Nekateri očki imajo avtomobile, športne, bleščeče in zelo elegantne.
Takšne, ki vozijo hitro kakor v risankah.
Ali takšne, ki imajo osem sedežev, za vsak primer, če dobita mami in očka še več dojenčkov.
Tisti brez strehe so sploh imenitni, ker potem lahko z zadnjega sedeža vidiš jato ptic, ki preleti rdečo luč na semaforju ali jadralno letalo, ki tekmuje z očkom ali vrh zasnežene gore v stekleni stolpnici.
Nimajo pa vsi očki takšnih avtomobilov.
So lahko avtomobili tudi malce bolj starejše sorte, obtolčeni, oguljeni in ne čisto udobni. Nekateri kakor traktorji nadležno ropotajo in so lahko videti prav smešni.
No, in če je kakšen avtomobil že stara škatla, da nenehno pokašljuje in na mestu poskakuje gor in dol, ga za nekaj časa pustiš v mehanični delavnici, dokler ti mehanik Pavle ne pribije:
< Mašinca, da je spet kot nov! >
Nekateri avtomobili znajo tudi imenitno hupati – da skoraj spominjajo na:
…glas od moje mami, ko je dobre volje
…glas od mojega očka, ko je tudi dobre volje
…glas od moje stare mame, ki je vselej dobre volje
…glas od mehanika Pavleta, ki je dobre volje samo ob nedeljah, ko je mehanična delavnica zaprta.
Drugi avtomobili pa imajo absolutno grozne hupe! Ti prav resno spominjajo na:
…harmoniko od mojega očka, ki očka nikoli ne uboga
…velikega črnega psa, ki vedno teče za menoj po cesti, ko se vračam iz šole
…strica od mehanika Pavleta, ki nima zob in nenehno godrnja, ko grem mimo njegove hiše
…petelina od tete Ines, ki je čisto brez posluha
Moj očka pa avtomobila sploh nima. Nobenega. Niti kakšnega čudnega ali smešnega avtomobila.
< Z avtobusom je prav gotovo bolj zabavno, > vselej pravi, < ker ti ni treba nenehno gledati na cesto. In ker sediš tako visoko, vidiš potem veliko več sveta! >
< Z vlakom je pa sploh zabavno, > mu vselej pritrdi mami. < Na vlaku lahko srečaš veliko zanimivih ljudi, ki s seboj prenašajo harmonike in kitare, in sploh postane zelo razburljivo, ko se pelješ skozi tunele! >
< Pa tudi sta šola in trgovina čisto blizu naše hiše, > zmeraj poudari očka.
< In hoja je zelo zdrava, > zmeraj pristavi moja mami.
In očka:
< Na počitnice k stari mami nas lahko zapelje teta Ines, tam pa si sposodimo
kolo kar od stare mame. Dovolj veliko je za vse tri! >
No, jaz pa vem, zakaj moj očka nima avtomobila.
So najprej zaprli tisto tovarno z otroškimi čevlji, tisto z velikanskimi dimniki.
In potem je moj očka izgubil službo.
In ima zato zdaj tako malo, samo še malo denarja.
Pravzaprav se mi zdi, da je njegov plastični pujsek že skoraj prazen.
Ampak – kdo ve, kakšen avtomobil bi imel moj očka, če bi hodil spet v službo in če bi bil njegov plastični pujsek poln, takooole poln do vrha?!
Takšnega rdečega, bolj športnega…
…ali črnega in bolj resnobnega?
Pravzaprav očka bolj navija za tiste družinske, podolgovate avtomobile, ker lahko vanje spraviš tudi kolo ali velikega psa ali celo majhen kajak.
< In če bi šli kdaj na počitnice v hribe, bi lahko v takšen avtomobil spravili še družinski šotor, loparje za badminton in tudi staro mamo, > se rad pošali očka, kadar je dobre volje. Četudi je očka zdaj bolj malokdaj dobre volje – pravzaprav se on ne smeji skoraj nikoli, niti takrat, ko na televiziji gledamo skrito kamero.
Mami pa naravnost obožuje majhne in modre avtomobile. < Ker je modra moja najljubša barva in ker jih zlahka parkiraš, > je zadnjič povedala vsa navdušena, ko je mimo naše hiše švignil majhen moder avtomobil.
