Več o natečaju na: https://www.ventilatorbesed.com/?opcija=kom_clanki&oce=4&id=4225&leto=2
1. ZGODBA: MEFISTOVSKI SMEH
Trebušast kozarec. Rumeno-rjava tekočina vabi, obljublja pozabljenje. Boj volje in hrepenenja plamti. Telo ječi v krču. Misli butajo druga v drugo. Minute kot večnost … Dlan seže. Hrepenenje je močnejše. Slavi zmago. Volja se poražena razblinja. Nekje iz globin zavesti odmeva mefistovski smeh. Kot že tolikokrat doslej. Vsakič glasnejši je in vedno bolj prepričan vase. Zaveda se svoje pogubne moči, s katero vse bolj z lahkoto premaguje še zadnje drobce volje. Sladkoben vonj prodre v nosnici, ko se rob kozarca približa ustnicam. Nenadoma … kot preblisk… še preden se misel zave, se iz grla utrga krik …
»Prekleti!«
Roka za hip omahne, nato z vso silo zaluča kozarec v zid. Žvenket stekla in madež na belini. Začudena onemi opazujoč sledi tekočine, ki počasi polzi po steni navzdol. Še vedno ne dojema povsem. Je bila to res ona ali pa je nekdo od kdo ve kod prevzel upravljanje nad njenim telesom? Ji je res uspelo zbrati zadnje atome poteptane volje, s katero se je uprla sli, ki jo je imela v oblasti? Presenečenje se pomeša s še negotovim, že skoraj pozabljenim, občutkom zmagoslavja. Komaj zaznaven nasmešek se ji prikrade na ustnice.
Dvigne se iz naslonjača. Začuti utesnjenost. Srce ji razbija kot noro. Mora ven, na plano, med ljudi. Vrvež ulice jo pogoltne. Prepusti se mu. Hodi brez cilja, brez misli. Zaveda se, da se ne sme vrniti, sicer jo utegne vsebina steklenice premamiti. In Mefisto v njej bi spet slavil. Brez zanimanja opazuje izložbe in brezizrazne obraze hitečih ljudi. Opazi, kako je vsak pogreznjen vase. Tujci v množici. Kot ona. Mora se zamotiti. Hodi in hodi; ljudi in luči je vse manj. Samota ji prija. Upočasni korak. Zdaj bo lažje uredila občutke in misli. Zave se, da je na obronku gozda, kjer vdihava njegovo svežino in se napaja z energijo njegovega miru. Zapre oči in začuti, kako jo prežema spokojnost. Preda se ji z vsem svojim bitjem. Utone v pozabljenju stvarnosti, ki ostaja nekje daleč, iščoč oporo, iz katere bo črpala moč za dokončni spopad s skušnjavo, ki ji je vedno znova uspelo zvabiti jo v svoj pogubljajoči objem.
Jutro jo najde ležečo na goli zemlji. Telo je prežeto s hladom in vlago, v nogah čuti utrujenost, a glave je nenavadno lahka. Z očmi zaobjame krošnje dreves in počasi začne sestavljati drobce včerajšnjega večera. Še zdaj ne dojame, kaj v njej se je prelomilo, da je v trenutku našla moč, ki jo je prej tolikokrat zaman iskala. Spomnila se je rotečih prošenj bližnjih, obtožujočih pogledov sodelavcev, prezirljivih nasmehov mimoidočih ob pogledu na njene rdečkaste oči in zabuhel obraz, iz katerega ust je vel vonj po žganju. Mnogokrat se je zaklela, da konča to agonijo, a naraščajoči notranji nemir je vedno znova terjal potešitev.
Dvignila se je in globoko zajela zrak ter ga dolgo zadržala v sebi, kot bi hotela prevetriti vsako vlakno svojega telesa in z dolgim izdihom iz sebe očistiti vso nesnago, ki se je v njen nabrala tekom let. Iztisniti vse boleče spomine in globo zasidrane strahove, pred katerimi je bežala v svet iluzije.
