Nagradni literarni natečaj: Moje počitnice – Vaši prispevki

0
92

1. MOJE POČITNICE, GAŠPERJEVE POČITNICE 2012

MOJE POČITNICE SO SE ZAČELE TAKO, DA JE ZADNJI ŠOLSKI DAN POME PRIŠEL ATA IN NAJU Z BRATOM ZAPELJAL DOMOV. POTEM SMO ŠLI Z BABICO NA LENT, KJER SVA Z BRATOM RISALA STRIPE. PRIŠLA JE TUDI TETA NINA, S KATERO SMO SI OGLEDALI ŽELVI IN NATO NAS JE ODPELJALA DOMOV. NASLEDNJI DAN ME JE ATA ZAPELJAL NA KROŽEK IN KO SEM PRIŠEL DOMOV, SEM SE OBLEČEN VRGE V VODO IN DOLGO SEM SE KOPAL Z BRATOM JAKOBOM IN SESTRIČNO NIKO.

DANES SMO MORALI POKLICATI GASILCE, KER JE BLIZU NAŠE HIŠE ZAGORELO.

V NEDELJO SMO SI NA DRAVI OGLEDALI RANCARSKO TEKMO IN Z DEDKOM, ATIJEM IN BRATOM SMO SE PELJALI Z RANCO PO DRAVI.

Z JAKOBOM, ANEJEM IN NIKO USTVARJAMO RISBICE.

NASLEDNJI DAN SEM SI NATAKNIL KROKSE IN ODŠLI SMO NA RALLY. ZVEČER SMO ZAIGRALI PRIJATELJSKO NOGOMETNO TEKMO. KASNEJE SMO TABORILI OB TABORNEM OGNJU IN SI PEKLI KROMPIR IN JABOLKA. 

V NEDELJO SEM ODŠEL NA ROJSTNI DAN. BILO JE BREZVEZNO, KER SO BILI TAM SAMI MALČKI. ZVEČER SMO IMELI DOMA NOČNO KOPANJE.

V ČETRTEK SMO ODŠLI Z MAMO NA KOPANJE V BANOVCE IN NA POTI NAS JE USTAVIL RADAR. TUDI Z ATIJEM SEM BIL NA KOPANJU V BANOVCIH. NASLEDNJI TEDEN SEM PREŽIVEL PRI BABI IN DEDIJU IN VSAKI DAN OBISKOVAL RAZISKOVALNI TABOR, KI MI JE BIL ZELO ZANIMIV.

NASLEDNJI TEDEN SEM BIL Z BRATOM V TABORU MOJCA.

KO SEM SE VRNIL, SEM POČITNICE PONOVNO PREŽIVLJAL PRI DEDIJU IN BABI. Z JAKOBOM IN NIKO SMO SI ZAČELI POSTAVLJATI ŠOTOR. V SREDO SEM SI Z ATIJEM OGLEDAL 3D FILM LEDENA DOBA 4. NASLEDNJI DAN SMO IMELI ŠPORTNI DAN PO GOZDU. NABIRALI SMO GOBE, SE IGRALI VOJNO IN NATO ODŠLI NA VELIKE LUČKE,  V PETEK JE TETA NINA PRAZNOVALA ROJSTNI DAN. V SREDO SEM SE NAUČIL PELJATI Z VELIKIM KOLESOM. ČEZ TRI DNI SEM NAREDIL S KOLESOM ŽE 41 KROGOV OKOLI HIŠE. SPREMLJALI SMO TUDI OLIMPIJSKE IGRE IN NAVIJALI ZA NAŠE.  KUPILI SMO NOVI BAZEN IN GA TAKOJ SESTAVILI IN NAPOLNILI.

V NEDELJO SMO SE Z MAMO ODPRAVILI NA KRASNI IZLET NA ČRNO JEZERO.

NASLEDNJI TEDEN SMO BILI PONOVNO V KINU. ZANIMIV JE BIL TUDI IZLET V NEGOVO DO NEGOVSKEGA GRADU, LE ŠKODA, DA JE GRAD PRAZEN IN ZATO ZAME ZNOTRAJ NI BIL ZANIMIV.

PREDZADNJI TEDEN V AVGUSTU SVA Z BRATOM PREŽIVELA Z ATIJEM NA MORJU.