No, jaz si pa želim avtomobil, ki bi bil samo naš, četudi bi bil bolj starejše sorte, malce že obtolčen in oguljen in ne čisto udoben. Kadar bi bilo slabo vreme, bi me očka z njim odpeljal v šolo. Ali celo k stari mami na češnjevo torto, z veliko stepene smetane povrhu in tistimi čokoladnimi drobtinicami. Ali k teti Ines na obisk, kar za tri dni skupaj. Ker ima teta Ines veliko živali, ki niso nikoli pri miru, pa tudi tiho ne. Ampak jaz jih vseeno obožujem, ker hiša od tete Ines ni potem nikoli žalostna. Pravzaprav hiša od tete Ines od jutra od večera:
…muka
…gaga
…kokodaka
…rezgeta
…bleja in
…živčno vpije ( kadar živali ne ubogajo tete Ines! )
Da, lepo bi bilo sedeti na zadnjem sedežu očkovega avtomobila, na poti k teti Ines – v desnem ogledalu bi lahko opazoval avtomobile od drugih očkov, sivo cesto, ravno ali pa vijugasto, in konec neba. In če bi mi postalo prav hudo dolgčas, bi vprašal svojega šoferja:
< Kaj pa ti vidiš v svojem ogledalu? Zasnežene gore, mogoče? Ali morda jato belih čapelj? >
In – navsezadnje, vsi očki mojih sošolcev imajo avtomobile, avtomobile, ki jih očki parkirajo vsako jutro pred našo šolo. Teta Ines ima tistega z velikanskim prtljažnikom, da je nekoč v njem s kmetijskega sejma pripeljala kar celo ovco, šest novih kokoši in tri goske, in potem – se avtomobil od tete Ines čisto nikoli ne pokvari.
Nekega dne sem si zaželel avtomobil tako močno, da sem očku predlagal:
< Zakaj pa ne kupiš vsaj koze? Toliko denarja pa tvoj pujsek še premore, mar ne? >
Očka me je začudeno pogledal, zato sem mu še malce bolj namignil:
< Če bomo koze pomolzli, bomo dobili veliko mleka in če bomo mleko prodali na tržnici…> Ampak očka me je potlej prav takoj prekinil:
< …bomo vsaj nekaj zaslužili! > je navdušeno vzkliknil in z mamico zaplesal valček po naši majhni kuhinji.
< Niti govora! > se je takoj uprla mami. < Kam bomo pa dali tako veliko žival? V otroško sobo, ali kaj? >
In četudi je mami še kar naprej godrnjala in zmajevala z glavo, češ da nimamo za tako veliko žival dovolj prostora, jo je očka naslednji dan mahnil na kmetijski sejem, kar s Pavletovim kombijem, in se vrnil s čisto pravo kozo,
ki sem jo jaz prav takoj vzljubil in poimenoval – Matilda.
Matilda je bila zares delovna koza, saj je bilo mleka pri naši hiši toliko, da je bila moja mami na tržnici kar naprej. In nekega dne se je mami prav ljubeznivo nasmehnila očku in mu rekla:
< Potrebujemo še sedem novih kanglic za mleko in Matildi bi krasno pristajal rdeč zvonček okrog vratu, se ti ne zdi? > Tudi jaz sem se nasmehnil očku, saj sem vedel, da je našo Matildo končno vzljubila tudi moja mami.
Zgodila se je jesen in očka je z Matildinim denarjem kupil kolo, veliko in modro, z velikansko košaro spredaj. < No, kaj pravite? > je vzkliknil ponosno in je –
enkrat, dvakrat, trikrat pozvonil na zvonček tako silovito, da je naša Matilda prav nervozno zablejala.
< Veste kaj, od Pavleta sem ga dobil prav poceni, ker ga je on sestavil kar sam, v svoji mehanični delavnici! >
< Ravno pravšnje bo za obisk pri stari mami, > je bila končno zadovoljna mami, jaz pa sem jima rekel:
< Če bi imeli še kakšno ovco ali dve ali tri, tako kot teta Ines, bi dobili še več mleka in volno tudi in potem bi…>
< …zaslužili še malce več! > je takoj poskočila moja mami in že naslednjo soboto poslala na kmetijski sejem očka, ki je pripeljal k hiši kar tri ovce. S Pavletovim kombijem, seveda. Kakor tri velikanske marjetice so poskakovale po majhni trati za našo hišo in jaz sem poskakoval z njimi. Uh, kako je bilo zabavno – kadarkoli sem se spotaknil, sem padel zelooo na mehko! Samo naša teta Ines je naslednje jutro začudeno buljila v naše nove prijateljice in nam ob kavi z domačo smetano rekla, vsa zgrožena:
< Vi ste že čisto zmešani! A boste naslednjič s kmetijskega sejma pripeljali kar kenguruja? >
< Hm, to pa ne bi bila ravno slaba ideja, > sem slišal zamomljati očka.
