NATAŠA PEZDIR

0
205

Tokrat  smo naše obiskovalce povabili  k ogledu nove razstave v vitrinah ustvarjalnosti: člane  društva Sonček je zamenjala Nataša Pezdir z Gorenjske. Sama izdeluje papir in iz njega oblikuje voščilnice in pisemske ovojnice v različnih barvah: modri, rumeni, rožnati in vijolični. V maso za papir dodaja razne rastline in druge naravne snovi, tako da je vsaka voščilnica unikatna. Poleg tega slika na svilene rute in šale, kvačka razne okrasne predmete in fotografira naravo. Vsi izdelki so ročno narejeni. Natašo smo ob razstavi prosili, da nam odgovori na nekaj vprašanj, kar je rada storila.

 

MKI: Nataša, bi se nam lahko za začetek predstavila? Kot lahko vidimo na tvojih vizitkah, si doma iz Zgornjega Brnika pri Cerkljah na Gorenjskem. Si tam odraščala, hodila v šole? Kaj pa si po poklicu?

 

Nataša: Res sem večino svojega otroštva preživela na Zgornjem  Brniku, kjer sta starša sezidala novo hišo, do svojega četrtega leta starosti pa sem živela v Kranju v stolpnici. Že kot majhna deklica sem bila polna ustvarjalnih idej in sem vedno znova naredila kaj novega iz različnih materialov. Hodila sem tudi v glasbeno šolo, kjer sem se učila igrati klavir. Srednjo šolo sem obiskovala v Ljubljani, ravno tako pa tudi fakulteto. Po poklicu sem diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok. Zaposlena sem bila v več različnih vrtcih in se izobrazila tudi za montessori pedagoga za starost od 3 do 6 let. Letos sem v Veržeju naredila tudi tečaj nacionalne poklicne kvalifikacije – lončar. Tako odkrivam nova obzorja in se veselim vsake nove spretnosti.

  

MKI:  Tvoje podjetje  se imenuje "Unikati Nati". Kako si se lotila ročnega izdelovanja papirja, slikanja na svilo, kvačkanja, fotografiranja?

 

Nataša: Kvačkanja me je naučila mami, ko sem bila v nižjih razredih osnovne šole. Čeprav sem zaradi napak skoraj pol prvega prtička podrla, mi to ni vzelo upanja, ampak me je še bolj spodbudilo. Pot odkrivanja fotografije pa je tudi že dolga, najbolj pa je povezana z iskanjem sebe, narave, Boga, smisla življenja.  Sem amaterska fotografinja, vendar se lahko izrazim skozi podobe, prizore, utrinke, največ iz narave. Imela sem že nekaj samostojnih razstav. Izdelovanje papirja pa ima zanimivo pot. Dlje časa sem si že želela oblikovanja iz gline in tudi obiskovanja tečaja s tega področja. Ker mi takrat to še ni bilo omogočeno, zaradi zdravstvenih razlogov pa svojega poklica nisem mogla opravljati, sem iskala načine, kako pričeti samostojno ustvarjalno pot. Dobila sem idejo za izdelovanje papirja, saj za to ne potrebuješ veliko kupljenega materiala (v primerjavi z lončarstvom). Samo delo je zelo sproščujoče in tako sem tudi počasi okrevala, saj je ustvarjanje odlična terapija za vsakovrstne težave.

  

MKI: Bi nam morda lahko opisala postopek ročne izdelave papirja?

 