Z DEDIJEM IN BABO SMO BILI TUDI V POSTOJNSKI JAMI, KJER SMO SI OGLEDALI RAZSTAVO METULJEV IZ VSEGA SVETA, ZMAJA, VIVARIJA IN OGLED JAME Z JAMSKO ŽELEZNICO.

ZADNJO SOBOTO PA SMO SE IMELI LEPO NA NAŠEM DRUŽINSKEM SREČANJU DRUŽINE KRAJNC, KJER SE NAS JE ZBRALO ČEZ 50 ČLANOV.

IN PRIŠEL JE PONEDELJEK, KO SE JE ZAČELA ŠOLA….

 

AVTOR:

GAŠPER KRAJNC, MALEČNIK, 7 LET

 

2. MOJE POČITNICE – Ker so počitnice, tudi deževne, pač ljubezen

Dež. Dežuje. Dežnik. Beda. Čista beda. Lenarjenje. Še en dan, ki si ga ne bo vredno zapomniti? Dež na slovenski obali, kjer dobesedno ni žive duše. Kdo bi pa v dežju skakal po mestu. Hm, bo to dan, ki se me ne bo dotaknil? Tako sem razmišljala, ko je zazvonilo »BING, BENG, BONG!«. Na svetu ni glasnejšega zvonca, kot ga ima moja nona s Primorske. Odprem vrata in moje oči uzrejo v ocean, globok, čist. Njegovi zobje so beli, vam rečem, 100 odstotna belina, taka, ki jo zagotavljajo na reklamah, ki jih med filmom ni in ni konec.

»Hejla, ste naroč’li pico, ne?«

Do danes sem ob prispeli pici slišala le:»Bok, kak ide, pica jel?«

Danes pa…

Ne, ne že spet. Sem se zaljubila? NA POMOČ!

Zame je zaljubljenost sila. Sila je strokovno gledano,… eh, saj nismo pri fiziki. Preprosto povedano, ko si zaljubljen in ko je nekdo zaljubljen vate, postane vse enostavnejše, peresno lahko.

» Am, ja, hvala za pico. Koliko je že?«

» Veste, zamudo sem malo, je že v redu.« Picerija Brza pica je namreč edina picerija, ki zagotavlja dostavo v 20 minutah, če pa le-ta zamudi, pico dobite zastonj. Ker pa je picerija kar nekaj kilometrov oddaljena od nonine sanjske počitniške hišice, pica vedno zamudi. Juhej!

» Ne, ne, bo 20 evrov dovolj, pa prosim, ni me treba vikati.« Tip je čisto nor, kaj pa misli, koliko sem stara? 50?

Glas se je tresel na rekordni frekvenci in vse, na kar sem mislila, je bila USODA.

»Tole je pa preveč, naj vam, joj, am, naj ti dam račun?«

V roke mi je porinil račun in preostanek denarja ter mi skrivnostno pomežiknil:

»Se še vidiva, ne?«

»Ja, ko postanem spet lačna.«

Nasmehnil se je. Spet tisti beli zobje, waw. Moja nona je torej čisto na pravi lokaciji, kljub temu da na deževen dan ni nikjer nikogar.

S svetlimi, sivo modrimi  očmi in lasmi do ušes, rahlo skodranimi, je ustrezal mojemu idealu. Fant je bil božanski. Resnično božanski. Nore besede, ne? Preveč Shakespearjevo.

»Mislo sn, če bi se dob’la na sladoledi al pa ka?« Aaa, na pomoooč! Kaj naj, saj sploh ne vem, kdo je. Po njegovem naglasu lahko sodim, da je, kakor jaz, Štajerec. A kaj počne Štajerec na Primorskem?  A je morda na počitnicah in si služi denar z občasnim delom?  Morda. Kdo ve.

 In ko sem mu že hotela napisati telefonsko številko, kar na račun,  je prišla nona. Samo to mi je še manjkalo. Moja nona je »sehrintelligent« in misli, da je še kar najstnica. V kino hodi s prijateljicami, doma imajo »čvek« čajanke in neprestano govori po telefonu s tistim Jožetom, ki je res šarmer, temu se pač ne da ugovarjati. Popoln za mojo nono.