In meni sta bila zabavna tudi ovčja molža in striženje, očku pa ne, saj se je na naše poskočne ovce kar naprej jezil.
< Kdo ve, če so ovce pri miru vsaj ponoči, ko spijo? > sem se spraševal.
Mami pa je kar pletla je in pletla, da so k nam prihajale vse gospe iz naše vasi in tudi vse gospe iz bližnjega mesta in vse so navdušeno vzklikale:
< Še dve rdeči kapi na cof, prosim, ker so letos grooozno v modi… >
< Prav takšen šal hočem, progast, veste, enobarvnih sploh ne prenašam… >
< Imate rokavice tudi v zeleni barvi, ker rožnate ne maram, no, mogoče lilasto… >
< V modni reviji sem videla krasen volnen plašč, zelo preprost, v sedmih barvah in… >
In tako je moja mami še kar naprej pletla in pletla…
…da je očka nekega dne prodal naše lepo modro kolo in se pred hišo pripeljal s čisto pravim – motornim kolesom. Pa dve čeladi, no, malce velikanski, je držal pod roko. Zelo zadovoljen.
< So to čelade ali lubenice? > sem zmedeno pomislil sam pri sebi, očka pa:
< Je še kar staro in ropota kakor zarjavel kombajn, > je pomežiknil mami, < ampak na nedeljski izlet naju bo pa že odpeljalo, kajne? >
< Oh, nič zato, > je rekla moja mami razneženo in očka objela okrog vratu. < Tudi motorna kolesa znajo biti romantična, tudi če so zelo stara, tudi če spominjajo že malce
na kombajne. >
In sem zrl za njima ves navdušen, ko sta se vozila…
…skozi drevored cipres, po vijugasti makadamski cesti,
…in mimo sadovnjaka cvetočih češenj,
… pa pod jato belih čapelj, ki so začudeno strmele v očkovo preveliko čelado
…in ko sta se vračala nazaj. Zelo nasmejana, zelo srečna, zelo zaljubljena!
In ko je očka parkiral svoje motorno kolo poleg Matilde, sem pristopil do njega, z briljantno idejo, in se resno odkašljal:
< Očka, potrebujemo kokoši. Nujno. Saj veš, kokoši izvalijo jajca in če bi jajca prodali na tržnici…> Pa me je očka spet veselo ustavil:
< …bi zaslužili še za pikico več! Genialna ideja! >
Mami pa se moja ideja ni zdela prav nič genialna.
< Ne in ne! O tem sploh ni govora! > je vpila po hiši. < Kokoši so preveč neurejene in neodgovorne živali! Preveč! In kam naj jih sploh damo? V kopalnico, ali kam? >
Aaampak – ko sem se naslednji dan vrnil iz šole, je bilo naše majhno dvorišče videti kot živahen oranžen ribnik. < Če bo vsaka kokoš izvalila eno jajce, bomo vsak dan pobrali kar dvajset jajc, > je že veselo preštevala mami, prav nič več jezna, prav nič več nervozna. In ker naša Matilda ni bila preveč navdušena nad nenehnim kokodakanjem, so kokoši nenehno bežale stran od nje. Midva z očkom pa sva potem iskala jajca vsepovsod, včasih tudi: med sosedovimi limonovci in oleandri, pod traktorjem od tete Ines, ali pred Pavletovo mehanično delavnico…
< Saj sem vedela, saj sem rekla! Mi smo res že vsi čisto zmešani! > je naša mami spet vpila po hiši, medtem ko se je držala za glavo.