S počasnim, a odločnim korakom se je napotila proti domu. Ni se slepila. Vedela je, da jo čaka še dolga in verjetno ovinkasta pot, z marsikakšno prepreko ter stranpotjo, preden bo dosegla cilj. A prvi korak je bil storjen. Izgubljena na brezpotju in pogrezujoča se v močvirje omame je našla stezico, ki jo bo vodila dalje. Ob vrnitvi domov bo prezračila zatohlo stanovanje, očistila madež na steni in pospravila črepinje. Trdno odločena, da bo enako storila tudi s svojim življenjem, se je nasmehnila soncu, ki je prav tedaj vzniknilo nad obzorjem.
Avtorica: Majda Arhnauer Subašič
2. ZGODBA: ALKOHOL – PRIJATELJ IN SOVRAŽNIK
Hodil je po ozki, mračni ulici. Slišal je odmeve glasbe iz različnih pubov. Roke je imel v žepih in se ni zmenil za prihajajočo glasbo. Glasbo je želel čimbolj ignorirati, a tako ni več šlo. Ustavil se je in vstopil v pub. Bil je res velik in prav čudovit se mu je zdel.
Sedel je na klubski stolček in naročil pijačo.” Dvojni viski z ledom, prosim,” je dejal natakarju. Natakar je zamajal z glavo, a se je obrnil in naredil, kar mu je naročil. Čez dve minuti je pred njim stal viski. Roko je počasi pomikal k njemu. Zadrževal se je, a ni šlo – pijača je bila preveč dobra.
Pogumno je prijel kozarec in viski kapal v usta. Led ga je hladil in blažil okus žgane pijače. Rjava tekočina mu je stekla po grlu in že je naročil še. Potem ko je spil drugi kozarec, je naročil še. In spet še in še. Naročeval je, dokler ni postal tako omotičen, da se je onesvestil. Plaval je v zmedi samega sebe, oblival ga je alkohol.
Ni vedel, kaj je počel med tem, ko ni bil pri zavesti. Zbudil se je v bolnišnici. Vse okoli njega je dišalo po zdravilih in razkužilih. Uf, kako je znalo smrdeti. Želel je vstati, a je bil priklenjen na vse mogoče aparate. Oblečen je bil v neudobno pižamo, ki mu je povzročala grozno srbenje. Samemu sebi se je zdel kot nekakšna mamica pred porodom.
Poskušal se je iztrgati iz trdnega oprijema aparatov. Ni in ni šlo. Bil je priklenjen na posteljo in hrom. Poskušal je premakniti noge, a so bile privezane na posteljo, roke ga niso ubogale, le ležale so ob njegovih bokih.
Skozi vrata je vstopila sestra. ”Robert Marques?” je zlovoljno vprašala in ga zviška pogledla. “To sem jaz,” ji je odgovoril.”Kličite me Roby, prosim.” Zapisala je njegovo ime in priimek v notesnik, ki ga je prinesla s seboj. ”No, prav, Roby,” je dejala. ”Veš, zaradi česa si tu?”
Ob tem vprašanju je prebledel kot stena. Molčal je in premišljeval, a ga je sestra prehitela: “Ali ne veš?”
Vprašanju se je dokončno uprl. ”Spoštovana draga sestra,” se je jezil, “Pojdite domov in tam tečnarite svoji družini, saj meni že ne boste!!!”
Potihem se je nasmehnila. ”Strah pred resnico,” je črkovala in pisala v notesnik. ”Ne želi priznati zlega dejanja zaradi strahu pred odzivom drugih.” Z nalivnikom je na list je napisala zadnjo besedo in odločno napisala piko. Očala, ki so ji zlezla z nosa si je popravila in začela razlagati.
“ Poglej,” njen glas je bil veliko bolj miren in sočuten. ”Vem, kako ti je. To sem sama že doživela, zato sem postala sestra na odvajalnem centru odvajanja od alkohola. ”Robert je počasi pričel do nje graditi zaupnost. Vsako sekundo je bila zaupnost večja, zato je le spregovoril: “No, če je pa tako …” “Ja, tako je,” ga je prehitela.
“Pri odvisnosti se jih veliko ne odloči za zdravljenje zaradi straha pred resnico. Ta je včasih lahko večji od straha pred peklom. Vsaj za katolike, no.” Zasmejala sta se in Robyju je bilo veliko lažje.
Veliko bolje sta se razumela, res veliko bolje. ”Mimogrede, jaz sem Chyntia.” Podala mu je roko, on pa jo je močno stisnil, tako močno, da če bi bila sila vsaj malo večja bi bili Chyntijini prsti hudo polomljeni.
