Vse ji je postajalo vedno bolj všeč. Samo morska trava ji ni bila preveč ljuba. Četudi je samo sedela ob vodi in vanjo namakala noge, sva se zabavali.
Tudi počasi se daleč pride.
OŠ Kidričevo, mentorica: Sonja Lenarčič
6. Zanimiv obisk – Neja Vogrinc, 7.a
Moje letošnje počitnice sem preživela zelo lepo. Veliko sem se kopala in se družila s prijatelji. Eden izmed dogodkov pa se mi je še posebej vtisnil v spomin.
Prvi teden počitnic smo se z družino odpravili na morje v Biograd. S seboj smo vzeli še našega psa.
Nastanili smo se v kampu v hiški številka 574. Vsako jutro sem s psom odšla na sprehod in kasneje kopat. Tam sem srečala tudi sošolca Blaža in njegovo družino. Stanovali smo v istem kampu. Najini starši so se pogovarjali o tem, kako se z Blažem premalo druživa. Tako me je moral vprašati, ali bi šla z njim na pedolino. Rekla sem, da grem.
Pričakovala sem le navadno vožnjo, ampak ni bilo tako. Plavalci so se začeli spuščati po toboganu in se škropiti z vodo. Na koncu smo šli še na vodna igrala.
Naslednji dan smo s starši supali. Ko sem bila na supu sama, mi je dobro uspevalo, vsakič ko je nanj hotel zlesti ati, sva padla v vodo. Po kakšnih petih poskusih mu je le uspelo priti na sup. Bila sem vsa mokra.
Ob koncu tedna nas je Blaževa družina povabila na obisk. V začetku je bilo vse normalno, potem pa se je nekaj zgodilo!
Začelo se mi je vrteti in postalo mi je slabo. Mami sem rekla, da grem v našo hiško po telefon. Na poti do tja sem se onesvestila. Vse se mi je zdelo kot sanje. Nekaj časa sem še ležala na tleh. Potem je mimo prišel majhen deček in me vprašal, ali sem v redu. Počasi sem vstala in odšla nazaj do staršev. Tam sem se še enkrat onesvestila. Blaževa mama mi je ponudila sok in pecivo. Čez čas mi je postajalo bolje. Zdravniki so kasneje ugotovili, da sem se onesvestila zato, ker ima v krvi premalo železa.
Čeprav se mi je med počitnicami zgodilo veliko nenavadnih dogodkov, sem jih srečno preživela.
Na koncu mi ni preostalo drugega kot to, da sem začela lizati žlice.
OŠ Kidričevo, mentorica: Sonja Lenarčič
7. Moje letošnje počitnice, Daniel, 11 let, OŠ Veržej – Enota Dom, mentorica, Tjaša Frumen, soc. ped.
Ko sem šel v petek domov iz zavoda v Veržeju, sem šel k svoji teti, kjer živi tudi moja babi. Tam smo vsak dan skupaj sestavljali Lego City. Malo sem bil tudi na telefonu – igral sem igrice. Velikokrat sem v svoji sobi gledal televizijo. Vsak dan smo hodili ven na sprehode in se igrali pred hišo. Ven smo hodili, vse dokler je bilo lepo vreme. Pri teti sem na počitnicah ostal skoraj en teden – do četrtka, potem sem pa šel domov k svoji mami. Pri njej smo veliko gledali televizijo – filme, serije … na primer Naša mala klinika, Sider-Man … Zelo mi je bilo všeč, da se s svojo mamo v teh počitnicah sploh nisem kregal. Zelo jo pogrešam, ker jo imam zelo rad. Vem, da ima tudi ona mene zelo rada. V nedeljo zjutraj smo gledali Spider-Mana, potem zvečer pa Našo malo kliniko.
8. Moje letošnje počitnice, Martin, 10 let, OŠ Veržej – Enota Dom, mentorica, Tjaša Frumen, soc. ped.
Začele so se tako: z atijem sva šla gledat film Košarkar naj bo 2. Potem smo šli v McDonald´s. Pri meni je prespal moj bratranec Marko. Nato smo šli z teto Vesno in bratrancem Markom obiskat grob. Pri mami sem se igral z mojim mačkom, kateremu je ime Cofek. K meni je prišel za moj rojstni dan. V počitnicah sem s svojo mamo in najboljšim prijateljem Tilnom obiskal hišo iluzij. Tilen je v petek prespal pri meni. V soboto pa smo se šli kopat v Dolenjske Toplice. Mama mi je pa povedala tudi žalostno novico in sicer, da mi je umrl pes Bruni.
9. Moje letošnje počitnice, Nick, 13 let, OŠ Veržej – Enota Dom, mentorica, Tjaša Frumen, soc. ped.
Med počitnicami sem iz zavoda najprej šel k svoji rejnici. Pri njej sem se imel odlično – družil sem se z Janom. Pri rejnici so moje počitnice bile super, ko pa sem se vrnil k svoji mami, pa nisem bil ravno vesel.
10. Moje letošnje počitnice, Gašper, 14 let, OŠ Veržej – Enota Dom, mentorica, Tjaša Frumen, soc. ped.
Moje počitnice so se začele enkratno. Prišel sem domov in se šel igrat s psom Atosem in mačkom Lokijem. Vsak dan smo se igrali in hodili na sprehode z Atosem, Loki pa je hodila za nama. Za dva dni smo šli tudi na morje. Tam smo vsi uživali, ker je bilo zelo toplo. Sprehajali smo se po plaži, kopali se pa nismo, ker je bila voda premrzla. Ko smo prišli domov, sta bila Atos in Loki zelo žalostna, ker nismo mogli ostati dlje časa. Na morju jima je bilo tako zelo všeč, da sta do konca počitnic nenehno rinila v avto, ker sta hotela nazaj na morje. Ob odhodu z morja smo komaj ušli nevihti. Ostale dni počitnic smo preživeli doma, kjer smo vsak dan pogledali kakšen animirani film na televiziji. Med filmom smo sedeli na kavču, zraven nas pa sta ležala Atos in Loki. Namesto, da bi se preganjala, kot to počnejo normalne mačke in psi, se ona dva skupaj crkljata, igrata in spita. Preostanek svojih počitnic sem se igral z njima ali sem bila za računalnikom, na telefonu ali pa sem se zunaj igral s prijatelji. In nato so se zaključile še ene počitnice.