»Ooo, Tim, ma kej si pr’neso pico?« Ne vem, kaj je mojo ljubo drago nono pičilo, ampak tole je pa preveč. A osvaja mojega sanjskega fanta?

 »Dan, gospa, sem razmišljal, s čim se zamotiti na počit’ncah, ko sem pri noni Rozi, pa sm našo toti biznis.« Bingo! Sem vedela, da si služi denar.

 »Ma, saj Rozi ravno prihaja k meni, je čas za kofe. Počakaj kar tu, ma, sej poznaš Mašo, mojo pupo, je s tvoj’ga konca, ma se bosta zastopla. «

O, kako se mi je smejalo. Moja nona mi je nevede "zrihtala" fanta. Halo, pa še Štajerec je, idealno.  »Ja itak, tak ‘mam mal’co.« Tako torej, zdaj bova pa delila pico. Hm, ne, tole bi pa imela čisto zase. Mojo lepo, zdaj že hladno pico iz krušne peči, z olivami in nekoliko manj sira.  »Pupa, ma kej ne boš z nami delila pico?« »Ja, nona, lahko. « Če bi rekla ne, bi me pred Timom nahrulila, čemu ne želim deliti z drugimi in da me tega pač ni naučila ona. Usedla sem se na fotelj in Tim, ja Tim, je prisedel. »To pa so počitnice, ne? Veš, vem za sprostitveni tečaj.«

Stari, saj nisem v penzionu. Temu je po mojem čist odklopilo, ko je zagledal mojo babi. Prijel me je za roko in se zadrl: »Mašo peljem na obalo!« In že sva bila na njegovem motorju, ki ni bil bog ve kaj, in če povem po resnici, me je bilo strah, da bi se jutri znašla na naslovnici časopisa »Dež usoden za mladino«. Naj poudarim, da še kar ni nehalo deževati in bila sva čisto premočena, a lepšega deževnega dne še nisem doživela, to poletje ne. In da se moji starši ne bodo preveč čudili, zdaj bom vsak vikend pri noni, vsaj dokler bo moj Štajerec še "v biznisu".

A ni krasno, ko se najdeta dve sorodni duši? Hja, pa še dva Štajerca na Primorskem. Uff, pa še kako.

 

Maša Ošlak, 9. Razred, Rogaška Slatina

 

3. MOJE POČITNICE

    

        Lepega sončnega dne med počitnicami smo se z družino odločili, da se odpravimo na enodnevno kolesarjenje po Logarski dolini.

 Priporočali so nam Solčavsko krožno kolesarko pot.

        Ko mi je mami povedala, kakšna pot nas čaka, sem mislil, da bo še zabavno. Prvih nekaj minut je še bilo, nato pa ovinek za ovinkom, samo vzpenjanje v hrib. Ni bilo konca! Ko sem že mislil, da ga vidim, me je vedno za tem  „koncem“  pričakal še en ovinek. Vprašal sem očeta:„Ali bomo kmalu na vrhu?“ Z nasmeškom na obrazu mi je odgovoril: „Kmalu, kmalu!“ In ta kmalu se je vlekel in vlekel. Čeprav je bil dan prekrasen, sta se mi sonce in žvrgolenje ptic v gozdu zdela nekaj najbolj sitnega. Kako odveč je bilo vse skupaj!

Končno smo prikolesarili na vrh. Pot naprej je bila speljana po vrhovih hribov in se je v dolino spustila na drugi strani.

Na  nasprotni  strani  sem videl skalnate vrhove in zdelo se mi je, da smo skoraj na enaki višini. Do tedaj sploh nisem vedel, kako veliko sem prekolesaril, kako velik vzpon sem naredil, ker sem pri sebi ves čas premišljeval, kdaj bom že na koncu poti. Ko se je pot zravnala in sem mislil, da smo že blizu cilju,  sem se šele sprostil in začel z zanimanjem opazovati okolico.

       Naenkrat sem globoko pod seboj, med hribi, opazil prekrasno dolino. Starši so mi razložili, da je to dolina iz katere smo krenili na pot, Logarska dolina. Obkrožena je bila s strmo vzdigujočimi hribi in obsijana s soncem. Ustavili smo se, da si  odpočijemo, pomalicamo in uživamo v prekrasnem pogledu. V bližini je bil izvir pitne vode, kjer sem si nalil ledeno hladne vode in se tudi sam  ulegel na mehko travo. Spoznal sem, da se je moj trud še kako izplačal. Sproščeno smo klepetali in uživali na soncu.

