Pogovor z Nevo Kralj, ki razmišlja o plesu, kot dotiku življenja, je bil izredno zanimiv, poseben. Še posebej izkušnja z mojo hčerkico, s katero se dvakrat tedensko druži naša zanimiva sogovornica. Pri tem pa sodelujeva vzgojiteljica Andreja in jaz.
Kramljali sva o marsičem. Drage bralke, dragi bralci, revije Ventilator besed, potopite se v besede zanimive ustvarjalke, Neve Kralj.
Se talent rodi ali to postane? Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
– Verjamem, da vsak človek v sebi skriva kakšen talent, le odkriti ga je treba. Še posebej je to mogoče zaznati pri otrocih, če jim znamo in zmoremo prisluhniti in jim ponuditi prave spodbude. Talent se rodi! Pa vendar zgolj to ni dovolj. Potrebno ga je razvijati in živeti. Želja postane potreba, ki se razvije v način življenja in glede na vložen trud in delo neprestano raste. Zagotovo pa je bistveno, po mojem mnenju, da človek nekaj rad počne in se pri tem počuti uspešnega. Ples in glasba me spremljata odkar pomnim. Odločitev, da ples ne bo le ljubezen v prostem času, temveč profesionalno delo, se je preprosto zgodila. Sedaj, že v svojih zrelih letih lahko opazujem svojo pot, bogato izkušenj, raziskovanj, kreativnosti in osebne rasti in bi jo »prehodila« znova. Ustvarjanje je posebnost, ki nas razlikuje od drugih živih bitij. Občutki, ki se porajajo v ustvarjalnem procesu, so zame težko ubesedljivi, saj jih lažje izražam telesno. Vendarle je ustvarjanje način, ki me (nas) vedno znova vleče, ena ideja odpira drugo in le-ta se zopet razcveti v nove zamisli, ki jim ni konca. Ustvarjanje, še posebej s tako iskrenimi in neposrednimi bitji, kot so otroci, mi daje občutke osebnega zadovoljstva in izpolnitve.
Sta za vas pomembna kraj in čas ustvarjanja?
– Ples živi v določenem času in prostoru. Za vsakega posameznika se ustvarjanje dogaja v njegovih »skritih« trenutkih. Sama sem največkrat v nekem »posebnem prostoru« za zaprtimi očmi in takrat me zunanje dogajanje zmoti, zato potrebujem samoto in mir. Soustavrjanje z otroki pa je v času in prostoru neponovljivo. Tukaj lahko govorim o »magični« moči plesa. Vsakomur se zgodi, da se »ne počuti, da bi plesal«, vendar ko se ples zgodi in se telo sprosti in prebudi, je življenje enostavno lepše.
Vaš odnos do drugih zvrsti umetnosti? Kako se življenje in umetnost združita, povežeta?
Umetnost živim. Ni in ne more biti jasno določene ločnice med profesionalnim in privatnim življenjem, vsaj ne pri meni. Ples je umetniška zvrst, ki je verjetno najbolj povezana in soodvisna z drugimi umetnostmi. Glasba mi da idejo za gib, plesna kompozicija »išče« glasbo, različni inštrumenti narekujejo gibanje, ki je lahko podkrepljeno s slikami, risbami ali predmeti in obratno, okolje, v katerem živimo ponuja nešteto izraznih vsebin, naravo plešemo, pisana beseda – pravljice, pesmi … nas povezujejo v gibu, TV oddaje ponujajo neskončnost idej, video produkcija dodaja širino, neprestano se dogaja komunikacija, izražanje občutkov … dokler se vse ne zaokroži na odru, takšnem zaresnem ali namišljenem, v plesnem performansu v neponovljivem trenutku.
Ples z deklico Ireno Ido Katarino, zdaj staro leto in pol? Vaše izkušnje? Opažanja? Na kakšen način se posvečate punčki?
Vedno sem trdila, da otrok pleše že od samega rojstva, ko s svojim telesnim izražanjem sporoča. In čimprej lahko z otrokom plešemo, tem bolje je. Tem bolj se zaveda sebe in svojega telesa, svoje okolice, svojih zmožnosti, gibalno je sproščen in, kar je še najpomembneje, krepijo se čustvene vezi med odraslim in otrokom.
Ja, mamica z otrokom že, a ko sem bila postavljena pred izziv – individualna plesna dejavnost z leto in pol staro deklico – me je bilo, iskreno, nekoliko strah, predvsem pred odzivom in dojemanjem male deklice, saj je ples večinoma skupinska dejavnost, pa tudi odrasli smo preveč obremenjeni z rezultati namesto s procesom dogajanja. Počasi sva pletli niti, se uglaševali, ustvarjali občutke zaupanja in varnosti, se spoznavali … vse preko gibanja in plesa. Potrpežjivo, s skrbnimi pripravami in načrtovanjem, sem »čakala«, kdaj bo opaznen naš vložen trud. Ta čudovita deklica, ki nedvomno zna »čarati«, sedaj pleše, posnema, dojema in razume, vse. Najraje ima velikega, debelega medveda, s katerim skupaj plešemo in nato »poje« hruško debeluško, ki jo je veter odtrgal z drevesa. Svoje ravnotežje uri na »konjičku«, ki s koleni ali na hrbtu galopira. Teče in »leti« kot svoboden ptiček. Jeseni se je Ide dotikalo plesoče jesensko listje, pa kapljice in božajoče sonce. Balon pleše po sobi, biba raja, vlak nas odpelje na »sankanje«, decembrsko vzdušje smo pričarali z masažico in »pekli piškotke«, miška je kuhala kašico … Z nama pleše njena domača vzgojiteljica in včasih mamica. Največje plačilo je nedvomno njena radost, nasmeh, veselje in občutek sreče. Vsako srečanje je novo doživetje. Koliko lepega nas še čaka!
Naj ne pozabimo na misel: »kolikor vložimo v otroka, delo … karkoli, toliko se nam povrne«.