Je pa potlej čisto vsak dan pekla imenitne češnjeve torte in pite, da je nekega dne k nam poklicala po telefonu gospa iz ene fine mestne restavracije, in jo prijazno prosila:
< Lepo vas prosim, draga gospa, štiri češnjeve torte in pet češnjevih pit za naše goste. Pa če lahko do jutri. In potem še za vsak teden. Pa imate pri vaši hiši tudi domače breskve in marelice? >
In ker so bile potem mamine češnjeve, breskove in marelične umetnine všeč prav vsem finim gostom, sem jima nekega večera, po treh kosih češnjevega narastka in dveh mareličnih zavitkih, komajda predlagal:
< Poslušajta dobro, zdaj je pa že skrajni čas zaaa – psa! > Očka in mami sta se najprej pisano spogledala. In da ne bi pisano pogledala še mene, sem kar takoj zlezel pod mizo.
In bilo je slišati očka: < Kako prosim? >
In bilo je slišati tudi mami: < Oh, to pa sploh ne pride vpoštev! >
In bilo je slišati mene: < Ampak čez dva tedna bo na našem vaškem prazniku lepotno tekmovanje za pse in glavna nagrada bo gotovo…>
< Hm… no…ja… pa naj bo! > je bilo potlej slišati očka in mami skupaj.
Tokrat smo šli na kmetijski sejem kar vsi trije, s Pavletovim kombijem, ki je vso pot – moram reči – zelo veliko počival. Na kmetijskem sejmu je bilo kar veliko psov in meni in očku so bili pri srcu vsi po vrsti, ampak ta naša mami je ves čas živčno tekala od enega do drugega psa in strogo ukazovala:
< prekratek rep…
prenizke noge…
grooozni uhlji!
pretemna dlaka…
premajhne oči…
ali je to pes ali srna?? >
Na koncu, ko se je očka že ves obupan začel spogledovati s purani, smo odpeljali domov Marto.
In ko je prišla teta Ines naslednje jutro k nam na kavo z domačo smetano, nas je vprašala vsa zgrožena:
< Ali je to pes ali srna?? >
< Naša Marta ni ravno lepotica, je pa zelo pametna. To pa tudi nekaj šteje, a ne? > ji je odvrnila moja mami bolj užaljeno. In je imela tudi prav! Ker je naša psička Marta na lepotnem tekmovanju za pse prekašala prav vse pasje lepotce in lepotice. V:
…pasji poštevanki
…pasjem kotalkanju
…pasjem namiznem tenisu
…pasji poeziji in
…pasjem šahu!
In glavna nagrada je bil seveda – hladilnik!
< No, ni ravno avtomobil, > se je očka v zadregi kar nekaj dni praskal po čelu.
< O, ne, s hladilnikom se pa letos res ne bomo odpeljali v hribe, > je stokala moja mami.
Z očkom sva se tudi zelo kmalu naveličala maminih novih kuharskih specialitet. Se pravi:
…hladnih piščančjih kroketov
…hladnih špagetov
…hladnih riževih solat
…hladnih sladic in tudi
…hladnega kakava s hladno domačo smetano!
Dokler mi nekega dne, med hladnim zajtrkom, ni prišlo na misel:
< Ampak – če bi hladilnik prodali…>
< …bi dobili za eno kravo? > me je prehitel očka.
< Če bi hladilnik prodali… > sem spet poskusil potrpežljivo.
< …bi dobili deset puranov in mogoče še kakšno gos? > me je spet prehitela mami. In ker sem naposled izgubil potrpljenje, sem skoraj zavpil:
< Hej, vidva! Če bi prodali hladilnik…in tudi naše staro motorno kolo…in mogoče še očkovo harmoniko, ki očka nikoli ne uboga, bi morda lahko kupili…>
In ker sta mami in očka preveč začudeno strmela vame, sem kar na hitro zaključil:
< …bi morda lahko kupili traktor! >
< Fantastično! > je poskočil očka od navdušenja. Tudi mami je poskočila:
< In kam pa bomo dali traktor? V kuhinjo? Ne, ne in še enkrat ne! > je spet vpila po hiši. Očka pa ji je zaljubljeno pomežiknil in kadar moj očka mamici takole pomežikne, se mu ona vselej nasmehne in potem vsa raznežena odvrne: < No, pa naj bo… Ampak samo še danes! >
In tako je bilo.