Postajala mu je vse bolj všeč. Njeni igrivi rdeči lasje so bili zanj kot sonce polno upanja, modre oči kot neskončna modrina morja, usta kot dve polni jagodi, ki sta se skrivali pod bleščicami. Nikoli ne bi pomislil, da je možno, da se njuni usodi lahko nekako združita.
“Prav,” je odločno dejal Robert, ” odločim se za zdravljenje. ”Nasmehnila se je, nagubala čelo in rekla:
“Vau, kako hitra odločitev, saj ti sploh nisem povedala potek zdravljenja.” “Ni važno,” je rekel.”Želim začeti znova, narediti novo življenje.” “Prav, jutri začneš,” je dejala in odšla iz sobe.
Dnevi zdravljenja so minevali zelo hitro. Zjutraj se je zbudil, se počesal, umil in pojedel zajtrk. Odvajali so ga na način skušnjave in sicer tako, da so mu dajali praktične primere iz življenja, kako se izogniti alkoholu. Popoldan se je pogovarjal s Chyntio in že je bila večerja ter čas za spanje. Minevali so dnevi, tedni, meseci in celo leta. Po petih letih je na enak dan kot je prišel tea, lahko odšel.
Držeč se za Chyntiino roko, je izstopil iz Odvajalnega centra in zadihal svež zrak. Na njunih dlaneh sta se svetlikala zaročna prstana. Točno tako. V tolikih letih sta se tako močno zaljubila, da sta se odločila za poroko. Stopila sta na avtobus in se odpeljala v novo življenje polno sreče, ljubezni in radosti.
Nikomur ni bila usoda dodeljena že ob rojstvu, ampak smo si jo krojili sami. Robertov kroj je bil na začetku slab, a je pričel znova. Svoje zagrenjeno in plavajoče življenje v alkoholu je spremenil v življenje polno ljubezni in sreče. Ker je življenje kratko, ga je treba dodobra izkoristiti, čeprav nov začetek ni napačen.
Lara Gobec, 6. RAZRED
3. ZGODBA: ZABIJ JO POD PREČKO
Počasi sem odprl zaspane oči in si privoščil malo lenobnega jutranjega počitka v postelji. Par minut sem namreč še lahko ležal v toplem zavetju mehke odeje.
Na žalost je teh nekaj minut preteklo prehitro in že sem zajtrkoval to rumeno žitno čudo v toplem mleku. Čez dobro uro me je čakal malonogometni derbi med našo ekipo Slovenske Konjice in ekipo Slovenske Bistrice. Po hitrem postopku sem se umil, preoblekel in čez rame vrgel športno torbo s športno opremo, ter odhitel po stopnicah.
Na nogometno igrišče sem se pripeljal pol ure pred pričetkom nogometne tekme. Imel sem dovolj časa, da se ogrejem in pripravim svoje zaspane ude telesa, da se spravijo k sebi. Pozdravil sem soigralce, ki so v večini že tekali po sivem betonu pred Osnovno šolo ob Dravinji, kjer je bilo naše domače igrišče.
„David!“ sem z vsem glasom zavpil. „Koliko menjav bomo imeli?“
Majhen rjavolas prijatelj je pritekel k meni in dejal: „Žal ti moram sporočiti, da bomo imeli samo eno menjavo. Nekateri fantje enostavno niso resni.“
Jezno sem stisnil obrvi in se brez odgovora obrnil v drugo smer.
„Nujno potrebujemo vsaj še enega novega igralca,“ sem potiho rekel sam pri sebi.
Tekma se je začela in že uvodne minute so dale vedeti, da bo rezultat tesen. Tik pred koncem srečanja je bil rezultat neodločen, a na žalost tako ni ostalo do zadnjega sodnikovega žvižga, saj so gostje iz Slovenske Bistrice povedli le kakšno minuto pred koncem.
Sklonjenih glav smo odkorakali z igrišča in s težkim srcem nasprotnikom segli v roko. Sedli smo ob rob nogometne površine in se smilili sami sebi.
