"Politiki so vsi enaki."
Giordano in Kostova, ki sta preučevala družbeno produkcijo nezaupanja, sta ugotovila, da je ta pojav razširjen v številnih postsocialističnih družbah, in sicer zaradi načina delovanja postsocialističnih držav. Družbeno produkcijo nezaupanja sta opredelila kot sistem racionalnih strategij, ki jih ljudje uporabijo, kadar državi vedno znova ne uspe uresničiti svojih temeljnih dolžnosti do državljanov, zlasti dolžnosti oblikovanja razmer, ki zagotavljajo "prostor miru", v katerem lahko ljudje zaradi "vladavine zakona" zaupajo drug drugemu.
Torej menita, da je družbena produkcija nezaupanja v politični sistem še kako praktično utemeljena – da izvira iz neustreznega oziroma slabega delovanja države in političnega sistema. Ker država in politični sistem ne zagotavljata vladavine zakonov na način, da bi ti skrbeli za državljane in jih varovali, se ljudje na tak položaj odzovejo z nezaupanjem. Ker postsocialistične države v številnih primerih niso zagotovile tega "prostora miru", širjenja družbene produkcije nezaupanja ne gre razumeti kot ekscesnega pojava; njegova produkcija je nujna in zakonita, in to toliko bolj, ker je za postsocialistične države značilno pomanjkanje komunikacije med političnimi elitami in državljani.
Tudi zato politiki v postsocializmu praviloma niso deležni zaupanja. Ljudje jih dojemajo po logiki, ki je Slovencem in Slovenkam še kako znana, namreč po logiki: "Politiki so vsi enaki." Torej slabi. Toda družbena produkcija nezaupanja v postsocialističnih družbah je tudi znak razkoraka med legalnostjo in legitimnostjo, saj je ta razkorak socialni pogoj za to, da do družbene produkcije nezaupanja sploh pride.
Vladavina zakona
Seveda ni treba izgubljati besed o tem, da tudi slovenska država vse od osamosvojitve do danes ni ustvarila pogojev, ki bi omogočili vladavino zakona in s tem urejen družbeni prostor, v katerem bi ljudje na temelju vladavine zakona urejali svoje zadeve. Zato je nezaupanje v naš politični sistem docela racionalen – in ne ekscesen –odgovor na to situacijo. V praksi to pomeni, da se ni treba ukvarjati s problemi resocializacije in/ali prevzgoje slovenskih državljanov in državljank (kar je večkrat poudarjena strategija, ki naj bi rešila vprašanje nezaupanja v politični sistem), pač pa si je treba prizadevati za to, da se v slovenski politični prostor vpelje vladavina zakona. Za vse.
Legalno in legitimno
Na drugi strani tudi za slovenski politični položaj velja že omenjeni razkorak med legalnostjo in legitimnostjo. Ta razkorak zaradi posebnih zgodovinskih razmer trajno obvladuje slovenski politični prostor, kajti politična garnitura, ki je legitimna za Cerkev, potomce domobrancev ipd., je vsekakor nelegitimna za tisti del slovenskih državljanov in državljank, ki so v drugi svetovni vojni sodelovali v boju proti okupatorju ali pa jim je ta boj pomembna vrednota. Skratka, legalno vlado nemara lahko dobimo, legitimno pa težko. Zelo težko.
Zgodovina
Toda s tem zgodba še ni končana. Pri družbeni produkciji nezaupanja v politični sistem je vedno pomembna tudi zgodovina, saj se sodobne slabe izkušnje s političnim sistemom opirajo na slabe izkušnje iz preteklosti. Če še enkrat omenimo Giordana in Kostovo, družbena produkcija nezaupanja temelji na praksah, ki nujno izvirajo iz slabih izkušenj. Ker država in/ali politični sistem ne opravlja svojih funkcij,se te slabe izkušnje reaktivirajov sedanjosti, in sicer na različne načine.
Konkretno bi to za slovensko nezaupanje v politični sistem pomenilo, da temelji na slabih izkušnjah s političnimi sistemi iz preteklosti, ki so se zaradi kaosa ter uzurpacije postsocialistične slovenske države in političnega sistema reaktivirale, potrdile in nadgradile. Pri tem preučevanje zgodovine pokaže, da je preteklost, ki je na delu pri slovenskem nezaupanju do političnega sistema, zelo oddaljena preteklost.
Približno ob vpeljavi fevdalizma v 9. stoletju in z njim povezanega prevzema formalnega političnega sistema s strani tujcev (od 9. stoletja naprej je bilo visoko plemstvo na slovenskem ozemlju bavarsko) je nastala družbena situacija, za katero je bilo značilno, da je bil formalni politični sistem v rokah tujcev, ki so ga seveda uporabljali skladno s svojimi interesi. Pogosto tako, kot je škodovalo slovenskemu prebivalstvu. Posledično so naši predniki skozi čas oblikovali vrsto odzivov na to situacijo. Nezaupanje v politični sistem je le eden od njih.
Rešitev?
Če torej Slovenci iz dobro utemeljenih zgodovinskih razlogov in enako dobro utemeljenih sodobnih izkušenj ne zaupajo v politični sistem, se odpirata vsaj dve vprašanji. Prvo se glasi: čemu zaupajo? Drugo se glasi: kaj storiti, da bi se zaupanje v politični sistem okrepilo?
Odgovor na prvo vprašanje je, da zaupajo neformalnim mrežam in neformalnim odnosom. Tudi ta odgovor je zgodovinsko in socialno logičen in utemeljen, saj je zasnovan na dejstvu, da so naši predniki dolga stoletja svoje zadeve reševali v neformalni sferi, prek neformalnih odnosov, in to znatno uspešneje kot v sferi formalnega političnega sistema. Drugi odgovor smo že nakazali. Če naj se zaupanje v politični sistem okrepi, je treba v slovenski politični prostor vpeljati vladavino zakona in naposled začeti upravljati družbo na način, ki bo v interesu državljanov in državljank in ne le političnih in ekonomskih elit. To pa seveda ni majhna in preprosta sprememba.
