Spoštovani,
izšli so kratka zgodba slovenske avtorice Aleksandre Kocmut Jedci rži ter dva romana v zbirki Bralec – Ponižanje Phillipa Rotha ter Drugi in jaz Emmanuela Carrèra.
Vsak med nami nosi v sebi ščepec temne snovi
Pri Modrijanu izid domačega leposlovnega dela ni nekaj vsakdanjega, zato pa vsako pospremimo med bralce s toliko večjo pozornostjo, ne glede na to, kako obsežno je. Drobceno delo, ki je izšlo, se bo mogoče izgubilo v morju najrazličnejših romanov, pesniških zbirk in esejističnih del, ki jih objavljajo slovenski avtorji, a gotovo se ne more izgubiti v programu naše založbe. Gre za kratko zgodbo Aleksandre Kocmut, vsestranske knjižne ustvarjalke, ki je dejavna kot pesnica, pisateljica, prevajalka, recenzentka, urednica, lektorica in korektorica. Jedci rži so njen osmi samostojni knjižni projekt.
Philip Roth pri skorajda osemdesetih letih na vrhuncu pisateljske moči
Philip Roth je lani nekemu ameriškemu novinarju dejal, da ga, kot njegovega junaka Simona Axlerja, ki na stara leta izgubi svoj čar, skrbi, da mu bo zmanjkalo idej. A kot vse kaže, smo pri Rothu priča nasprotnemu. Eden najbolj znanih ameriških pisateljev je namreč na vrhuncu svoje ustvarjalne moči. Še več, junaki njegovih zadnjih romanov prinašajo vedno bolj iskrene, vedno bolj intimne zgodbe. Poleg slogovne natančnosti in vsebin, ki bralca držijo v napetosti do poslednje strani, imajo njegovi zadnji romani še eno skupno značilnost: vsi prinašajo univerzalne zgodbe o človekovi usodi. Tak je tudi povzetek zadnjega prevodnega triptiha Rothovih romanov: začne se z brezimnim junakom Slehernika (Everyman, 2006; prev. 2009), ki se prvič v svojem življenju znajde na točki, ko mu peša moč lastnega telesa, to pa v njem povzroči predvsem notranjo spremembo, kar se razvije v brutalno zgodbo, ki bi lahko doletela – slehernika. Romanu je leta 2008 sledilo Ogorčenje (Indignation), katerega prevod smo dobili leta 2010, v njem pa se odvije pretresljiva zgodba Marcusa Messnerja in njegovo kruto spoznanje, da življenje krojijo na videz vsakdanje, naključne odločitve, ki lahko privedejo do usodnih posledic. Bralca nad vprašanjem Kaj, če bi ravnal drugače? pusti – ogorčenega.
A človek se lahko pri doseganju ciljev v danem trenutku potrudi le toliko, kolikor je v njegovi moči. To spozna tudi Simon Axler, »igralec« kratkega romana Ponižanje (The Humbling, 2009; prev. 2012). Pred nami se kot na gledališkem odru zavrti usoda šestdesetletnika, ki mu usahne igralska moč, zatem pa se na robu živčnega zloma znajde v psihiatrični bolnišnici … Naposled se zdi, da ga iz odtujenosti samemu sebi lahko reši zveza z (dotlej lezbično) hčerko njegovih prijateljev iz mladih dni, a to ga privede le do – ponižanja. Roman je prevedla Miriam Drev.
Medtem pa ameriški kritiki že pojejo hvalnice Rothovemu zadnjemu romanu Nemesis, ki ga je objavil leta 2010 in katerega prevod že pripravljamo pri Modrijanu. Dogajanje tega romana je postavljeno v ameriško mesto Newark, ki ga poleti 1944 prizadene epidemija otroške paralize.
Osupljivo je, kako je lahko hotena objektivnost izredno pretresljiva.
Izjemno uspešen in bran sodobni francoski romanopisec Emmanuel Carrère (1957) pogosto sodeluje s filmsko industrijo kot scenarist ali režiser. Leta 2002 so po njegovem romanu L`Adversaire posneli film, ki je bil med drugim nominiran za zlato palmo v Cannesu.
Pri pisanju romanov se vselej navdihuje pri resničnih osebah in takšni so tudi liki romana Drugi in jaz. Avtorjeva spodbuda je pogosto tako tragično dogajanje, da bi ga večina ustvarjalcev zmogla odslikati zgolj v morečem ozračju. V Carrèrovem pisanju pa v resnici ni mračnih tonov, kar bralce praviloma preseneča in pritegne v osrčje zgodbe. Carrèrovi romani se po večini ukvarjajo s skrajnimi mejami. Liki sami prehajajo v sekundarni plan, v ospredje so postavljena vprašanja kolizije imaginarnega z realnim, bivanja z nebivanjem, predvsem pa vprašanje resnične identitete.
Roman Drugi in jaz (D’autres vies que la mienne) je z izhodiščnima zgodbama o tragični usodi dveh junakinj z enakim imenom (Juliette) prav tako sam pisatelju »prekrižal pot« in se mu »ponudil« v pisanje. Leta 2004 je na počitnicah na Šrilanki spoznal deklico Juliette, preden je cunami tok dogajanja zanesel na tragično stran. Druga Juliette je bila pisateljeva svakinja, uspešna odvetnica, ki se je v življenju dvakrat soočila s hudo obliko raka. Pisatelj skoraj proti svoji volji postane kronist obeh pripovedi. Roman je prevedla Marjeta Novak Kajzer.