Nataša: Seveda. Za izdelavo potrebujemo nekaj pripomočkov. Dva lesena okvirja, na enem od njiju pa napeto mrežo (jaz uporabljam kar mrežo proti komarjem). Potrebujemo še posodo z vodo, krpe za brisanje tal, gobo, multipraktik in veliko prostora. Najlažje je reciklirati že popisan bel pisarniški papir, časopisa ne priporočam, ker je v njem preveč sivine. Dodajamo lahko različne barve, ostanke zidnih barv, tempera barv ali pa uporabimo kar barvni papir.  Papir natrgamo ali narežemo, namočimo, potem pa ga zmeljemo v kašo. V kadičko natočimo toplo vodo, dodamo kašo, barvo in razne dodatke (travo, rožice, začimbe, eterično olje, bleščice). Z okvirjem nato ujamemo papirnato kašo (pulpo), počakamo, da se odcedi in jo previdno stresemo na krpo. Bodoči list papirja tudi obtežimo, nato pa še sušimo. Na koncu ga lahko tudi zlikamo, da je bolj raven. Priporočeno je pulpi dodajati lepilo ali škrob, da se črnilo pri pisanju ne razliva, vendar jaz ga po navadi ne dodajam, ker se tudi brez ravno tako lahko dobro piše. To je osnovni postopek. Sama sem pri vsaki seriji izdelave ugotovila, kako si delo poenostaviti in sem si oblikovala cel sistem za hitrejšo izdelavo večjih količin papirja. Je pa to zelo zamudno delo, še posebej, ker je vse narejeno ročno. S pomočjo tehnike linoreza sem si izdelala tudi kalupe, v katerih papir dobi reliefno obliko. To pa daje izdelkom tudi dodano vrednost.

 

MKI: Letos poleti so lahko Izolani tvoje izdelke kupili v trgovinici društva Svilena pot. Kako pa si izvedela za možnost razstavljanja v naši knjižnici?

 

Nataša: Če se prav spominjam, je pobuda za razstavo prišla preko spletnega obvestilnika E-uvid, kamor sem poslala nekaj informacij o svojih izdelkih. Nato me je na moje veliko presenečenje v e-poštnem predalu pričakalo vabilo gospe Špele Pahor iz vaše knjižnice, če bi bila pripravljena razstavljati v vitrini ustvarjalnosti. Povabilo sem tudi z veseljem sprejela.

 

MKI: Si morda razstavljala tudi kje na Gorenjskem?

 

Nataša: Da, izdelki so potovali že na Bled, kjer so tudi bili na ogled v vitrini ustvarjalnosti v knjižnici, sicer pa je bila prodajna razstava tudi v Domači vasi v Kranju. Tri fotografske razstave s svetopisemskimi citati, ki so nastale ob Svetopisemskem maratonu v zadnjih nekaj letih, so bile na ogled v Ljubljani, potem pa so bile ponovitve razstav še v Preski pri Medvodah, v Bohinju in še na nekaj mestih v Ljubljani. Te razstave so bile namenjene predvsem oznanjevanju Božje besede, ki nam je včasih lahko zelo tuja, okrepljena s fotografijo pa lahko lažje doseže srce sodobnega človeka.

 

MKI: Imaš morda še kakšne druge hobije, na primer knjige, gorništvo, pohodništvo, potovanja ali kaj drugega?

 

Nataša: Trenutno je moj največji hobi in hkrati tudi delo za preživljanje lončarjenje. Nekje sem prebrala, da keramika ni posebna stroka, ampak neozdravljiva bolezen!  Strinjam se, saj povsem drži, da ko enkrat začneš delati z glino, te povsem prevzame in zasvoji.

 

MKI: Kje pa lahko sicer naši obiskovalci kupijo tvoje izdelke? Prodajaš morda tudi preko spleta?

 

Nataša: Izdelke lahko naročijo glede na svoje želje in potrebe, najlažje kar preko spleta. Trenutno še nimam svoje spletne strani, imam pa stran na facebooku, ki jo lahko obiščejo tudi tisti, ki niso registrirani. V iskalnik fb-ja vtipkate Unikati Nati ali pa vprašate strica Googla. Nekaj izdelkov je možno kupiti v knjigarni Ognjišče v Kranju, v Hiši kruha pri Svetem Duhu pri Škofji Loki ter v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani. Lahko vzamete že izdelane predmete ali pa vam jih naredim po vaših željah.

 

MKI: Nataša, lepo se ti zahvaljujemo za pogovor in želimo veliko uspehov pri ustvarjanju!

 

Nataša: Z veseljem. Hvala vam za možnost razstavljanja in tale prijeten klepet. Ob tem bi rada spodbudila vse vaše bralce k ustvarjanju, saj je prav vsak med nami lahko malo umetnik. Za konec pa še misel, ki me vedno znova nagovori. »Kdor dela z rokami, je delavec. Kdor dela z rokami in z glavo, je obrtnik. Kdor dela z rokami in z glavo in s srcem, je umetnik.« (Frančišek Asiški)