Kljub vsemu pa sem bil najbolj navdušen in vesel, ko se je začel spust v dolino, ki pa ga kar ni hotelo biti konca. Mislil sem si, kako je dober šele tisti, ki  lahko to pot prekolesari v hrib in sem si čestital, ker  sem to tudi sam naredil, čeprav na drugi stani hriba, ki pa je bil prav tako zahteven, strm, težak.

      Zaradi makadamske ceste so me ob spustu kar pošteno bolele roke, ampak me to ni  motilo preveč, saj sem vedel, da bomo kmalu pri apartmaju.

      Ko smo prišli do doline, smo se še malo vozili in nato prišli do apartmaja. Z užitkom smo pojedli kosilo in kolesarjenja je bilo za tisti dan konec. In to je bil čudovito preživet počitniški dan.

                                                                                 Jaka Zdovc,7.b., Rogaška Slatina

 

4. MOJE POČITNICE

Vsako leto smo bili na jadranju na Hrvaškem, zato smo se letos  želeli seznaniti tudi z drugimi kulturami, ljudmi in njihovimi običaji. V začetku avgusta sem se s svojo družino odpravila na dopust v Srbijo. Vozili smo se tri ure.  Naš cilj je bilo mesto Apatin, ki je znano po svoji pivovarni. Ta je ena izmed največjih v Evropi. Najbolj poznano je Jelen pivo in na vsakem koraku je opaziti prepoznavno rumeno barvo s črnim jelenom. Mesto leži ob reki Donavi, ki spada med najdaljše reke na svetu in meji Srbijo od Hrvaške. Urejeno imajo pristanišče za velike ladje in prijetno sprehajalno stezo, po kateri se proti večeru, ko se vsaj malo shladi, sprehajajo domačini in turisti. Občutek sem imela, kot da sem na morju, ker sem tu videla tudi galebe, velike rečne školjke in rake, ter mnogo različnih rib. Ob promenadi stoji mogočna pravoslavna cerkev, katero si je vredno ogledati. Da bi bil dopust še bolj zanimiv, smo se odpeljali v bližnje mesto Sombor. Tam sem videla veliko lepih starejših zgradb, vendar so me bolj kot te stavbe zanimale trgovine z oblačili. En dan smo preživeli v Termah Junaković. Vstopnina je bila smešno nizka, terme pa polne obiskovalcev, ki so se hladili v bazenih. Nam kopanje v starih bazenih ni bilo preveč všeč. Sama sem najbolj uživala v Donavi. Reka je zelene barve, ampak ne od umazanije, temveč zaradi peska na dnu. Voda je bila zelo topla,  dosegla je kar 30 °C.  Bilo je zabavno, saj sva s sestrično delali grad iz peska. Obala je peščena, na njej pa je lepo urejeno odbojkarsko igrišče. Bila sem tudi na "živi" Donavi, ta pa se premika in v njej se ni varno kopati.  Prijatelji so nas povabili na piknik k ribiški koči, ki stoji ob enem izmed mnogih starih rokavov Donave. Tam je bil pomol, s katerega smo skakali v vodo,lovili ribe, žabe in želve. Hodili smo tudi nakupovat. Apatin  ima veliko trgovin in nižje cene. Zvečer pa smo šli v picerijo, kjer imajo najboljšo pico –  tanko testo, veliko sira…

 Naši gostitelji so nam pekli na žaru in skupaj smo se prav prijetno zabavali, se med seboj pogovarjali, spoznavali, starejši pa so obujali spomine na stare čase. V Srbiji je  bilo zelo vroče, saj je temperatura dosegla kar 40°C , zato smo vedno nosili kratke hlače in majice. Zaradi vročine sem bila do večera že tako utrujena, da sem kar padla v posteljo in zaspala.

Ta dopust mi bo ostal v lepem spominu, čeprav vem, da se bomo v Apatin še mnogokrat vračali, saj nam je gostoljubnost domačinov bila izredno všeč. V Srbiji je pomembno, da se imaš danes najboljše, z jutrišnjim dnem pa se ni vredno obremenjevati.

 

Tjaša Plevčak, 7. razred, Rogaška Slatina