Z odločnim glasom sem prekinil to depresivno vzdušje: „Fantje, dobro smo igrali. Ne smemo se obremenjevati z rezultatom.“
Ob mojih besedah ni nihče niti trznil z očmi, zato sem nadaljeval: „A se zavedate kaj je krivo za današnji poraz? Krivo je dejstvo, da imamo premalo igralcev. To moramo spremeniti!“
V tem trenutku je do nas stopil mlad fant, star okoli dvajset let in z rahlo sramežljivostjo rekel: „Em … Živijo! Zanima me ali mogoče potrebujete še kakšnega igralca?“
Vsi smo se spogledali.
„Seveda,“ sem hitro izjavil. „Pridi na kakšen trening, da vidimo ali si iz pravega testa.“
Neznani mladenič se je nasmejal: „Velja, se vidimo!“
Na treningih se je izkazal dobro in odločili smo se, da ga registriramo za malonogometno ligo. Ime mu je bilo Marko, star je bil dvaindvajset let. Čez teden dni je odigral tudi svojo prvo uradno tekmo v belo-modrem dresu naše ekipe. Svojo minutažo je solidno izkoristil. Rezultat pa se je končal z 2-2.
V prihodnjih dneh smo se nekajkrat s soigralci dobili na pijači. Vedno bolj smo spoznavali tudi Marka. A nekaj na njem je bilo skrivnostnega …
Naslednji dan sva se srečala v centru mesta in se odpravila na sprehod. Bil je idealen trenutek, da ga vprašam, kar mi leži na duši.
„Marko, nekaj na tebi me bega. Ali mi poveš ali je kaj narobe?“ sem nežno vprašal.
Prijatelj je obstal in se zazrl v moje oči, nato pa počasi rekel: „Očitno si me dobro prebral. Nisem želel govoriti o tem, saj nisem vedel kakšna bo reakcija vaše ekipe, če vam to svojo skrivnost zaupam. A očitno je le napočil čas, da to storim,“ je z resnim obrazom dejal. Nato pa nadaljeval: „Že nekaj let sem odvisen od drog. Govorim o marihuani in kokainu. Resnično bi rad s tem prenehal, a mi do zdaj še ni uspelo. Po pomoč sem se zatekel k vam – natančneje k športu. Mogoče mi bo to pomagalo.“
Urejal sem svoje misli in skušal odgovoriti kar se da vzpodbudno: „Sploh ne vem kaj naj rečem. Težko najdem prave besede v tem trenutku. Vsekakor pa ti bomo pri tej tvoji življenjski preizkušnji z vso močjo pomagali. In če misliš, da ti športno udejstvovanje lahko pomaga, potem imaš našo podporo!“
Z rosnimi očmi je uprl pogled v tla: „Hvala. Res, hvala …“
Soigralcem sem zaupal težave, s katerimi se spopada Marko. In bilo je videti, da so se vsi strinjali, da mu pomagamo to obdobje prebroditi.
Preteklo je približno mesec dni in naša klapa se je odlično ujela na in izven nogometnega igrišča. Marka smo vedno jemali s sabo, da ne bi imel časa razmišljati o čem drugem. Zaupal nam je, da je dozo v tem času precej zmanjšal, saj mu naše prijateljstvo in športna aktivnost precej pomaga. Še vedno pa ni popolnoma odnehal.
Glavni preobrat v njegovi miselnosti pa je povzročil dogodek na tekmi proti ekipi Oplotnice, ko je Marko zabil svoj prvi ligaški zadetek za našo ekipo. Tekmo smo dobili z 2 proti 1, in ključen zadetek je dosegel prav on. Še vedno se spomnim tistega trenutka. Nasprotniki so izgubili žogo in mi smo drveli v protinapad. Žogo sem poslal do Davida, ki jo je z enim dotikom nastavil Marku za strel. Najprej je bilo videti, da se obotavlja.
Zaklical sem: „Marko, daj, zabij jo pod prečko!“
Moje besede so zalegle in prijatelj je z vso silo udaril po žogi. Vratar je bil ob strelu nemočen. Bela usnjena krogla se je odbila od prečke v mrežo. Njegov gol je odločil tekmo …
Po tekmi smo šli v bližnji pub na pijačo. Zaslužili smo si jo.
Vsi smo na ves glas hvalili Markov zadetek, a on je le nemo strmel predse in ni rekel ničesar. Naenkrat smo utihnili in ga pogledali.
