Amado mio je pravzaprav naslov avtobiografskega romana, ki ga je napisal Pier Paolo Pasolini, pisatelj in režiser, znan predvsem po kontroverzni filmski klasiki Salo ali 120 dni Sodome. Pasolini se je aspiracijam po karieri univerzitetnega profesorja zaradi obtožb o homoseksualnosti in „pohujševanju mladoletnikov” moral odreči že na začetku svoje poklicne poti. Čeprav se je po selitvi z italijanskega podeželja v Rim še nekaj časa preživljal kot učitelj, mu je po štirih letih životarjenja le uspel predor med literate in v svet filma.
Pasolinijevo življenje je bilo od samega začetka prepojeno s kontroverznostjo. Ko je izšel njegov prvi roman, Otroci življenja, je italijanska vlada proti pisatelju in založniku sprožila proces zaradi domnevne obscenosti izdanega dela. Pasolini iz te bitke prikoraka kot zmagovalec, roman pa se spet pojavi na policah knjigarn. Po letu 1960 se Pasolini posveča predvsem filmu in gledališču. Posname Evangelij po Mateju (1964), črnobelo filmsko stvaritev o življenju Jezusa Kristusa, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa še t. i. Trilogijo življenja, kamor filmski kritiki uvrščajo Dekameron, Canterburyijske zgodbe in Cvet tisoč in ene noči. Kontroverznost, ki ga spremlja vse življenje, zaznamuje tudi njegovo smrt. Leta 1970 Pasolinija najdejo mrtvega na plaži v Ostii pri Rimu. V preiskavi ugotovijo, da je smrt nastopila zaradi poškodb, ki jih je pisatelj utrpel, medtem ko je nekdo z njegovim lastnim avtomobilom večkrat zapeljal čez njegovo telo. Dejanje sprva prizna mladoletni prostitut, vendar pa priznanje kasneje prekliče in pri tem izjavi, da je dejanje priznal zaradi groženj njegovi družini. Okoliščine Pasolinijeve smrti še danes niso povsem pojasnjene.
Prava umetnost, vzvišena nad izumetničenostjo družbenokritične propagande, je apolitična. Kljub temu pa se pri uvrstitvi predstave, kot je Amado mio, na gledališki spored ravno v obdobju ostrih debat o sprejetju novega družinskega zakonika ne morem izogniti temu, da ne bi zaznala tudi politične konotacije uprizorjenega.
Medtem ko je Nabokov v Loliti Humbertu Humbertu naložil obžalovanje nad njegovim ravnanjem in s tem nekoliko potolažil ogorčen moralni čut bralca, ki se je hkrati zgražal in morda malce naslajal nad zgodbo o zapeljevanju mladoletnice, v predstavi Amado mio ni sledu o obžalovanju, dvomu o primernosti odnosa med učiteljem in njegovim mladoletnim učencem. Učitelj se njunega odnosa spominja z nostalgijo in slastjo. V spominih poustvari klavstrofobično vzdušje v vasici sredi italijanskega podeželja, ki jo nenehno preletavajo bombniki, in obudi silno slo po življenju vpričo vseprisotne smrti in uničenja, želja po življenju pa se v predstavi manifestira s čutnostjo glasbenih vložkov, zastrto svetlobo in postavitvijo scene.
Na sredini prizorišča dominira manjši oder, ki se nekajkrat prelevi v posteljo, prekrito s škrlatno odejo. Deček Nizjuti si med igro v igri nadene kostum in se spremeni v satira za nastop na vaškem odru. Obred večerje in bakhantsko igranje s sadjem, romantično ljudska glasbena podlaga razbije brezizhodnost situacije, v katero je učitelja in učenca pahnila zgodovina.
Zanimivo je, da glavna protagonista v samem začetku in tudi čez nekaj let, ko se ponovno srečata, zbliža ženska. Prvič je to Dina, njen lik temelji na Slovenki Pini Kalč, ki je bila nekoč zaljubljena v Pasolinija in je morda verjela, da ga lahko spreobrne. Bolj ko se stopnjuje pritisk Dine na učitelja, naj jo sprejme, bolj se učitelj oddaljuje od nje in obrača k svojemu ljubljencu. Drugič se nekdanja ljubimca združita med kinopredstavo, čez njuna telesa se mamljivo sprehaja projicirana Rita Hayworth in živahno pozibava z boki.
Čutnost in živalska prvinskost posameznika, ki bruhne v kontekstu družbenih razmer, zapečatenih z brezizhodnostjo in obupom, še najbolj provocira v zaključnem prizoru. Učitelj svojega ljubimca nežno objame in pestuje, njun objem več kot očitno spominja na motiv Pietá, na žrtvovano nedolžnost, hrepenenje po odrešitvi.
