Andrej Rozman Roza, ilustriral Zvonko Čoh: URŠKA
Kaj se zgodi, če mladostnica živi v iluzijah o princu na belem konju in o sebi misli, da je najlepša na svetu, upodobi slikanica imenitnega Roze in genialnega Čoha Urška (Mladinska knjiga 2010) na način, ki pritegne mlado in staro in vse vmes, kajti poučna prigodnica, navdihnjena s Prešernom, je spisana duhovito in kruto realistično, naslikana pa ravno tako. Fantastično! Priporočam, da jo poklonite najstnikom v paketu s Seksom za telebane. Urška se začne z zdaj že ponarodelim verzom: Res hudo je, če prelep/ si za ta povprečen svet. Tako pač misli Urška sama o sebi, ko opazuje ljudi na veselici in ne najde primernega za svoje veličastvo: Bolj ko gleda te ljudi,/ bolj je jasno,/ da ga ni/ tipa, ki bi bil dost lep,/ da bi šla se z njim vrtet. Kot vemo že od Franceta Prešerna, »ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos«. Uf, iz silhuete črne/vstane tip,visok, koščen,/ lep kot kakšen maneken./ Ko pa še čelado sname,/ zdi se, da je iz reklame. Urška bulji vanj, kot bi bil pred njo ekran, tip pa reče: »Živjo, mala,/ a bi malo zaplesala?« In domišljava Urška si misli: Končno mene vreden tip.
Kako se njun ples konča, vemo. V sodobni različici motorist zaradi pretirane hitrosti zgrmi pred Savskim mostom v reko: Zvlekli so motor iz reke,/ a od njiju niti obleke. Najbolje, da se najstniki Urško naučijo na pamet. Hitro jim bo šlo, uživali bodo, ko bodo recitirali, in tako vežbali spomin, silno pomembno orodje, pri tem pa shranili v nezavedno Čohovo podobo žalostnega konca, ki se mu bodo v življenju raje izognili. Kot, upajmo, tudi nevarni spolnosti.
