Novoletne obljube

0
332

„Komaj sem čakala, da mine ta praznični vrvež“, je z olajšanjem dejala malo pred uro yoge. Vse te zabave, peke piškotov, nakupovanja daril v zadnjem trenutku v prepolnih shopping centrih, so jo izžele, utrujenost pa se ji je vrinila v vsak delček njenega že tako izčrpanega telesa.

 

Že zjutraj pred božičnim koncertom je odšla k frizerju, pri katerem se je morala naročiti celo mesec dni vnaprej. S čvrstimi gibi ji je ukrotil njene vranje, bujne lase ter jih spel v veličastno figo, takšno, kakršno lahko vidite le na rdeči preprogi. Bori se s popoldanskim dremežem. Ve, da ne sme popustiti, saj bi umetnost priznanega frizerja bila v trenutku uničena. Poskuša sede. Glava ji pada zdaj na desno, pa na levo. Vzame sveže zlikano karirasto krpo, jo položi na rob mize, prisloni čelo in zaspi. Vendar le za hip, saj jo zdrami prodorni zvok hupe njenega moža, ki nestrpno čakajoč v avtu premišljuje o najkrajši poti do dvorane; zarisuje si jo kot smučar v startni hišici.

 

Luči so se zatemnile, koncert se je pričel. »Si odšel k mesarju?« mu zašepeta. »Saj veš, da so jutri trgovine zaprte!« Vsled njegovega ignoriranja mu tokrat skorajda nervozno zapiska v uho:« In olje, si zamenjal olje v moji Toyoti?« Na moževo srečo utiša to tempirajočo bombo s tistim večno znanim in dolgim PSSSSSSST najbližji so-poslušalec koncerta, ki ima sodeč na svoja upokojenska leta izvrsten sluh.

 

Ona ne ve, da se obljube, predvsem tiste, katerim pripisujemo večji pomen, pričnejo izpolnjevati takoj s 1.1. In tako vsako leto, znova in znova. Neprestano. Večina je kratkotrajnega značaja, le redke pa so dolgoročne. In zakaj ravno 1.1.? »Zakaj ne danes, zdaj, takoj?« me je v knjigi Finančni preporod s svojim vprašanjem prestregel avtor, ki kot da se je prilezel v moj um in vedel, da sem beroč zadnjo stran njegove knjige pomislila:«No, ko minejo prazniki, pa bom resnično začela uresničevati njegov plan«. Zakaj vedno isti izgovori? Kot da bi ti številki vsebovali čudežno moč za novi pogon. Roko na srce, datum je resnično fantastičen za vsak začetek! Pred osmimi leti sem prav na ta dan pričela plesti čudovito ljubezensko zgodbo. Vsi pišemo svojo knjigo, nekateri vsako leto novo, drugi dodajamo poglavja.

 

Nedavno sem v eni od kolumn zasledila mnenje terapevta, ki svetuje vsem, da glasno oznanijo svoje odločitve, jasno določijo svoje korake in soočijo najbližje o svojih načrtih in planih. Tako naj bi se lažje držali svojih obljub, sledili svojim ciljem, kajti nihče ne želi v očeh najbližjih postati nekdo, ki le čaka, da mu bo kaj padlo z neba, ki le sanja o zadetku na loteriji, a ne kupi srečke, ki upa, da bo ob glodanju mastne svinjske krače shujšal 10 kilogramov. Morda pa njen mož zato ni odšel k mesarju?