David ga je vprašal: „Marko … Je vse OK?“
Zamišljeno je pogledal vsakega izmed nas in dejal: „Še več kot to prijatelji …“
Z Davidom sva se spogledala, saj njegovega odgovora nisva razumela najbolje.
„Še več kot to …?“ sem umirjeno dejal.
Takrat se je Marko sproščeno nasmejal in rekel: „Da. Ob doseženem zadetku sem doživljal popolnoma iste občutke vzhičenosti in neke vrste nirvane, kot jih doživljam ob jemanju drog. To me je presenetilo. Sedaj sem prepričan, da bom uspel končati s to odvisnostjo, saj lahko takšne občutke dosežem tudi na drugačen način.“
Takrat smo vedeli, da smo dosegli dvojno zmago. Ne samo zmago na igrišču pač pa še eno, pomembnejšo, izven njega.
Sezono smo končali na izvrstnem tretjem mestu. Bili smo navdušeni, saj takšnega končnega rezultata na prvenstveni lestvici pred sezono nismo pričakovali. A to ni bila edina stvar, ki smo jo proslavili. Z našo pomočjo je Marku uspelo popolnoma končati nekajletno agonijo z drogami. Že več tednov ni vzel nobene prepovedane substance.
„Dragi moji prijatelji,“ je začel Marko. „Rad bi se vam iz srca zahvalil za vse kar ste storili zame. Sprejeli ste me v ekipo, kljub temu, da sem bil odvisnik. Sprejeli ste me tudi v svojo družbo izven nogometnega igrišča. Postali ste moji prijatelji, zaupniki. Zadetek na tekmi z Oplotnico pa mi je dal še zadnja krila, ki sem jih potreboval, da odletim vstran iz te temačne kletke v nek lepši, svetlejši dan. In to mi je sedaj tudi uspelo. Vem, da krize še ni konec. Še vedno me namreč kdaj pa kdaj popade neustavljiva želja po drogah. A prepričan sem, da sem dovolj močan. Prosim, da mi stojite še naprej ob strani.“
Prijateljsko smo ga potrepljali po rami. Vsem je bilo pri srcu toplo, saj smo zavedali kako velik čudež se pravzaprav dogaja pred našimi očmi.
„Maja, prosim pridi sem,“ je David glasno zaklical.
Svetlolasa natakarica je prikorakala do naše mize: „Prosim?“
„Prinesi nam še eno rundo, prosim. Danes je naš dan!“ je dejal David.
Maji se je na ustih izrisal nasmeh: „Takoj prinesem.“
Takoj za tem je naš Marko odšel na stranišče. Očitno je bilo popite preveč tekočine naenkrat in je bil obisk WC-ja nujen.
Maja je prinesla novo rundo pijače na mizo. Ko je steklenice polagala pred nas je z rdečimi lici vprašala: „Fantje, ta vaš prijatelj, ki je ravno na stranišču … Em … Kdo je to?“
Z odprtimi očmi sem jo pogledal: „Zakaj te pa to zanima?“
„V bistvu …“ je začela: „Čeden je.“
„On je … Najboljši prijatelj, ki si ga svet lahko želi. Ime mu je Marko …“ sem s prikritim veseljem dejal.
V roke mi je dala račun na katerem je bila z roko napisana mobilna telefonska številka.
Nerodno se je premikala sem in tja: „To je moja telefonska. A jo lahko prosim daš temu Marku in mu rečeš, da me lahko pokliče? Jaz nimam moči, da bi mu številko dala sama.“
Zasmejal sem se in rekel: „Seveda. Bodi brez skrbi.“
Svetlolaska se je v zadregi prisiljeno nasmejala in hitro rekla: „Hvala.“
Ko je naš Marko prišel iz tistih s ploščicami prekritih „intimnih“ prostorov, sem mu v roke pomolil račun s številko in mu ves dogodek opisal.
„Ulala!“ se je razveselil. „Seveda jo bom poklical, saj je vendar prava lepotička!“
Marku je res uspelo. Tudi dandanes drog ne uživa. Naše prijateljstvo še vedno živi in spomin na tisti prelomni dogodek, ko je dosegel svoj prvi gol, je še vedno tukaj. Vsekakor mu je v naslednjih mesecih pri odvajanju pomagala tudi Maja, s katero sta postala par. Da, življenje zna biti lepo.
AVTOR: ALEŠ JELENKO
