Ponovno mi je prišel v roke Dnevnik Anne Frank, te izjemne, nadobudne mlade pisateljice, ki je tragično izgubila svoje mlado življenje. Prav tako njena družina in številni drugi, nedolžni.
(Dnevnik Anne Frank, razširjena izdaja z doslej še neobjavljenimi pismi, prevedla Polonca Kovač, Založba Mladinska knjiga, 2007)
Upam, da ti bom lahko zaupala, kot nisem mogla do zdaj še nikomur, in upam, da mi boš v veliko oporo.
(12. junija 1942)
Do zdaj si mi bil res v veliko oporo in prav tako Kitty, ki sem ji redno pisala. Zelo lepo se mi zdi pisati dnevnik in kar pričakati nisem mogla tiste ure, ko sem imela čas in pisala vate. Oh, kako sem vesela da sem te vzela s seboj.
(28. septembra, 1942, kasnejši zapis)
Pričela sem s tistim trenutkom, ko sem te dobila, to se pravi, ko sem te za rojstni dan zagledala na mizi z darili…
(Nedelja, 14. junija 1942)
Maja, leta 1941 je bilo konec dobrih časov: najprej vojna, potem kapitulacija in vdor Nemcev na Nizozemsko. S tem se je za Žide pričela nesreča. Protižidovski zakoni so se kar nizali in naša svoboda je bila močno omejena. Židje morajo nositi rumeno zvezdo, Židje morajo oddati kolesa. Židje se ne smejo voziti s tramvajem, Židje lahko kupujejo samo med tretjo in peto…
Sreda, 8. julija 1942
Med nedeljo zjutraj in zdajle so minila cela leta. Toliko se je zgodilo, kot da se je svet iznenada postavil na glavo. Ampak kot vidiš, Kitty, sem še pri življenju, in to je glavno, pravi oče. Zares, živim še, samo ne sprašuj, kje in kako. Mislim, da me danes sploh ne razumeš, zato bom kar začela in ti povedala, kaj se je v nedeljo zgodilo.
Ob treh ( Hello je pravkar odšel in rekel, da se bo kasneje vrnil) je pri vratih pozvonilo. Na verandi sem na ležalniku brala knjigo, se sončila in nisem slišala zvonca. Nenadoma je skozi kuhinjska vrata vsa razburjena prišla Margot. »Oče je dobil poziv od SS,« je zašepetala.
»Mama je že šla h gospodu van Daanu.« ( Van Dann je dober znanec in solastnik očetovega podjetja.
Grozovito sem se ustrašila. Poziv! Vsakdo ve, kaj to pomeni. Pred očmi se mi je prikazalo koncentracijsko taborišče in jetniške celice – in tja naj bi odpeljali očeta?«
Z Margot sva začeli polniti šolske torbe z najpomembnejšim…
»Tu smo zaprti, izobčeni od sveta vedno v strahu in skrbeh, prav posebno še v zadnjem času. Zakaj bi se potem odvračala drug od drugega, ko pa se vendar ljubiva? Zakaj se v tem času ne bi poljubila? Zakaj naj bi čakala, da bova dovolj stara? Zakaj bi si morala kar naprej zastavljati vprašanja?«
Dnevnik Ane Frank, ta znamenita knjiga 20. stoletja, se me je zopet dotaknila. O tej tematiki sem se veliko pogovarjala s svojo mami, zdaj s hčerko, ki bo letos dopolnila štirinajst let.
Avtorica knjige, imenitna mlada pisateljica, ki je imela toliko načrtov v svojem življenju in jih zaradi tragične usode ni mogla uresničiti, je štirinajstletna judovska deklica, ki se je s svojo družino skrivala na podstrešju upravne stavbe v Amsterdamu od junija 1942 do avgusta 1944, je svoje najbolj intimne zamisli zaupala dnevniku Kitty.
Strah pred nacisti, ki so iskali skrite judovske družine, je mlada ustvarjalka Ana Frank zlila na papir na zares izjemen, nepozaben način.
Žal Ana Frank koncentracijskega taborišča ni preživela. Njene izpovedi so pretresljive, zelo ganljive.
Knjiga Ane Frank me vedno znova gane. Prav tako me je prestava z naslovom Dnevnik Ane Frank, ki jo je režiral Vinko Moderndorfer in so jo odigrali odlični mladi igralci.
Premiero smo si v družinskem krogu ogledali v Mini teatru na božični dan. To je bilo najlepše darilo.
Tako knjigo, kot predstavo toplo priporočam.
