Prvi velik premik v dinamiki družin se je zgodil, ko je farmacevtska industrija na tržišče poslala kontracepcijsko tabletko. Družine z ducati otrok so postale redke, v ospredje statistik so se prebile družine z dvema ali celo enim otrokom. Drugi premik v transformaciji družine kot institucije je povzročilo zdravljenje neplodnosti s postopkom in vitro oploditve. Spočetju je omenjeni postopek odvzel mistično nedostopnost in vzbudil vtis, da je uspešno razmnoževanje predvsem stvar človeške odločitve in veliko manj biološke danosti. Mnoge države so sprostile zakonodajni primež nad dostopnostjo postopka umetne oploditve, pa tudi zrahljale posvojitvene postopke. V Združenih državah Amerike se je pojavil celo nov poklic, pojavile so se nadomestne matere. Bodoči starši (oziroma starš) se lahko po prosti presoji odločajo, kdaj se bodo odločili za starševstvo, pri tem se jim ni treba ozirati na „biološko uro”, ženske lahko v najbolj produktivnem obdobju svojega življenja dajo prednost karieri in se za potomstvo odločijo, ko jim je uspel preboj v poslovnem svetu. V Ameriki je postala odločitev za otroka banalno podobna odločitvi za nakup nepremičnine ali avtomobila, za vse troje je potrebno odšteti precej denarja in se spopasti z nekaj birokracije.
In Slovenci se razburjamo zaradi novega družinskega zakonika oziroma sprememb, ki jih vnaša v naše pojmovanje družinske strukture. Struktura družine se je spreminjala skozi različna zgodovinska obdobja. Težko je zanikati razlike med odraščanjem v poligamni zakonski skupnosti ali pa celo sistemu poliandrije in odraščanjem v monogamni heteroseksualni zakonski oziroma izvenzakonski skupnosti. V tem trenutku pa prizadevanje istospolno usmerjenih kliče po premiku, ki bi uzakonil družine, kjer sta oba starša istega spola.
V zvezi z odraščanjem otrok v družini z istospolno usmerjenimi starši je bilo v Združenih državah že narejenih nekaj raziskav. Raziskave so ovrgle bojazni, da imajo otroci iz takih družin težave pri opredelitvi svoje spolne identitete, hkrati so psihologi ugotovili, da se otroci mater lezbijk nič kaj pogosteje ne opredelijo za istospolno usmerjene kot otroci heteroseksualnih mater. Strokovnjaki so celo ugotovili, da se obe partnerici v lezbični zvezi v enaki meri vključujeta v življenje in aktivnosti svojih otrok, medtem ko v heteroseksualni zvezi moška polovica otrokom praviloma posveča manj pozornosti. Za lezbične zveze je značilna tudi bolj pravična razdelitev gospodinjskih del oziroma posredna razbremenitev biološke matere otroka. Po statistikah sodeč otroci, ki odraščajo z istospolno usmerjenimi starši, niso v nič večji nevarnosti, da bi bili zlorabljeni, kot otroci iz družin s heteroseksualnimi starši. Pravzaprav so statistično gledano žrtve zlorab v družini največkrat deklice, ki jih zlorabljajo moški, torej očetje, očimi … V lezbični družini bi potemtakem moralo biti tveganje, da bodo otroci izpostavljeni zlorabam, celo manjše od povprečja.
Zveza ameriških psihologov je v različnih raziskavah zbrala precej podatkov o otrocih v lezbičnih družinah, vendar pa je na voljo precej manj izsledkov o odraščanju otrok v istospolnih skupnostih, kjer sta oba partnerja moška. Morda se istospolno usmerjeni moški redkeje odločajo za vzgojo otrok, morda imajo raje drugačen življenjski stil. V tem primeru bi bile skrbi, da se bodo po sprejetju novega družinskega zakonika na Centre za socialno delo zgrnile trume gejev v želji, da posvojijo otroka, odveč.
Pri preučevanju otrok, ki so odraščali v družini z istospolno usmerjenima partnerjema, so se psihologi osredotočali predvsem na vprašanje spolne identitete oziroma spolne usmerjenosti otrok. Med rezultati raziskave pa so manjkali podatki o uspešnosti heteroseksualnih zvez otrok iz gejevskih družin, ki so medtem odrasli. Lahko deklica, ki je odraščala z dvema ženskama, uspešno osvoji kognitivne vzorce vedenja, potrebne za ploden in uspešen odnos z moškim? Sicer pa, kakšno naj bi bilo plodno in uspešno razmerje z moškim? Vsaj kar se tiče porazdelitve gospodinjskih del je razmerje z moškim tudi znanstveno dokazano bolj obremenjujoče od lezbičnega. Po drugi strani pa je otrok heteroseksualnega para, za katerega v tipični slovenski družini skrbita predvsem njegova mati in babica oziroma mati njegove matere, občutno manj pa se z njim ukvarja oče, v bistveno drugačnem položaju, ko gre za socializacijo? Morda je teza, da bo priznanje starševskih pravic istospolno usmerjenim parom institucijo družine še dodatno feminiziralo, kar na mestu. Feminizacija družine se je začela s porastom ločitev med heteroseksualnimi pari in temu ustreznim naraščanjem števila samohranilk med materami. Zanimivo je, da so psihologi primerjali otroke heteroseksualnih in istospolno usmerjenih mater samohranilk, vendar med njimi niso ugotovili razlik v osebnostnih lastnostih oziroma vedenjskih vzorcih.
Medtem ko se naša država zadolžuje preko vseh razumnih mej, varčuje pri socialnih mehanizmih, doživlja neuspehe pri odpravi brezposelnosti in posega v že davno izborjene delavske pravice, je novi družinski zakonik predvsem hvaležna kost za glodanje, ki odvrača pozornost državljanov od dejstva, da bodo spremembe v zakonodaji zaradi novega družinskega zakonika neposredno prizadele nekaj sto otrok, recesija, zadolženost države in varčevalni ukrepi, ki sledijo, pa vsaj nekaj tisoč slovenskih otrok. Kaže, da se bodo za starševstvo v prihodnje odločali le tisti, ki si bodo to lahko privoščili, z umetno oploditvijo ali brez.
Viri:
http://www.apa.org/pi/lgbt/resources/parenting.aspx (14. 5. 2010)