Naš traktor ni prišel iz kakšnega novega trgovskega salona, ampak naravnost iz Pavletove mehanične delavnice. In seveda je mehanik Pavle tisti dan zadovoljno potrepljal mojega očka po rami in pribil:
< Mašinca, da je spet kot nov! >
In ko je prišla teta Ines naslednje jutro k nam na kamilični čaj, brez domače smetane, da se razume, se je zelo čudno držala za čelo in rekla:
< Je to traktor ali kakšno vesoljsko vozilo? >
Mi trije pa nismo bili niti malo užaljeni, saj je naš traktor, kadar ni počival v Pavletovi mehanični delavnici, peljal na kmetijski sejem kar: vse naše živali, pet kanglic Matildinega mleka in še mene, mami in očka. No, in še staro mamo, ki na kmetijskem sejmu vselej, čisto vselej občuduje pave in včasih tudi prašiče!
Ampak očka je nekega dne rekel:
< Poleti bi se lahko odpeljali za nekaj dni na morje, če bo stara mama popazila na vse naše živali, ampak naš traktor nikakor ne sme na avtocesto! >
< Ali pa v hribe, > je vzdihnila mami zasanjano, < ampak naš traktor nima strehe – in če bo deževalo? >
In jaz sem dodal: < In če se po poti naš traktor pokvari? A bomo potem peljali mehanika Pavleta kar s sabo na počitnice? >
< Ljubezen gor ali dol, kar je treba, je pač treba, > je naslednje jutro namignila teta Ines, na kavi z domačo smetano.
In potem se je zgodilo…
Bil je že mrak, ko je pred našo hišo nekaj hrupno zaropotalo in potlej še hrupno zahupalo, da sva z mami sredi kuhinje kar poskočila.
< Avto, naš novi avto! > sem razburjeno zaklical. Z mamico sva se za hip spogledala prav hrepeneče in vsa iz sebe planila od mize.
< Bo športen in rdeč…> sem ugibal ves vznemirjen, ko sva z mami sopihala dol po stopnicah.
< Ali bo črn in bolj resnoben…
kdo ve, če bo tisti brez strehe…
navsezadnje so očku všeč tisti podolgovati, družinski…>
Pa sva se z mami spogledala zelooo razočarano, ko sva očka zagledala v modrem,
samo v modrem,
malce že obtolčenem in
zelooo starem –
tovornjačku!
< Kaj pa naj bi to bilo? > je mami užaljeno pokazala s prstom na tisto modro stvar. Tudi sam sem debelo pogledal očka, ki pa se je prav ponosno odkašljal.
< To je čisto naš tovornjaček. Je moder, ker je modra barva tvoja najljubša, > je zaljubljeno rekel mami. In potem še meni: < Je veliko večji od avtomobila, dovolj velik tudi za našo Matildo in ovce in kokoši in Marto in mogoče še za kakšnega mešančka, če bomo imeli v soboto na kmetijskem sejmu srečo. No, kaj pravita? >
Z mamico sva kar se da hitro splezala v modro ropotuljo, jaz sem sedel k očku za volan in z obema rokama pritisnil na hupo, da so se vse naše živali razbežale z dvorišča.
Pa kaj, če je naš modri tovornjaček tiste bolj stare sorte. Je tudi malce obtolčen in oguljen in kakor traktor včasih nadležno godrnja. In je sploh zelooo počasen –
ampak je čisto naš in poooln različnih živali
(imamo še dva mešančka, fanta in punco, in še eno radovedno pujso Filomeno,
ki se nenehno vmešava v našo Matildo )!
In zdaj mi ni treba več v šolo peš, kadar je slabo vreme.
In k stari mami na počitnice tudi ne. Aprilske plohe pa tako prijetno ropotajo po njegovi strehi, da moja mami večkrat reče očku: < Ah, veš, to je pa čez vse romantično…>
Moj očka pa ni kdove kako romantičen tip, zato takrat moji mami vselej reče:
< A boš naš modri tovornjaček po aprilski plohi tudi lepo oprala? >
Pa še nekaj – avto od tete Ines je pri Pavletu v popravilu in – včeraj sem se prav hudo začudil,
ko me je na kavi z domačo smetano teta Ines vprašala užaljeno:
< Se bom jaz sploh kdaj lahko peljala z vašim modrim tovornjačkom
ali se moram postaviti prav v čakalno vrsto?? >
